Jedro

Tožniku je bila v letu 1992 pokojnina odmerjena v največjem možnem odstotku od pokojninske osnove, zato mu zaradi novo priznane pokojninske dobe v letu 2002 ni bilo mogoče odmeriti pokojnine v višjem znesku.

Določbe 409. in 410. člena ZPIZ-1 urejajo odmero pokojnin v prehodnem obdobju in se vsebinsko lahko uporabljajo le za zavarovance, ki so v času veljavnosti zakona iz leta 1999 še v delovnem razmerju.

Izrek

r a z s o d i l o : Revizija se v delu, ki se nanaša na novo odmero pokojnine, zavrne.

i n s k l e n i l o : Revizija se v delu, ki se nanaša na vračanje plačanih prispevkov, zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavijo odločbe tožene stranke (št. 14 4021406, 4021406 in P-4021406) z dne 25.3.2002, 16.7.2002 in 31.1.2002, s katerimi je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna ponovno odmeriti pokojnino z upoštevanjem sedaj veljavnih predpisov in ob upoštevanju pokojninske dobe, ki mu je bila v letu 2002 dodatno priznana po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, zavrnjen pa je bil tudi podredni tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati iz naslova neupravičene obogatitve dvakrat plačane prispevke za obdobje 19 mesecev in 27 dni.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je odločitev sodišča pravno nepravilna in da sodišče nekritično sledi obstoječi praksi tožene stranke. Gre za zmotno uporabo določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN - Uradni list RS, št. 563/95 in nadalj.), saj so določbe zakona brez vrednosti, če zavarovancem oziroma upravičencem ne prinesejo nobenih pravic. Zato bo moralo sodišče uporabiti določbe 409. in 410. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) in tožniku priznati pravico do novo odmerjene pokojnine, ki bi bila zaradi novo priznane pokojninske dobe višja kot po prejšnji odmeri. V primeru, da pa mu taka pravica ne gre, bi mu morala tožena stranka vrniti preveč plačane prispevke, plačane za pokojninsko zavarovanje. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija vsebinsko uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da tega revizijskega razloga ni mogoče ugotoviti. Izpodbijano sodbo je v celoti mogoče preizkusiti, sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, na katera opira svojo odločitev, zato reviziji glede tega očitka ni mogoče slediti. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik v reviziji ni uveljavljal, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri, glede drugih bistvenih kršitev, ni preizkušalo.

Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik z 31.12.1992 uveljavil pravico do starostne pokojnine ob upoštevanju 40 let pokojninske dobe in starosti 54,5 let. Tožniku je bila za 40 let pokojninske dobe starostna pokojnina odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove, ki je bila izračunana na podlagi za tožnika najugodnejšega desetletnega povprečja plač. Dalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 2002 dodatno dobil priznano še pokojninsko dobo za čas begunstva - pregnanstva v trajanju 1 leto, 7 mesecev in 27 dni (od 19.9.1943 do 15.5.1945).

Tožena stranka je z odločbo z dne 25.3.2002 zavrnila tožnikovo zahtevo za novo odmero starostne pokojnine, z odločbo z dne 16.7.2002 pa je zavrnila še njegovo zahtevo za vračilo dela plačanega prispevka za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo. Z odločbo z dne 31.1.2003 je tožena stranka zavrnila tožnikovi pritožbi zoper obe odločbi.

Tožniku je bila starostna pokojnina priznana po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.). Ta je v 52. členu določal, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotkih, odvisnih od pokojninske dobe, vendar največ do 85 % pokojninske osnove. Izjema od tega pravila je bila določena samo v četrtem odstavku tega člena, ki je določal, da se zavarovancu, ki je ostal v zavarovanju po dopolnitvi polne pokojninske dobe, ker še ni dopolnil starosti iz četrtega oziroma petega odstavka 39. člena ZPIZ, odmerjena pokojnina poveča za vsako dopolnjeno leto, ki presega polno pokojninsko dobo, za 1 %. V tožnikovem primeru ni prišlo do takega primera, saj mu je bila starostna pokojnina ob upoštevanju določb 39. člena ZPIZ priznana še brez starostne omejitve, zaradi priznanih 40 let pokojninske dobe (pred uveljavitvijo ZPIZ je zavarovanec pridobil pravico do starostne pokojnine, ko je dosegel 40 let pokojninske dobe, ne glede na starost). Glede na povedano in ob upoštevanju dejstva, da je imel pokojnino odmerjeno v največjem možnem odstotku od pokojninske osnove, zaradi novo priznane pokojninske dobe v letu 2002, tožniku ni bilo mogoče odmeriti pokojnine v višjem znesku.

Tožnik sicer predlaga, da bi se mu pokojnina odmerila ob upoštevanju določb 409. in 410. člena ZPIZ-1, vendar taka razlaga zakona ni sprejemljiva. Oba člena namreč urejata odmero pokojnin v prehodnem obdobju in se vsebinsko lahko uporabljata le za zavarovance, ki so v času veljavnosti zakona iz leta 1999 še v delovnem razmerju. To pa tožnik ni bil, saj je bil starostno upokojen 31.12.1992. V reviziji se tožnik sklicuje na to, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v primeru reduciranja oziroma onemogočanja uresničevanja določil ZZVN in predvidevanja možnosti za odpravo prizadetosti in prikrajšanj (če je to mogoče) že zavzelo stališče (U-I-273/00 z dne 17.4.2003 in U-I- 327/96 z dne 10.2.2000) in predlaga podoben način tolmačenja prepisov tudi v sporni zadevi. Revizijsko sodišče meni, da gre za drugačne primere, ki jih v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.

Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe, ki urejajo pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Po določbi 31. člena ZDSS-1 je revizija v delovnih sporih dovoljena, če je tako določeno v točkah od 1 do 4 tega člena ali pa, če jo dopusti sodišče (5. točka 31. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi revizije sodišče ni dopustilo, Vrhovno sodišče pa ne ugotavlja, da gre za enega od primerov iz 1 - 4 točke 31. člena ZDSS-1. V spornem primeru se uveljavlja vračilo zneska iz neupravičene obogatitve, kar predstavlja premoženjsko terjatev iz 1. točke 31. člena ZDSS-1. Zato bi glede na določbo prve točke 31. člena ZDSS-1 lahko bila dovoljena revizija, če bi ta bila ta dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek.

Po drugem odstavku 376. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, kot jo določa 39. člen ZPP, ne presega 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,92 EUR. Ker v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta ni niti označena niti razvidna iz tožbenega zahtevka, ni mogoče ugotoviti, če vrednost v reviziji izpodbijanega dela presega določen znesek, da bi bil izpolnjen pogoj glede dovoljenosti oziroma za vsebinsko obravnavo revizije.

Ker v delu, ki se naša na premoženjsko terjatev, revizija ni dovoljena glede na določbe ZPP oziroma ZDSS-1, in ker revizije tudi ni dopustilo višje sodišče s sklepom, jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 374. člena ZPP zavrglo.