Jedro

V okviru ugotavljanja izpolnjevanja vsebinskega (objektivnega) pogoja se je tožena stranka morala ukvarjati tudi z ugotavljanjem dejstev in okoliščin zadeve, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Pri tem je presojala zgolj, ali je izkazana verjetnost uspeha v tem postopku, in se ni spuščala v meritorno sodno odločanje.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi krivdnega ravnanja sodišča v zvezi z overitvijo darilne pogodbe z dne 16. 9. 1994. V obrazložitvi se sklicuje na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP – UPB1, Ur. list RS, št. 96/2004 in ZBPP-B, Ur. list RS, št. 23/2008) in ugotovitev, da v konkretnem primeru pogoj po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP ni izpolnjen. Pri pregledu zadeve je namreč organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je tožnik dne 4. 6. 2009 pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni podal zemljiško knjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice pri vl. št. ..., k.o. ... s parc. št. ..., na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med zakoncema dne 16. 9. 1994. Sodišče je v postopku predhodnega preizkusa ugotovilo, da pogodba, sklenjena med zakoncema, ni bila overjena po sodniku, zato je izdalo sklep, da se vknjižba lastninske pravice oz. smiselno predlog predlagatelja (prosilca) zavrže. Zoper izdani sklep je prosilec vložil ugovor, v katerem je navajal, da sta bila on in njegova sedaj že bivša žena prava neuki stranki in kot taka nista bila dolžna vedeti glede načina overitve, vendar je Okrajno sodišče s sklepom št. ... z dne 3. 11. 2009 njegov ugovor kot neutemeljen zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na določbe 62. člena takrat veljavnega ZZZDR, navedeno odločitev pa je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru s sklepom št. ... z dne 14. 1. 2010. Tožena stranka navaja, da je po ustaljeni sodni praksi sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, tudi presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo, torej da mu ni mogoče očitati malomarnosti (prvi odstavek 6. člena OZ). Ob takšnem izhodišču je odločilno, kdaj bi prosilec kot oškodovanec glede na okoliščine primera moral in mogel vedeti za protipravno ravnanje sodišča kot enega od štirih elementov odškodninske odgovornosti, ne pa kdaj se je to dejansko zgodilo. Prosilec in njegova tedanja žena sta sklenila darilno pogodbo dne 16. 9. 1994 in tako je prosilec imel že tedaj možnost, da se seznani z nepravilno overitvijo pogodbe. V kolikor bi namreč takrat predlagal vpis v zemljiško knjigo na podlagi te darilne pogodbe, bi ugotovil, da ni overjena po sodniku in zato ne more biti veljavna podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Na podlagi navedenega organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je pričel triletni subjektivni zastaralni rok za uveljavitev prosilčeve terjatve teči že od 16. 9. 1994 in je tako prosilčeva terjatev zastarala. Glede na to, da je subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje prosilčeve terjatve že potekel, je verjetnost, da bi prosilec uspel v postopku manjša, kot pa verjetnost, da se to ne bo zgodilo, zaradi česar njegova zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), zato prosilcu ne bi bilo utemeljeno in razumno odobriti zaprošene brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi, s katero izpodbija odločitev tožene stranke, navaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč prekoračil svoja pooblastila. Ni namreč stvar pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč, da odloča vsebinsko o konkretnem spornem razmerju, to je pridržano le sodiščem, na drugi strani pa je pravno stališče navedenega organa tudi pravno zmotno, saj zastaralni rok v danem primeru teče šele od dneva pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Nenazadnje je ugovor zastaranja vsebina razpravnega načela, katerega določena pravdna stranka lahko poda ali pa ga ne poda, zato je organ za brezplačno pravno pomoč v tem pogledu prekoračil pooblastila in s tem nadomestil voljo potencialne pravdne stranke, kar pa je nezakonito. Prezrl je tudi, da se lahko v predmetni zadevi izda še zamudna sodba, kar je skladno s civilnim procesnim redom. Zaradi vsega navedenega je tožnik prikrajšan za sodno varstvo in mu je v tej zadevi kršena ustavna pravica do sojenja v povezavi z ustavno odločbo, ki opredeljuje Slovenijo kot socialno državo. Očitno je namreč, da je tožnikovo premoženjsko stanje takšne narave, da mu omogoča, da se sodno varstvo lahko uresniči s pomočjo zakonite brezplačne pravne pomoči, kar pa mu je z izpodbijano odločbo preprečeno. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe oz. podrejeno, da sodišče samo odloči o stvari in ugodi predlogu tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Kot je pravilno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, je v skladu s 24. členom ZBPP, pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči potrebno upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Po 1. in 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč odobri, če zadeva ni očitno nerazumna, oz. ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in če je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje in svetovanje pred sodiščem prve in druge stopnje v zvezi s tožbo proti Republiki Sloveniji zaradi krivdnega ravnanja sodišča v zvezi z neoveritvijo darilne pogodbe sklenjene med njim in njegovo bivšo ženo. Med strankama ni sporno, da je bila darilna pogodba sklenjena dne 16. 9. 1994 med tožnikom in takrat še tožnikovo ženo. V času sklenitve navedene pogodbe veljavni Zakon o zemljiški knjigi (ZKZ, Ur. list RS, št. 33/95) je v 74. členu določal, da je oseba, ki je na podlagi pravnega posla upravičena do pridobitve stvarne pravice na nepremičnini, dolžna vložiti zemljiško knjižni predlog v 6. mesecih od sklenitve tega posla. Ravnanje v nasprotju z navedenem določilom je bilo tudi sankcionirano po tretjem odstavku 132. člena ZKZ z denarno kaznijo. Upoštevaje navedeno, bi tako tožnik v primeru pravočasne vložitve zemljiškoknjižnega predloga, za nepravilnosti v zvezi z overitvijo pogodbe izvedel torej že v letu 1995. Zato se sodišče upoštevaje določbo 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala, pridružuje pravnemu stališču, ki ga je v izpodbijani odločbi zavezala tožena stranka, da je zaradi poteka vseh zastaralnih rokov (tako objektivnih kot subjektivnih) verjetnost, da bo tožnik uspel v postopku manjša, kot pa verjetnost, da se to ne bo zgodilo. Zato mu tudi po presoji sodišča utemeljeno ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Ker morata biti pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kumulativno izpolnjena oba zakonsko predvidena pogoja - tako finančni kot tudi vsebinski (objektivni) - se je tožena stranka v okviru ugotavljanja izpolnjevanja vsebinskega (objektivnega) pogoja zato morala ukvarjati tudi z ugotavljanjem okoliščin in dejstev zadeve, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Pri tem je presojala zgolj, ali je verjetnost uspeha v tem postopku izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti. Zato so tožbene navedbe, da je šlo že za meritorno sodno odločanje, neutemeljene. Neutemeljeno pa upoštevaje navedeno tožnik zatrjuje tudi kršitev ustavne pravice do sojenja v povezavi z tožnikovim premoženjskim stanjem.

Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je s tožbo predlagal tudi taksno oprostitev. O taksni oprostitvi sodišče ni odločalo, ker se v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača (10. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, Ur. lis št. 37/2008).