Jedro

Sodišče lahko ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodno razveže pogodbo o zaposlitvi po uradni dolžnosti, le če delodajalec izrecno zatrjuje in dokaže okoliščine in interese strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Če delodajalec tega ne zatrjuje in dokaže, pa o pomanjkanju interesa strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je delavec med sodnim postopkom sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi dne 9. 3. 2009 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas, ko ni bila zaposlena pri drugem delodajalcu, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo, v 8 dneh.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati plače v bruto znesku, za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pa morebitne razlike bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske plače oziroma razlike plače kot jih je prejemala pri drugem delodajalcu in kot bi jih bila upravičena prejemati po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do plačila, v 8 dneh.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi in četrti odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2009 (pravilno: 9. 3. 2009). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 8.961,45 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama po 9. 4. 2009, poziv tožnika nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico in priznanje pravic iz delovnega razmerja, med temi tudi plače z zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2009 dalje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.102,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka.

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je bila pri prepisu sklepa Upravnega odbora o „čakanju na delo“ storjena pisna napaka, saj je bil kot datum zaključka čakanja na delo namesto 31. 1. 2009 določen 31. 12. 2008. Navedeno je tožena stranka ugotovila naknadno in v dobro tožnika štela, da je na čakanju do konca januarja 2009. O napaki pri prepisu sklepa tožnika sicer ni obvestila, vendar je na podlagi drugih okoliščin menila, da je seznanjen z datumom zaključka čakanja na delo. Štela je, da je bil tožnik neupravičeno odsoten s prvim delovnim dnem v februarju. Odpovedni razlog je ugotovila najkasneje 18. 2. 2009, ko je tožnika pisno vabila na zagovor, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Gre za trajajočo neupravičeno odsotnost in v tem primeru je treba tako šteti tudi roke za podajo odpovedi. Tožena stranka ni izdala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določili o posebnem varstvu sindikalnih predstavnikov. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika 17. 11. 2008 poslala na čakanje na delo, ne pomeni, da ni imela interesa nadaljevati delovno razmerje. Zaključek sodišča, da tožena stranka ne bi tožnika poslala na čakanje, če bi želela z njim nadaljevati delovno razmerje, je napačen in v nasprotju z izpovedjo priče U. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo standarda ustrezne odškodnine, niti niso navedena dejstva za njeno odmero v visokem znesku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo, smiselno zoper odločitev o višini odškodnine, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da mu prisodi odškodnino najmanj v znesku 17.992,90 EUR in toženi stranki naloži povrnitev stroškov. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevati tudi, da je tožnik sindikalni predstavnik. V kolikor bi bili razlogi za uporabo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih vendarle utemeljeni, bi moralo sodišče upoštevati vpliv prenehanja pogodbe o zaposlitvi na sindikalno delovanje pri toženi stranki. Razen tega bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko višino tožnikove plače in prisoditi odškodnino v najvišjem znesku. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi strank sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razvezalo pogodbo o zaposlitvi.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka dne 9. 3. 2009 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A8), ker od 2. 2. 2009 pa najmanj do 9. 2. 2009, pet dni zaporedoma, ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Skladno z drugim odstavkom 110. člena ZDR mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru delodajalec) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi izvršitve sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 819/2006 dne 14. 11. 2008 izdala dopis (A4, B2 in B3), v katerem je zaradi zmanjšanja naročil tožniku odredila čakanje na delo oziroma ga obvestila, da mu od 17. 11. 2008 do 31. 12. 2008 ni potrebno priti na delo. Omenjeni dopis se sklicuje na sklep upravnega odbora z dne 14. 11. 2008, s katerim je bilo trem delavcem odrejeno čakanje na delo za čas 17. 11. 2008 do 31. 1. 2009. Za razliko od priče Š., ki je prav tako kot tožnik prejel obvestilo o čakanju na delo do 31. 12. 2008, dne 15. 12. 2008 pa še obvestilo o pomoti in o odrejenem čakanju do 31. 1. 2009, tožniku obvestilo o pomoti ni bilo poslano.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžnost priti nazaj na delo tožnika zavezovala že v prvih dneh meseca januarja 2009. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da namenoma ni štela tožnikove odsotnosti v januarju 2009 za neupravičeno, saj mu obvestila o pomoti (o izteku čakanju na delo do 31. 1. 2009) ni poslala. Ker je za izpolnjevanje pravic in obveznosti v pogodbenem (delovnem) razmerju pomembno tisto, kar si stranki sporočita, tožnik ne more trpeti neugodnih posledic zaradi pomote pri prepisu sklepa Upravnega odbora in neseznanitve tožnika o zaključku čakanja na delo dne 31. 1. 2009. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke, da je tožnik za pomoto zvedel od drugih dveh delavcev, ki sta bila v enaki situaciji, saj je bil tožnik po izpovedi U. t. i. „univerzalec“, ki opravlja različna dela v delovnem procesu in bi se zanj v februarju delo tudi našlo, medtem ko je bilo Š. in G. v začetku februarja ponovno odrejeno čakanje na delo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je za pomoto pri vpisu datuma zaključka čakanja na delo tožena stranka vedela že sredi decembra 2009, ko je o pomoti obvestila Š. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka preprosto prezrla tožnikovo odsotnost z dela od začetka januarja 2009 dalje in da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2009 podala po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato nezakonita.

Pač pa je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe ZDR, ko je odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in tako ob napačni uporabi materialnega prava odločilo o tožbenem zahtevku tožnika. V drugem odstavku 118. člena ZDR je določeno, da lahko sodišče upoštevaje vse okoliščine in interes ob ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca, odloči tako, da ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. V obravnavanem primeru gre za odločitev sodišča mimo izrecnega zahtevka delavca, vendar sodišče lahko postopa po drugem odstavku 118. člena ZDR le v primeru, če tožena stranka zatrjuje in dokazuje okoliščine, zaradi katerih ob upoštevanju interesov strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Okoliščin in interesov torej sodišče ne ugotavlja na lastno pobudo oziroma po uradni dolžnosti, temveč jih mora delodajalec izrecno zatrjevati in dokazati. To stori lahko le do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 230/2007). Kot izhaja iz zapisnika z dne 10. 6. 2009 je tožnikov prvenstveni interes ponovna zaposlitev pri toženi stranki, na pomanjkanje tega interesa pa ni mogoče sklepati že na podlagi dejstva, da je tožnik s 1. 1. 2009 podpisal pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem. Tudi tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je tožniku odredila le čakanje na delo (tega instituta veljavni ZDR sicer ne pozna) zaradi težav v poslovanju (upada naročil), ni pa zasledovala interesa po prenehanju delovnega razmerja s tožnikom. Tožena stranka obstoja okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče ni zatrjevala in ne dokazovala, zato pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in priznanje odškodnine iz tretjega odstavka 118. člena ZDR niso izpolnjeni. Pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati utemeljenost pritožbe glede višine prisojene odškodnine oziroma so tovrstne pritožbene navedbe zaradi neobstoja pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi brezpredmetne.

Tožnik je postavil reintegracijski in reparacijski zahtevek. Posledica ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi je vzpostavitev stanja, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zagotovitev takšnega položaja delavcu, kot da ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbama obeh strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo reintegracijskemu zahtevku, kar pomeni, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo. O reintegraciji in o reparacijskem zahtevku je pritožbeno sodišče odločilo ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik medtem zaposlil drugje, delovno dobo pa mu mora priznati posebej le za čas, ko je bil tožnik brez zaposlitve. Za čas, ko ni bil zaposlen pri drugem delodajalcu, je tožena stranka (na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah, Ur. l. RS, št. 103/2007, po katerem delodajalec od 1. 1. 2009 dalje delavcu ni več dolžan delovne dobe vpisovati v delovno knjižico, je pa v skladu z Zakonom matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja Ur. l. RS št. 81/2000) dolžna Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) posredovati podatke za vpis v matično evidenco. Pritožbeno sodišče je nadalje ugodilo opisnemu denarnemu zahtevku tožnika. Tožniku namreč pripadajo plače v višini, kot bi jih prejemal pri toženi stranki, medtem ko mu je za čas, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih, tožena stranka dolžna plačati le morebitno razliko v plači med tisto, ki jo je prejel pri novem delodajalcu in tisto, ki bi jo prejel pri toženi stranki.

Spremenjena odločitev o glavni stvari ne narekuje spremembe stroškovne odločitve, saj je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške postopka, kot da je v celoti uspel s tožbenim zahtevkom. V ostalem delu, to je glede odločitev o stroških (peti odstavek izreka) in odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek izreka) je pritožbeno sodišče pritožbi strank zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške postopka, navedbe tožnika v pritožbi pa se nanašajo predvsem na višino odškodnine, do katere ni upravičen. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.