Jedro

Pritožnik mora navesti konkretne odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ali višjih sodišč, s katerimi dokazuje svoje trditve o neenotni sodni praksi. Preizkus zakonitosti sklepa o nedopuščeni reviziji je omejen na te odločbe, splošnih in nedokazanih trditev o neenotni sodni praksi pa ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku iz naslova neplačanih dodatkov za dežurstva v nočnem času, ob nedeljah, praznikih in v izmeni skupaj 441.196,12 SIT bruto (za obdobje od septembra 1999 do julija 2004) s tem, da od posameznih prisojenih zneskov mesečnih razlik obračuna in plača davke in prispevke, neto razliko pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa sama krije svoje stroške. Predmet spora je bilo izplačilo dežurstva na delovnem mestu pri toženi stranki v času, ko tožnik ni opravljal efektivnega dela, in sicer ob nedeljah, praznikih, v nočnem času in v izmenah. Tožena stranka mu je za ta čas izplačala 60 % urne postavke osnovne plače, tožnik pa je zahteval obračun 100% osnove in izplačilo dodatkov za izmensko, nočno delo, delo ob nedeljah in praznikih. Sodišče prve stopnje mu je te zneske prisodilo, ker je v skladu z 81. in 82. členom Zakona o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 49/98 in nadalj.) potrebno tudi čas dežurstva, v katerem delavec ne opravlja efektivnega dela, šteti kot čas opravljanja dela. Glede na to je delavec upravičen tudi do plačila dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da ni zakonskih ovir za različno določitev plačila za efektivne in neefektivne ure dežurstva in se v zvezi s tem sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-321/02-12 z dne 27.5.2004 (Uradni list RS, št. 62/2004).

S sklepom je odločilo, da ne dopusti revizije. Oprlo se je na določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) in 32. člen istega zakona.

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji vlaga pritožbo tožnik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo dopusti. V obširni pritožbi najprej navaja, da po njegovih podatkih Vrhovno sodišče o ključnih pravnih vprašanjih v tej zadevi še ni zavzelo stališča. Prišlo pa je do pravnomočne odločitve v zadevi tožnika F.K. z isto problematiko. Sodišče prve stopnje (sodba Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 222/2002 z dne 26.2.2004) je zahtevku ugodilo, Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in zahtevek zavrnilo (s sodbo, opr. št. Pdp 650/2004 z dne 13.1.2006). Omenja tudi spor tožnika A.A., ki mu je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje delno ugodeno, sodišče druge stopnje pa o pritožbi še ni odločilo. V nadaljevanju se sklicuje na ureditev dodatkov v 38. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in nadalj.), Pravilnik o plačah in drugih prejemkih MNZ, primerja to ureditev z ureditvijo v zdravstvu po Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi (Uradni list RS, št. 60/98 in nadalj.) in Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 14/94 in nadalj.), opozarja tudi na že citirano odločbo Ustavnega sodišča v zvezi s presojo Zakona o zdravniški službi (ZZdrS, Uradni list RS, št. 98/99 in nadalj.), in na ureditev v 2. odstavku 82. člena ZPol, po kateri se pripravljenost za delo ne šteje v število ur delovne obveznosti, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 141. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 79/2004 z dne 21.12.2004, v zvezi z zahtevano razliko nadomestila plače v času pripravljenosti na delovnem mestu v vojski, za katero pa meni, da nima neposredne zveze s to zadevo. Opozarja tudi na novejše stališče Sodišča evropskih skupnosti v zadevi, opr. št. C-14/04 z dne 3.12.2003, v zvezi z Direktivo Sveta EU, št. 93/4/EC z dne 23.11.1993. Pritožbo zaključuje s trditvijo o napačnem stališču sodišča druge stopnje, tako kot v primeru odpravnin za presežne delavce, in meni, da gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni zavzelo dokončnega stališča. Pritožba ni utemeljena.

ZDSS-1 v 1. do 4. točki 31. člena določa, kdaj je revizija dovoljena, v 5. točki istega člena pa omogoča revizijo, če jo dopusti sodišče. Razlogi za dopustitev revizije so navedeni v 1. odstavku 32. člena ZDSS-1, in sicer če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Po določbi 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba iz razloga po 2. alineji 1. odstavka tega člena.

Pritožbeni razlogi po 32. členu ZDSS-1 so torej omejeni na primere odstopa od sodne prakse ali neenotne sodne prakse, t. j. na primere, ki bi lahko predstavljali tudi poseg v ustavno pravico do enakega sodnega varstva (22. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.). Presoja pritožbe ne pomeni vsebinske presoje zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje, saj bi bila ta lahko le predmet revizijske presoje, ob predpostavki njene dopustitve.

Glede na to izhodišče ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki pomenijo kritiko vsebine odločitve sodišča druge stopnje.

Vrhovno sodišče je v sklepih, opr. št. VIII Pri 31/2006 z dne 14.2.2006, VIII Pri 17/2006 z dne 20.6.2006, VIII Pri 23/2006 z dne 24.10.2006 in VIII Pri 26/2006 z dne 21.11.2006, zavzelo stališče, da mora pritožnik navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali višjih sodišč, s katerimi dokazuje svoje trditve o neenotni sodni praksi. Preizkus zakonitosti o nedopuščeni reviziji je omejen na te odločbe. Splošnih in nedokazanih trditev o neenotni sodni praksi ni mogoče upoštevati.

Tožnik se v zvezi z odločbo sodišča druge stopnje ne sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj ravno obratno navaja, da Vrhovno sodišče o bistvenih pravnih vprašanjih v tej zadevi še ni zavzelo stališča. Izrecno sicer omenja sodbo, opr. št. VIII Ips 79/2004 z dne 21.12.2004, za katero pa že sam pravilno ugotavlja, da ne pomeni odločitve o identičnem pravnem vprašanju. Tudi glede sodne prakse sodišč druge stopnje ne navaja, da je ta neenotna, saj omenja eno samo rešeno zadevo, v kateri pa je sodišče druge stopnje odločilo enako kot v tem sporu.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo opozarjanje na prakso Sodišča Evropskih skupnosti, konkretno na primer C-14/04, saj se ta odločitev ne nanaša na vrednotenje dela oziroma na obračun dodatkov za delo v času dežurstva v prostorih delodajalca, temveč le na vprašanje, ali je potrebno tudi prisotnost delavca na delovnem mestu (ko delavec ne opravlja efektivnega dela ali celo počiva) šteti v delovni čas (podobno tudi v odločbi C-151/02 z dne 9.9.2003).

Glede na navedeno je bilo potrebno v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.