Jedro

Iz besedila tretjega odstavka 24. člena ZBPP izhaja, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti ali morale. Sodišče meni, da je potrebno to določilo razlagati v tem smislu, ali prosilec želi s pravnim sredstvom, za katerega prosi za brezplačno pravno pomoč, doseči nekaj takega, kar je nepravično ali nemoralno. Obdolženec v kazenskem postopku pričakuje, v kolikor meni, da ni kriv, da bo oproščen in to že po naravi stvari ne more biti nepravično, če nekdo zase pričakuje oprostilno sodbo, če meni, da ni kriv.

Čeprav veljajo v kazenskem postopku načela iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti in podobno, to ne more vplivati na utemeljenost dodelitve brezplačne pravne pomoči. Teža kaznivega dejanja po mnenju sodišča ni v povezavi s pojmom pravičnosti iz 24. člena ZBPP, saj je potrebno ta pojem razumeti v smislu, ali prosilec zahteva nekaj takega, kar je nepravično ali nemoralno, pričakovanje, da bo oproščen pa to po svoji naravi ne more biti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 58/2015 z dne 12. 3. 2015 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je vložil v obsegu pravnega zastopanja in oprostitve plačila stroškov postopka v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 827/2015. 2. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoje upošteva tudi dejstva in okoliščine o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev pravne pomoči, med temi okoliščinami in dejstvi pa je tudi ta, da zadeva ni očitno nerazumna. V tretjem odstavku navedenega člena je določeno, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi, če sta pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali v primeru, če je pričakovanje prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti ali morale. Treba je presojati, ali bo pošten postopek zagotovljen tudi, če obdolženi ne bo imel dodeljenega zagovornika. Tožena stranka se sklicuje na to, da v kazenskem postopku velja načelo domneve nedolžnosti, kar pomeni, da mora tožilec obdolžencu dokazati, da je kriv. Razen tega velja načelo iskanja materialne resnice, ki zavezuje tako sodišče kot tožilstvo in policijo in terja, da so sodišča dolžna po resnici in popolnoma ugotavljati vsa obremenjujoča in razbremenilna dejstva in izvajati dokaze v obdolženčevo korist ves čas kazenskega postopka po uradni dolžnosti. V povezavi z navedenimi garancijami tožena stranka ocenjuje, da konkretne okoliščine, ki se nanašajo na osebnost tožnika, težo očitanega dejanja, izvedbo dokazov, pravno in dejansko nezapletenost zadeve in postopka ne kažejo na to, da poštenega oziroma pravičnega postopka brez dodelitve strokovne pomoči zagovornika oziroma brezplačne pravne pomoči ne bi bilo. Potrebno je upoštevati, da je v navedeni zadevi predpisan skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, iz listinske dokumentacije nesporno izhaja preživninska obveznost obdolženca, na neutemeljenost dodelitve brezplačne pravne pomoči v luči načela pravičnosti pa kaže tudi teža kaznivega dejanja, saj je za očitano dejanje zagrožena kazen zapora do enega leta. Tožnik res ne razpolaga s pravniškim znanjem, vendar je odrasla poslovno sposobna oseba s IV. stopnjo izobrazbe, razen tega pa je bil že enkrat spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika, kar pomeni, da kazenski postopek za tožnika ne predstavlja takega procesnega položaja, v katerem bi se znašel prvič.

3. Glede prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu oprostitve drugih stroškov kazenskega postopka pa se tožena stranka sklicuje na to, da se ZBPP uporablja le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Po Zakonu o kazenskem postopku pa velja, da če je obdolženi oproščen ali se ovadba zavrže, bremenijo stroški postopka proračun, v primeru obsodbe obdolženca pa lahko kazensko sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprosti obdolženca povrnitve stroškov, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan preživljati.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se je tožena stranka postavila že v vlogo sodišča. V kazenskem postopku ima na drugi strani tožilstvo, ki nedvomno razpolaga s pravnim znanjem. Tožnik sam ne zna ustrezno oblikovati vprašanj, ne zna zasliševati obremenilnih prič in ustrezno argumentirati določena nestrinjanja in podobno. Čeprav tožena stranka trdi, da je v spisu malo gradiva, se bo to tekom kazenskega postopka še kopičilo, izvajali se bodo dokazi, sam pa ne bo znal predlagati dokazov, ki so v njegovo korist. Tožnik ne ve, zakaj bi bilo pričakovanje zanj ugodne rešitve v kazenskem postopku nerazumno. Sicer pa tudi samo sodišče 19. 3. 2015 ni opravilo glavne obravnave, ker je tožnik prosil za brezplačno pravno pomoč, saj je ocenilo, da pogoji za glavno obravnavo niso podani, kar kaže na to, da je ocenilo, da se sam ne more uspešno braniti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se na načelo pravičnosti sklicuje tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Neutemeljen je tožbeni očitek, da je treba ne glede na očitano kaznivo dejanje potrebno vsakomur dati možnost zagovora s pomočjo odvetnika, saj bi sprejetje navedenega stališča pomenilo avtomatično dodelitev brezplačne pravne pomoči slehernemu obdolžencu ne glede na presojo vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP. Tožena stranka ni prejudicirala uspeha kazenskega postopka, ni presojala izgledov za uspeh, ampak je upoštevala osebnost tožnika, težo dejanja, pravno in dejansko zahtevnost zadeve in vrsto postopka. To, da se je kazensko sodišče odločilo počakati, da bo odločeno o prošnji za brezplačno pravno pomoč, pa je zgolj stvar procesnega vodstva in nima povezave z vsebinskim ugotavljanjem upravičenosti do zaprošene brezplačne pravne pomoči. Tožbene navedbe o tem, da se bo dokazno gradivo kopičilo, pa so pavšalne in hipotetične. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 24. člena ZBPP, s katerim je zakonodajalec opredelil objektivne pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči in je z njim določil, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetni izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Tožena stranka v izpodbijani odločbi meni, da je obravnavana zadeva očitno nerazumna, ker je pričakovanje ali zahteva tožnika v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti. Vendar pa sodišče meni, da je pojem pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP mišljen v drugačnem pomenu besede, kot ga razlaga tožena stranka. Iz besedila tega določila izhaja, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti ali morale. Sodišče meni, da je potrebno to določilo razlagati v tem smislu, ali prosilec želi s pravnim sredstvom, za katerega prosi za brezplačno pravno pomoč, doseči nekaj takega, kar je nepravično ali nemoralno. Obdolženec v kazenskem postopku pričakuje, v kolikor meni, da ni kriv, da bo oproščen in to že po naravi stvari ne more biti nepravično, če nekdo zase pričakuje oprostilno sodbo, če meni, da ni kriv. Kot je upravno sodišče že zavzelo stališče v nekaterih odločitvah (npr. opr. št. I U 1807/2012, I U 1445/2013), prosilec, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v zadevi, v kateri je obdolženec, nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti nepravično in ne nemoralno. Sodišče meni, da tudi upoštevajoč to, da veljajo v kazenskem postopku načela iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti in podobno, to ne more vplivati na utemeljenost dodelitve brezplačne pravne pomoči. Po mnenju sodišča pričakovanje ali zahtevek tožnika ni v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Teža kaznivega dejanja po mnenju sodišča ni v povezavi s pojmom pravičnosti iz 24. člena ZBPP, saj, kot je bilo predhodno pojasnjeno, je potrebno ta pojem razumeti v smislu, ali prosilec zahteva nekaj takega, kar je nepravično ali nemoralno, pričakovanje, da bo oproščen pa to po svoji naravi ne more biti.

9. Glede sklicevanja na EKČP pa sodišče pojasnjuje, da EKČP v 6. členu določa, da če tisti, ki je obdolžen, nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Pojma „interes pravičnosti“ tretji odstavek 24. člena ZBPP ne navaja, temveč je uporabljena besedna zveza: „... če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale“. Pojem pravičnosti iz EKČP ima torej drugačen pomen od pojma pravičnosti, ki je omenjen v 24. členu ZBPP.

10. Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče meni, da ni nerazumno odobriti brezplačne pravne pomoči tožniku v kazenskem postopku v konkretni zadevi in je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (24. člen ZBPP), posledično temu pa so bile v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, ker se finančni kriterij v odločbi ni presojal. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

11. Sodišče se sicer strinja s toženo stranko v stališčih, ki se nanašajo na dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu oprostitve drugih stroškov kazenskega postopka, in sicer, da je to urejeno z drugim zakonom. Vendar je moralo odločbo odpraviti v celoti, saj je v izreku odločbe tožena stranka hkrati zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v eni točki in ni posebej odločala o zavrnitvi prošnje za pravno svetovanje in posebej o oprostitvi stroškov postopka. Zaradi tega delna odprava odločbe ni mogoča. V ponovljenem postopku bo potrebno ugotavljati, ali je izpolnjen tudi finančni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 12. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt opravilo, pripada tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.