Jedro

V primerih, ko imetnik stanovanjske pravice preneha uporabljati stanovanje in več kot šest mesecev v njem ne stanuje ali če stanovanje v celoti odda podstanovalcem, stanovanjsko razmerje res preneha (58. člen ZSR), vendar pa sodišče to lahko upošteva le ob ustreznem tožbenem zahtevku stanodajalca. V sporu med imetnikom stanovanjske pravice in podstanovalcem, za tak spor pa v obravnavanem primeru gre, pa lahko sodišče razsodi samo na podlagi njunega medsebojnega dogovora.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da se mora tožena stranka izseliti iz stanovanja in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 24.400 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je bila podstanovalska pogodba sklenjena z A. in ne s toženo stranko, kar je A. zaslišana kot priča tudi potrdila. Da je bila podstanovalska pogodba v resnici sklenjena z A. potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik kot podstanovalca prijavil njo in ne tožene stranke. Odločitev sodišč prve in druge stopnje pa je nepravilna tudi zato, ker nista upoštevali, da tožnik stanovanja ni uporabljal. Zato mu je stanovanjsko razmerje prenehalo. Stališče, da podstanovalec nima ugovora, da je imetniku stanovanjske pravice zaradi neuporabe stanovanja stanovanjsko razmerje prenehalo, v 58. členu ZSR nima podlage. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje pa naj se tako spremenita, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je podstanovalsko razmerje nastalo s pogodbo, ki je bila sklenjena med tožečo stranko kot imetnikom stanovanjske pravice in tožencem. Do te ugotovitve sta nižji sodišči prišli na podlagi dokazne ocene v postopku izvedenih dokazov. Z revizijskimi trditvami, da je bila pogodba v resnici sklenjena z A., izpodbija tožeča stranka dokazno oceno nižjih sodišč, s tem pa v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljena pa je tudi revizijska trditev, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo zato, ker nista upoštevali ugovora tožene stranke, da je tožeči stranki, zaradi neuporabe stanovanja in zaradi oddaje celotnega stanovanja v podnajem stanovanjsko razmerje prenehalo. Kot sta materialnopravno pravilno odločili sodišči prve in druge stopnje je toženec, kljub temu, da mu je imetnik stanovanjske pravice s podstanovalsko pogodbo oddal celotno stanovanje, pridobil v stanovanju le status podstanovalca. V primerih, ko imetnik stanovanjske pravice preneha uporabljati stanovanje in več kot šest mesecev v njem ne stanuje ali če stanovanje v celoti odda podstanovalcem, stanovanjsko razmerje res preneha (58. člen ZSR), vendar pa sodišče to lahko upošteva le ob ustreznem tožbenem zahtevku stanodajalca. V sporu med imetnikom stanovanjske pravice in podstanovalcem, za tak spor pa v obravnavanem primeru gre, pa lahko sodišče razsodi samo na podlagi njunega medsebojnega dogovora. S tem, da sta nižji sodišči v tej zadevi tako ravnali, sta materialno pravo pravilno uporabili.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti je bilo potrebno revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).