Jedro

Za presojo zakonitosti razporeditvenega sklepa tožene stranke je odločilnega pomena, da je obstajal v zakonu in kolektivni pogodbi predpisan razlog za dopustnost razporeditve in da je bil tožnik razporejen na delo, ustrezno njegovi strokovnosti in delovnim izkušnjam.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov pristojnih organov tožene stranke Z. T. d.d. z dne 29.10.1996 in 9.1.1997, na podlagi katerih je bil L. F. z delovnega mesta vodje sektorja za izvajanje zavarovanj v PE M., razporejen na delovno mesto samostojnega referenta za pravne zadeve. Zavrnjen je bil tudi njegov zahtevek na sklenitev individualne pogodbe za delovno mesto vodje zavarovalnega sektorja in plačila razlike v plači. Sodišče je ugotovilo, da so bile v tožnikovem primeru spoštovane določbe zakona in 16. člena Kolektivne pogodbe Z. T. d.d..

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo razlike plače za čas od 3.9.1996 do 10.1.1997 in stroškov postopka in v tem delu razveljavilo prvostopno sodbo. Odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev razporeditvenih sklepov pa je vzdržalo v veljavi, ker je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta sodišči pri svoji odločitvi prezrli dejstvo, da je bil postopek reorganizacije pri toženi stranki izpeljan v nasprotju z določili Statuta z dne 14.5.1991 oziroma novele z dne 11.6.1992, ki je še veljal v času nastanka spornega razmerja. Poudarja tudi, da je bil tožnik vse od izvedbe notranje kontrole v letu 1996, s katero so bile ugotovljene nepravilnosti v poslovanju oziroma nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov, šikaniran. Zato predlaga, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Na odgovor tožene stranke je tožnik dne 31.7.2000 vložil dopolnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Tudi očitani revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ni podan, saj sta obe sodišči pri svoji odločitvi pravilno uporabili materialno pravo.

Ob tem je potrebno še poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 382. člena ZPP). To pomeni, da po izteku roka ni dopustna nobena dopolnitev. Ker je bila tožniku vročena izpodbijana sodba sodišča druge stopnje dne 22.3.2000, pravočasno vloženo revizijo z dne 20.4.2000 pa je tožnik dopolnil z vlogo z dne 31.7.2000, revizijsko sodišče te dopolnitve zaradi poteka prekluzivnega roka ni upoštevalo.

Razlogi iz 385. člena ZPP dovoljujejo revizijo le v omejenem obsegu. Zato je okvir odločanja revizijskega sodišča omejen na trditveno in dejansko podlago spora, kot je bila postavljena in ugotovljena v postopku na prvi in drugi stopnji. Novote so izjemoma dovoljene samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP). Niso pa dovoljene pri uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo šele v reviziji zatrjevane nove okoliščine, da uprava tožene stranke ni bila pristojna za sprejem reorganizacije družbe. V kolikor pa revizija s temi trditvami graja na nižjih stopnjah sprejeto dokazno oceno, jo zadenejo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Pri odločitvi je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je bil tožnik v skladu z določbo 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in 16. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke zaradi uvajanja nove oziroma izpopolnjevanja obstoječe organizacije dela razporejen na delovno mesto samostojnega referenta za pravne zadeve. Po drugem odstavku 17. člena ZTPDR je delavec lahko zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

Ob ugotovitvi obeh sodišč, da sta bila v obravnavanem primeru izpolnjena oba zakonita pogoja, to je: nova organizacija dela pri toženi stranki, uvedena na podlagi spremenjene sheme delovnih mest in posameznih oddelkov v PE M., ki jo je sprejela uprava družbe dne 3.9.1996 na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 10. člena statuta tožene stranke z dne 22.3.1995 in ustreznost delovnega mesta tožnikovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, je njuna odločitev materialnopravno pravilna. Za presojo zakonitosti razporeditvenega sklepa tožene stranke je odločilnega pomena, da je obstajal v zakonu in kolektivni pogodbi predpisan razlog za dopustnost razporeditve in da je bil tožnik razporejen na delo, ustrezno njegovi strokovnosti in delovnim izkušnjam.

Sodišče prve in druge stopnje sta tako o sporu pravilno odločili, zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR, na podlagi katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona z izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 45/I/94).