Jedro

Ker si morata predlagateljica in nasprotna udeleženka deliti tudi stroške, ki bremenijo premoženje, to pomeni, da mora vsaka od solastnic, glede na njun polovični solastninski delež, v tem razmerju nositi tudi polovico stroškov legalizacije gospodarskega poslopja kot dela solastnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (3. točka izreka) tako spremeni, da je predlagateljica dolžna plačati nasprotni udeleženki na račun njenega solastniškega deleža 57.254,54 EUR v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa, skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev od dneva pravnomočnosti sklepa do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem nepravdnem postopku zaradi delitve solastnine sklenilo, da se solastno premoženje predlagateljice in nasprotne udeleženke, ki obsega nepremičnine parc. št. 2406/1, 2406/2 in 788, k.o. ..., katerega solastnici sta vsaka do 1/2, razdeli tako, da predlagateljica pridobi v last in posest parc. št. 2406/2 in 788 do celote, nasprotna udeleženca pa parc. št. 2406/1 do celote, vse k.o. ... Predlagateljici je naložilo, da je dolžna plačati nasprotni udeleženki na račun njenega solastniškega deleža še znesek 62.988,38 EUR, v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa, skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti sklepa do plačila. Odredilo ji je tudi zavarovanje denarne terjatve z vpisom zakonite zastavne pravice na nepremičninah v korist nasprotne udeleženke. O stroških postopka je odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljici povrniti 1.376,82 EUR s pripadajočimi obrestmi. Predlog je zavrglo v delu, ki se nanaša na parc. št. 2407, k.o. ...

2. Predlagateljica se pritožuje zoper sklep le v odločitvi o višini zneska, ki ga je dolžna plačati nasprotni udeleženki na račun njenega solastniškega deleža (3. točka izreka sklepa). Predlaga spremembo sklepa tako, da je dolžna plačati nasprotni udeleženki 40.053,02 EUR v roku dvanajstih mesecev po pravnomočnosti sklepa, skupaj z obrestmi. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati zmanjšanje vrednosti gospodarskega poslopja zaradi potrebe po legalizaciji. Izvedenec je res vse nepremičnine najprej ocenil na 184.621,79 EUR, vendar je na isti strani izvedenskega mnenja obrazložil svoje stališče glede nedovoljene in neskladne gradnje gospodarskega poslopja ter ocenil, da bi stroški legalizacije, in to samo stroški projektov, znašali 11.467,68 EUR in nato na novo izračunal vrednost vseh nepremičnin na znesek 173.154,11 EUR. Zako se pokaže, da je predlagateljica za 11.467,68 EUR prejela manj premoženja in bi moralo biti najmanj za ta znesek zmanjšano plačilo, ki bi ga morala izplačati nasprotni udeleženki. Pritožnica opozarja, da je ta znesek, še bistveno višji glede na opombe izvedenca o nadaljnjih stroških kazni za uzurpacijo in degradacijo prostora. Zato bi moralo priti do znižanja vrednosti gospodarskega poslopja zaradi nedovoljene in neskladne gradnje za dvakratni znesek torej 22.935,36 EUR. Odločitev o plačilu zneska v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa je neizvedljiv. Predlagateljica ocenjuje, da bi bil ustrezen rok za plačilo dvanajst mesecev od pravnomočnosti sklepa.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vrednost solastnih nepremičnin ter pri vrednotenju že upoštevalo strošek legalizacije. Predlagateljica je pritožbo vložila zgolj z namenom zavlačevanja tega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je o pritožbi predlagateljice že enkrat odločalo s sklepom II Cp 1079/2014 z dne 9. 7. 2014, ko je delno ugodilo pritožbi predlagateljice in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka spremenilo tako, da je predlagateljici naložilo, da plača nasprotni udeleženki 51.520,70 EUR v treh mesecih s pripadajočimi obrestmi. Nasprotna udeleženka je zoper navedeni sklep vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o njeni ustavni pritožbi ugotovilo kršitve pravice pritožnice iz 22. člena Ustave in zato sklep drugostopenjskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

6. Pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet delitve med udeleženkama, konkretno pri ugotavljanju vrednosti gospodarskega poslopja – delavnice, sicer pravilno povzelo mnenje izvedenca, da znaša ocenjena vrednost gospodarskega poslopja 94.757,45 EUR, skupna ocenjena vrednost vseh nepremičnin, ki so predmet delitve (z izvzeto parc. št. 2407 k.o. ..., vredno 388,50 EUR), pa znaša 184.233,28 EUR. Vendar ima pritožba prav, da je izvedenec v nadaljevanju izvedenskega mnenja ugotovil delno nedovoljeno in neskladno gradnjo gospodarskega poslopja in stroške povezane s tem, pri tem pa ocenil višino stroškov legalizacije, ki se nanaša na stroške projektov na 11.467,68 EUR. Ob upoštevanju tega stroška je tudi zmanjšal ocenjeno vrednost vseh nepremičnin na znesek 173.154,11 EUR (stran 37 in 42 izvedenskega mnenja izvedenca mag. M. O.). Udeleženki v zvezi s tem nista podali nobenih vsebinskih pripomb na izvedensko mnenje. To pomeni, da je vrednost gospodarskega poslopja, ki ga je v naravi prejela predlagateljica, zaradi stroškov potrebne legalizacije manjša, kot jo je upoštevalo prvostopenjsko sodišče. 7. Vendar pritožba nima prav, ko uveljavlja (najmanj za) 11.467,68 EUR nižji znesek izplačila nasprotni udeleženki. Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Ta ureditev se nanaša tudi na premoženje, ki je v solasti in ki ga sestavlja več stvari. To pomeni, da pravnomočno določeni deleži na solastnem premoženju veljajo tako za njegovo aktivo, kot tudi za pasivo (sodba in sklep VSRS II Ips 55/2004). Ker si morata predlagateljica in nasprotna udeleženka deliti tudi stroške, ki bremenijo premoženje, to pomeni, da mora vsaka od solastnic, glede na njun polovični solastninski delež, v tem razmerju nositi tudi polovico stroškov legalizacije gospodarskega poslopja kot dela solastnega premoženja. Predlagateljica je zato dolžna doplačati nasprotni udeleženki 5.733,84 EUR manj, kar znese 57.254,54 EUR. Pritožnica tudi nima prav, ko zahteva nižji znesek izplačila nasprotni udeleženki tudi na račun morebitne kazni za uzurpacijo in degradacijo prostora, katero po pojasnilu izvedenca lahko določi upravni organ v postopku legalizacije. Takšen negotov strošek, ki ga je tudi izvedenec po višini le okvirno ocenil, ne more biti podlaga za še nižjo oceno vrednosti gospodarskega poslopja. Upoštevati je namreč potrebno, da mora biti izplačilo deležev prikrajšanih solastnikov čim bolj realna protivrednost deleža na stvari oziroma premoženju. Prav tako pritožbeno sodišče ne vidi nobene podlage za določitev daljšega roka plačila, kot ga predlaga pritožnica.

8. Ker je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi delno zmotno uporabilo materialno pravo (70. člen SPZ) s tem, ko je zmotno presodilo izvedensko mnenje, odločitev o višini plačila pa se opira samo na ta dokaz, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sklep spremenilo na podlagi 358. v zvezi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP.

9. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 35. člena v zvezi s 126. členom ZNP.