Jedro

Sodni svet o najprimernejšem kandidatu odloča po prostem preudarku, ki ga zakon po vsebini omejuje na upoštevanje kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS.

Izbire kandidata, ki je večino poklicne kariere opravljal sodniško funkcijo, ni mogoče obrazložiti drugače kot s kvalitetami, ki jih je izkazal pri opravljanju te funkcije. O neenakopravnem obravnavanju tožnice bi bilo mogoče govoriti šele, če bi Sodni svet svojo izbiro oprl na kriterije, ki jih drugače kot z opravljanjem sodniške funkcije sploh ne bi bilo mogoče izpolniti, česar tožnica ne navaja.

Zakon Sodnemu svetu ne predpisuje nabora dejstev, ki bi jih moral v izbirnem postopku obvezno ugotavljati, temveč mu poleg obveznega upoštevanja pisne dokumentacije dopušča (ne pa tudi nalaga, saj je uporabljena beseda „lahko“) uporabo vrste metod za ugotavljanje dejanskega stanja. Predvsem pa iz prej navedenega četrtega odstavka 18. člena izhaja, da Sodnemu svetu za vse kandidate dejanskega stanja ni treba ugotavljati enako podrobno, saj je mogoče njihovo postopno izločanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodni svet je z izpodbijano odločbo imenoval A.A. (v tem upravnem sporu prizadeto stranko) na sodniško mesto okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v Ljubljani. V obrazložitvi povzema podatke o njegovi strokovni karieri, ocenah sodniške službe, iz katerih izhaja nadpovprečno izpolnjevanje vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), obrazloženo mnenje predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da gre za enega od dveh najustreznejših kandidatov za razpisano sodniško mesto, ter vtise z razgovora z njim. Na podlagi vseh teh podatkov ugotavlja, da izbrani kandidat pozitivno izstopa zaradi kombinacije zelo dobrega strokovnega znanja, uspešnosti pri dosedanjem delu ter bogatih in raznolikih delovnih izkušenj. Dodaja še, da je bil kandidat ves čas opravljanja sodniške službe nadpovprečno uspešen, saj je bilo s štirimi zaporednimi ocenami sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, njegove nadpovprečne sposobnosti pa izkazuje tudi visok odstotek potrjenih odločb. Zato ga je v skladu z 18. členom ZSS izbral na razpisano sodniško mesto.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila odločitev sprejeta izključno na podlagi veščin, ki jih je kandidat lahko pokazal med svojim sodniškim delom, tako da ne drži, da je bilo v izbirnem postopku upoštevano načelo enakovrednosti prijavljenih kandidatov. Poleg tega je iz odločbe razvidno, da je odločitev sledila oceni predsednika Okrožnega sodišča, ki v njenem primeru zaradi skope dokumentacije „kot da ni podal ocene“. Glede na to predlaga vpogled v njene pripombe na mnenje predsednice kranjskega sodišča, ki zadevajo to tematiko. Dodaja še, da bi Sodni svet lahko človeško upošteval, da je prijavljena v evidenci brezposelnih oseb, zato bi ji to delovno mesto omogočilo preživetje. Navaja, da odločitev izpodbija v celoti, kar po presoji sodišča pomeni, da predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve Sodnemu svetu v ponoven postopek.

3. Sodni svet v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe, glede na tožbene navedbe pa dodaja, da je bila ocena primernosti kandidatov opravljena na podlagi več kriterijev, ki so vsem prijavljenim kandidatom nudili enakovreden položaj, Sodnemu svetu pa omogočili izbor najkvalitetnejšega. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnica je v nadaljnji vlogi navedla še, da ne more držati trditev, da bi Sodni svet ne poznal njenih izkušenj in kompetenc, saj je odvetniško pripravništvo, sodniško pripravništvo in delo strokovne sodelavke opravljala v Ljubljani, in se pri tem ponovno sklicuje na svoje pripombe na mnenje predsednice Okrožnega sodišča v Kranju v zadevi Su 1187/2015, ki jih tudi prilaga. Poleg tega navaja še, da je Sodni svet ni pozval k predložitvi obrazca prijave na razpisano sodniško mesto, ki zajema dostavo priloge, prek katere bi se lahko seznanil s kakovostjo tožničinega dela. Meni da listine, ki jih je predložila, dokazujejo, da ne drži trditev, da naj bi bil vsem nuden enakovreden položaj, in vztraja pri trditvah, da se „vse“ nanaša na sodniške službene uspehe izbranega kandidata.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo najprej vložila pritožbo pri Sodnem svetu. Ker je po 21.a členu ZSS v takem primeru pravica do pravnega sredstva zagotovljena izključno v okviru upravnega spora, je Sodni svet to pritožbo odstopil tukajšnjemu sodišču kot pristojnemu organu. Upravni spor pa ne pomeni zgolj nadaljevanja upravnega postopka, temveč gre za samostojen postopek sodnega varstva tožničinih pravic in pravnih koristi (1. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ki se lahko začne izključno na tožničino zahtevo (26. člen ZUS-1), zato je sodišče moralo najprej odgovoriti na vprašanje, ali je tožnica tako varstvo sploh zahtevala. Iz njene vloge („pritožbe“) ni nedvoumno izhajala njena volja zahtevati sodno varstvo, zato jo je sodišče pozvalo, naj se o tem izjasni in jo pri tem opozorilo na morebitne finančne posledice v smislu plačila sodnih taks.

7. Tožnica je odgovorila, da je medtem zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks in da naj sodišče njeno vlogo šteje za tožbo le v primeru, če bo njeni prošnji ugodeno. Ker pa zakon po eni strani ne omogoča pogojne vložitve tožbe, po drugi strani pa v primerih, kot je obravnavani, taksna obveznost nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki (6. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah; v nadaljevanju ZST), zaradi česar pred tem ni mogoče odločati niti o morebitni taksni oprostitvi, je moralo sodišče o tem, ali je tožnica zahtevala sodno varstvo oz. ali ima podlago za to, da njeno pritožbo obravnava kot tožbo v upravnem sporu, odločiti na podlagi vsebine vloge in tožničinih procesnih dejanj.

8. Iz dopisa Sodnega sveta z dne 6. 4. 2016 izhaja, da je bila tožnica obveščena o odstopu njene pritožbe Upravnemu sodišču „kot pristojnemu organu“. Na to se sicer ni odzvala, vendar njena pasivnost sama po sebi ne more nadomestiti aktivne zahteve po sodnem varstvu. Po mnenju sodišča pa je odločilnega pomena, da je dne 6. 5. 2016, torej še pred vlogo, v kateri obravnavo svoje pritožbe kot tožbe pogojuje z oprostitvijo sodnih taks, poslala vlogo, v kateri se vsebinsko odziva na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo. To pomeni, da se je po tem, ko je z vlogo („pritožbo“) izrazila voljo po vložitvi pravnega sredstva, aktivno spustila v obravnavo zadeve pred sodiščem, kar po presoji sodišča pomeni izraz volje, zahtevati (tudi) sodno varstvo in s tem podlago za obravnavo njene vloge kot tožbe v upravnem sporu.

9. Sodni svet je pri izbiri kandidatov za sodniško mesto vezan na kriterije iz prvega odstavka 28. člena ZSS, vendar pa pri tem ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata (sedmi odstavek 18. člena ZSS) in ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto (osmi odstavek 18. člena ZSS).

10. Kako oziroma v kakšni meri mora kandidat izpolnjevati merila iz 28. člena zakon ne predpisuje, niti iz njega ne izhaja zagotovilo kandidatu, da bo ob določenem načinu oziroma obsegu izpolnjevanja teh kriterijev izbran na prosto mesto ali da bo na ta način pridobil prednost pred ostalimi kandidati. Nasprotno: po izrecni določbi osmega odstavka 18. člena Sodni svet ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje. Tudi v tem primeru zakon ne predpisuje podrobnejših meril za ugotovitev o (ne)izpolnjevanju kriterijev, kar pomeni, da norma sama po sebi ne odseva vseh meril, ki so pomembna za odločitev. Iz take zakonske ureditve(1) izbirnega postopka izhaja, da Sodni svet o najprimernejšem kandidatu odloča po prostem preudarku, ki ga zakon po vsebini omejuje na upoštevanje kriterijev iz prvega odstavka 28. člena.

11. Po tretjem odstavku 40. člena ZUS-1 je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi to presojo zakonitosti, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno odločitev (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 134/95 z dne 14. 3. 1996). Taka presoja se v obravnavani zadevi očitno ne nanaša na primernost odločitve Sodnega sveta, temveč na pravilnost uporabe materialnega in procesnega prava.

12. Sodni svet v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja obširne in podrobne razloge za izbiro, ki smiselno hkrati pomenijo razloge za neizbiro tožnice. Tožnica teh razlogov po vsebini niti ne izpodbija, temveč meni, da je Sodni svet zato, ker se vsi razlogi za izbiro nanašajo na sodniško delo izbranega kandidata, ni zagotovil enakopravnega položaja v postopku, saj sama takih izkušenj nima.

13. V zvezi s tem sodišče uvodoma pripominja, da je ta očitek sam po sebi očitno nelogičen. Izbire kandidata, ki je večino poklicne kariere opravljal sodniško funkcijo, namreč ni mogoče obrazložiti drugače kot s kvalitetami, ki jih je izkazal pri opravljanju te funkcije. O neenakopravnem obravnavanju tožnice bi bilo mogoče govoriti šele, če bi Sodni svet svojo izbiro oprl na kriterije, ki jih drugače kot z opravljanjem sodniške funkcije sploh ne bi bilo mogoče izpolniti, česar tožnica ne navaja.

14. Kolikor pa ta očitek pomeni, da bi moral Sodni svet v izbirnem postopku dati manjšo težo sodniškim izkušnjam in večjo tistim, ki so jih kandidati nabrali v drugih poklicih, gre za vprašanje primernosti izbire znotraj polja proste presoje, ki po povedanem ne more biti predmet sodne presoje. Da bi z uporabljenim načinom vrednotenja delovnih izkušenj Sodni svet odločal izven zakonsko določenega okvira oz. v nasprotju z zakonsko določenim namenom proste presoje, iz tožbenih navedb ne izhaja. Kot že rečeno, je ob tem Sodni svet svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil, tako da jo je mogoče preizkusiti v obsegu, kot ga predpisuje prej navedeni tretji odstavek 40. člena ZUS-1. 15. Kolikor bi navedeni očitki utegnili pomeniti zatrjevanje kršitve z zakonom predpisanega postopka, sodišče opozarja, da Sodni svet po petem odstavku 18. člena ZSS pri izbiri upošteva pisno dokumentacijo, lahko pa opravi tudi preizkuse strokovnega znanja, osebnostnih lastnosti, sposobnosti in veščin, ki so potrebni za opravljanje sodniške službe, psihološke preizkuse ter razgovore s kandidati, ki najbolje izpolnjujejo pogoje in kriterije za zasedbo sodniškega mesta. Pri tem ima lahko zbirni postopek več faz, tako da se kandidati postopno izločajo (četrti odstavek 18. člena). Zakon torej tudi v tem pogledu Sodnemu svetu ne predpisuje nabora dejstev, ki bi jih moral v izbirnem postopku obvezno ugotavljati, temveč mu poleg obveznega upoštevanja pisne dokumentacije dopušča (ne pa tudi nalaga, saj je uporabljena beseda „lahko“) uporabo vrste metod za ugotavljanje dejanskega stanja. Predvsem pa iz prej navedenega četrtega odstavka 18. člena izhaja, da Sodnemu svetu za vse kandidate dejanskega stanja ni treba ugotavljati enako podrobno, saj je mogoče njihovo postopno izločanje.

16. Tožnica ne trdi, da bi Sodni svet ne upošteval pisne dokumentacije, ki mu je bila na voljo, niti tega, da bi ta dokumentacija ne bila pripravljena v skladu z določbami ZSS. Morebitno dopolnjevanje te dokumentacije oz. nadaljnje ugotavljanje primernosti kandidatov je po povedanem odvisno od konkretnih okoliščin oz. poteka izbirnega postopka, zato tožnica s posplošenimi navedbami v tej smeri ne more utemeljiti svojih trditev o nezakonitosti tega postopka. Nadaljnje navedbe, ki bi lahko služile kot podlaga za vsebinski preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe iz tožbe ne izhajajo. To velja tudi za navedbe o tožničinem socialnem statusu, za katere ni zakonske podlage, da bi vplivale na izbiro na prosto sodniško mesto.

17. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Prav tako iz navedenih razlogov izhaja, da dokazi, ki jih tožnica predlaga v zvezi z upoštevanjem njenih delovnih izkušenj in izpolnjevanja kriterijev za izbiro na sodniško mesto, ne morejo vplivati na odločitev. Sodišče je zato v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS).

opomba (1) : dr. Tone Jerovšek: Pravica do prostega preudarka, Podjetje in delo 1996, št. 5-6, st. 1100-1108.