Jedro

Kljub obstoju napotitvenega sklepa ni izključeno, da tožnik ne bi mogel naknadno izgubiti pravnega interesa za vodenje pravde, v kateri je postavil ugotovitveni tožbeni zahtevek. Če se tekom pravde spremenijo okoliščine, zaradi katerih tožnikove koristi od vložene ugotovitvene tožbe ni več, je tako tožbo mogoče zavreči kljub obstoju napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi naknadno odpadlega pravnega interesa zavrglo tožbo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je bil na vložitev predmetne tožbe napoten s strani zapuščinskega sodišča. Ker navedeni sklep zapuščinskega sodišča ni bil odpravljen ali razveljavljen, ni pravilen zaključek sodišča, da za vodenje predmetne pravde nima pravnega interesa. Opozarja na stališče obširne sodne prakse, v skladu s katero se pravni interes v primeru, ko obstoji napotitveni sklep sodišča, predpostavlja. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 3. 1995, opr. št. III Ips 64/94. Že tekom postopka na prvi stopnji je pojasnjeval, da je njegov pravni interes za meritorno odločitev v predmetni pravdi v tem, da bo zoper toženko lahko uveljavljal odškodninski zahtevek. Če bi slednja priznala obstoj premoženja po pokojni materi, mu ne bi bilo treba sprožiti predmetne pravde in bi tako že zdavnaj razpolagal s pravnomočnim sklepom o dedovanju, posledično pa lahko tudi z zapuščino. Ker so se vrednosti nepremičnin v tem vmesnem času bistveno znižale, je utrpel visoko škodo. Tožnik ima torej pravni interes, da dokaže, da je zapustnica imela premoženje, saj brez meritorne odločitve v ugotovitveni pravdi, nadalje ne bo imel možnosti izkazati obstoja škode zaradi zmanjšanja vrednosti premoženja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik skuša v pritožbi uspeti s stališčem, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna, ker se pravni interes ob samem dejstvu obstoja napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča predpostavlja. Po mnenju pritožbenega sodišča tožnik sodno prakso, na katero se sklicuje, razlaga preozko in v svojem razlogovanju ne upošteva vseh možnih situaciji. Stranka mora pravni interes/korist (za ugotovitveno tožbo) imeti ob njeni vložitvi, pa tudi več čas postopka. Tožniku je za vložitev predmetne tožbe pravni interes nedvomno podelil napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, ni pa nujno res, da ga zaradi kasneje nastalih okoliščin ne bi mogel izgubiti. Konkretni primer se od v pritožbi citirane sodne prakse razlikuje predvsem v tem, da je prišlo v času teka predmetnega pravdnega postopka do spremembe tistih okoliščin, ki so relevantne pri same (meritornem) odločanju o tožbenem zahtevku(1), zato bi lahko vodile do izgube pravnega interesa ne glede na to, da obstaja napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. 6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnikov pravni interes za vodenje te pravde podan zato, ker je to edini način, ki mu omogoča naknadno uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženko. Da bi uspel z odškodninskim zahtevkom, namreč ni treba, da bi tožnik predhodno vodil ločen predmetni pravdni postopek na ugotovitev obstoja določenega dela zapustničinega premoženja; vprašanje obstoja premoženja/zapuščine bi bilo v morebitni odškodninski pravdi pač „predhodno“ vprašanje.

7. Pritožbene navedbe so s tem izčrpane in v celoti neutemeljene, kljub temu pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) ugotavlja sledeče: sodišče prve stopnje je spregledalo, da se v konkretnem primeru (še vedno) vodita dva zapuščinska postopka(2) – po pokojni V. B. (mami pravdnih strank) ter po pokojnem D. B. (očetu pravdnih strank). Ker zapuščinski postopek po pokojnem D. B. še ni zaključen, pravdno sodišče ne more prejudicirati posameznih relevantnih dejstev, ugotovitev katerih sodi v pristojnost zapuščinskega sodišča(3) (npr. da bo po zapustniku D. B. nastopilo zakonito dedovanje, ker ni oporoke; da sta edina dediča po pokojnem tožnik in toženka, itd.), zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bo tožnik v vsakem primeru na koncu (tj. neodvisno od izida tega pravdnega postopka) dobil enak obseg premoženja, zaradi česar od izida te pravde ne bo imel nobene koristi (drugi odstavek 181. člena ZPP), nepravilen.

8. Pritožbeno sodišče opozarja še na dejstvo, da tožnik v predmetnem pravdnem postopku med drugim zatrjuje tudi obstoj določenih premičnin v lasti zapustnice, čemur je toženka ugovarjala ter zanikala, da bi te sploh obstajale, zaradi česar ne morejo biti predmet dedovanja. Z izpodbijano odločitvijo, če bi ta obstala, bi bila tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva, saj je predmetni postopek edini postopek, v katerem lahko tožnik dokaže zatrjevano, namreč da je neka (premična) stvar predmet premoženja, kadar nasprotna stranka trdi, da stvar sploh ne obstaja in ne le (kot je to zatrjevala glede nepremičnin), da ne sodi v zapuščino. Ne glede na povedano v 7. točki obrazložitve, je odločitev prvostopenjskega sodišča glede premičnin v vsakem primeru nepravilna.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnje (vsebinsko) obravnavanje.

10. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrnilo v nadaljnje odločanje, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena).

(1) Smrt dveh od skupno treh tožencev, ki so skupaj s tožnikom sodediči. Preostala sodediča (tožnik in toženka) sta hkrati tudi edina dediča po umrlih sodedičih – prvotnih dveh prvih tožencih.

(2) Zapuščinski postopek po prvotnem drugem tožencu, bratu pravdnih strank, je zaključen.

(3) V skladu z 2. točko drugega odstavka 214. člena ZD mora sklep o dedovanju, ki ga izda sodišče v zapuščinskem postopku, obsegati tudi navedbo nepremičnin s podatki iz zemljiških knjig ter navedbo premičnin, sklicujoč se na popis. Glede na slednje je tako bistveno, da je v vsakem posameznem zapuščinskem postopku med dediči nesporno, katere premične in nepremične stvari je imel zapustnik v lasti, kar pa, glede na tožnikovo vztrajanje pri tožbenem zahtevku, za konkretni primer ne velja. Zapuščinsko sodišče o nekaterih vprašanjih, ki se tičejo zapuščine in dedičev, ne more odločiti samo, med takšna pa sodi tudi vprašanje glede obsega zapuščine, ko je to vprašanje med dediči sporno (1. točka 212. člena ZD). Porazdelitev pristojnosti med pravdno in zapuščinsko sodišče je treba spoštovati v vsakem primeru.