Jedro

Neutemeljeni so tožnikovi ugovori glede zneska prihrankov na ženinem bančnem računu ter glede vrednosti vozila, saj gre za pavšalne trditve, tožnik pa tudi ne prereka dejstva, da živi z ženo v skupnem gospodinjstvu in se zato pri preverjanju finančnega pogoja upošteva skupni dohodek obeh družinskih članov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. Bpp 395/2012 z dne 28. 3. 2012, je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca A.A. (tožnika v tem sporu) z dne 1. 3. 2012, za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prosilec prosil za bpp zaradi nepravdne zadeve pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, št. N 27/2010. Razlaga finančne pogoje, ki jih določa Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki v 12. členu določa finančno premoženjski kriterij oziroma tako imenovani subjektivni kriterij, ki v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Navaja, da si je tožena stranka po uradni dolžnosti pridobila izpisek prometa in stanja na bančnem računu prosilca odprtem pri banki B. d.d. za čas od 1. 3. 2011 do 1. 3. 2012 in ugotovilo, da znaša stanje prihrankov prosilca na tem računu na dan 1. 3. 2012, 883,97 EUR. Za ženo prosilca so bili tako po uradni dolžnosti pridobljeni izpiski iz prometa in stanja na bančnem računu pri banki C. za čas od 1. 3. 2011 do 1. 3. 2012 in iz njih izhaja, da znaša stanje prihrankov na dan 29. 2. 2012, 15.980,83 EUR. V nadaljevanju navaja določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), katerih določbe sodišče v sodbo ne povzema, ker so določno navedene v izpodbijani odločbi. Tožena stranka ugotavlja, da skupni znesek prihrankov na bančnih računih prosilca in njegove žene znaša 16.864,80 EUR, kar pa presega z zakonom določeni premoženjskih cenzus, ki znaša 13.780 EUR. Ne glede na 13. člen ZBPP v povezavi s 27. členom ZSVarPre, v povezavi s 4. členom Zakona o dodatnih interventnih ukrepov (ZDIU 12) določa, da se bpp ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva, in ki dosega ali presega 13.780 EUR.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo spremi tako, da prošnji tožnika ugodi. Podredno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Navaja, da ni res, da bi žena prosilca imela na svojem računu pri banki 15.980 EUR, ker še nikoli ni imela na računu 1.000 EUR, kje pa, da bi imela tako visok znesek. Prav tako je vrednost osebnega vozila prosilca naveden napačno, saj vozilo staro 21 let brez vrednosti. V uvodu predlaga tudi izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov za odločitev ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi razlogi pa še dodaja: Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da tožnikova žena še ni imela nikoli tako velikega zneska na bančnem računu, ker ni imela na računu niti 1.000 EUR, kot tudi navedbe, ki se nanašajo na vozilo, ki je staro 21 let in brez vrednosti. Te trditve tožnika so namreč samo pavšalne, glede na to, da tožnik ne prereka dejstva, da živi z ženo v skupnem gospodinjstvu in se za to upošteva skupni dohodek obeh družinskih članov, za svoje trditve pa tudi ni predložil nobenih dokazov. Sodišče se tako tudi ni spuščalo v obravnavanje vrednosti osebnega vozila prosilca, ker je odločitev tožene stranke, da tožnik presega za odobritev bpp, v zakonu predpisani znesek lastnih sredstev, že zadosten razlog za odločitev o neodobritvi bpp, po določbah 13. člena ZBPP, v zvezi z določbami 27. člena ZSVarPre in 4. člena ZDIV 12. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednji razlogov; Tožnik je v tožbi zgolj v uvodu navedel predlog za začasno odredbo (dokazati nevarnost in nastanek znatne škode), katerega pa v razlogih ni z ničemer utemeljil. Ne glede na to, da takšna neobrazložena zahteva za izdajo začasne odredbe nima nobene zakonske pravne podlage, je sodišče zahtevo zavrglo, glede na to, da tožnik z njeno izdajo, ne izkazuje več pravnega interesa. 32. člen ZUS-1 namreč določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. V tretjem odstavku pa določa, da tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sodno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Ne glede na to, da tožnik ni predlagal, po kateri zakonski določbi zahteva izdajo začasne odredbe, pa tudi sicer ne izkazuje več pravnega interesa za njeno izdajo, ker je o njegovi tožbi, s katero izpodbija zgoraj navedeno odločbo tožene stranke, s to sodbo že pravnomočno odločeno.

IV U 36 Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe kot nedovoljeno zavrglo na podlagi petega odstavka 32. člena ZUS-1.