Jedro

S sodbo, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih je tožena stranka dobila v najem je sodišče rešilo tudi predhodno vprašanje veljavnosti sklenjene najemne pogodbe.

Vprašanje pravilnosti rešitve predhodnega vprašanja je materialnopravno vprašanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

S tem, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo pravnomočno odločilo, da mora tožena stranka v osmih dneh izprazniti poslovne prostore v poslovni stavbi ZMPN (po predlogu naloga za izpraznitev poslovnih prostorov: TMPN), s parc. št. 349 k.o..., inv. št. 593, v izmeri 226,20 m2, in sicer prodajni prostor v izmeri 107 m2, skladiščni prostor v izmeri 110 m2 in pisarno v izmeri 9,20 m2 in jih proste oseb in stvari tožene stranke izročiti tožeči stranki.

Sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo in nalogom za izpraznitev poslovnih prostorov, ki ju je izdalo sodišče prve stopnje, izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Do nje naj bi prišlo zato, ker sodišči nista uporabili prvega odstavka 12. člena ZPP v zvezi z 28. členom, prvim odstavkom 1. člena in prvim odstavkom 10. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS štev. 18/74 in 34/88 ter RS štev. 32/2000; v nadaljevanju: ZPSPP) ter 52. členom Zakona o obligacijskih razmerjih. Stališče zahteve za varstvo zakonitosti je, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na podatke v spisu, ravnati po prvem odstavku 12. člena ZPP in najprej rešiti predhodno vprašanje, ali je bila najemna pogodba veljavno sklenjena, ali ni morda nična. Za zahtevo najemodajalca za izpraznitev poslovnih prostorov po 28. členu ZPSPP se namreč predpostavlja obstoj najemnega razmerja z dopustno pravno podlago. Zato je obstoj najemnega razmerja predhodno vprašanje, od katerega rešitve je odvisno, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter naloga za izpraznitev poslovnih prostorov.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na prvi odstavek 408. člena ZPP se je sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja vrhovna državna tožilka.

Omejilo se je torej samo na preizkus, ali je v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 12. člena ZPP s tem, da sodišče pred odločitvijo ni rešilo predhodnega vprašanja, ali je bilo najemno razmerje veljavno sklenjeno. To namreč pomeni uveljavljanje kršitve prvega odstavka 12. člena ZPP.

Očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče ni rešilo predhodnega vprašanja, ni utemeljen. Predhodno vprašanje za odločitev o zahtevku najemodajalca, da mora najemnik izprazniti v najem vzete poslovne prostore, je vprašanje obstoja veljavne najemne pogodbe. S sodbo, s katero je sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke na izpraznitev poslovnih prostorov, ki jih je tožena stranka dobila od nje v najem z najemno pogodbo, in jih izročiti tožeči stranki, je sodišče rešilo tudi predhodno vprašanje veljavnosti sklenjene najemne pogodbe. Če je ne bi štelo za veljavno sklenjeno, bi bila namreč odločitev drugačna. Odgovorilo je tudi na vse ugovore tožene stranke, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot ugovore, s katerimi tožena stranka zanika obstoj veljavno sklenjene najemne pogodbe. Očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ker ni ravnalo po prvem odstavku 12. člena ZPP, zato ni utemeljen. Vprašanje pravilnosti rešitve predhodnega vprašanja pa ni procesnopravno vprašanje, ampak materialnopravno. To velja tudi za rešitev predhodnega vprašanja o (ne)obstoju pravice ali pravnega razmerja, ki bi ga moralo sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Ker pa morebitne zmotne uporabe materialnega prava zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala, sodišče ni preizkusilo materialnopravne pravilnosti rešitve predhodnega vprašanja, učinkujoče v tej pravdi (drugi odstavek 12. člena ZPP).

Glede na navedeno zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo (drugi odstavek 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP).