Jedro

Če sodišče s sodbo na podlagi pripoznave da sodno varstvo zahtevku za plačilo zamudnih obresti po višji obrestni meri od dovoljene s prisilnim predpisom, zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena istega zakona.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postoka tožene strnke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (na podlagi pripoznave) odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 35.000 DEM s 3 % mesečnimi deviznimi obrestmi od 15.7.1996 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije in mu povrniti njegove pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je bil na glavni obravnavi dne 25.11.1998 s strani sodnika izrecno vprašan, če si je res izposodil vtoževani znesek od tožnika, čemur je toženec pritrdil in zadeva je bila zaključena. Toženec je domneval, da bo kasneje izveden dokaz z zaslišanjem strank in da bo lahko sodišču pojasnil dejansko stanje obstoječega dolga, ki ga je priznaval. Kasneje pa je prejel sodbo na podlagi pripoznave. Sodišče ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave na samem naroku, tako da toženec, ki ni imel pooblaščenca in je prava neuka stranka, na samem naroku ni niti vedel, da sodišče šteje njegovo izjavo za pripoznavo tožbenega zahtevka. Tako tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kateremu je hotel pojasniti, da je res prejel od tožnika posojilo v višini 35.000 DEM z 5 % mesečnimi pogodbenimi obrestmi, da je tožniku plačal 8.750 DEM obresti in mu z izročitvijo svojega osebnega avtomobila poplačal glavnico v višini 7.000 DEM.

Tako torej dolguje tožniku 28.000 DEM in 3 % mesečne devizne obresti od 15.4.1997 dalje do plačila. Ta dolg toženec pripoznava in ga namerava v čim krajšem roku poravnati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče v primeru pripoznave, ki pomeni enostransko izjavo toženca, da je tožnikov zahtevek po pravnem varstvu utemeljen, ne ugotavlja resničnosti s strani tožnika zatrjevanih dejstev, pa tudi ne, ali iz teh dejstev izhaja utemeljenost zahtevka. Sodišče torej brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi.

Po določilu 3. odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom oziroma moralnim pravilom. Sodišče tako ne upošteva pripoznave, če ta ni dana na področju dispozitivnih toženčevih pravic.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v obravnavanem primeru pravdni stranki dogovorili višje obresti od dovoljenih. Po določilu 1. odstavka 399. člena Zakona o obiigacijskih razmerjih pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Največja obrestna mera dovoljenih obresti velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih. Višjim obrestim pa sodišče ne sme dati pravnega varstva ne glede na to, ali so sicer podani elementi oderuštva. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, saj je oprlo svojo odločbo na razpolaganja strank, ki nasprotujejo zgoraj navedenim prisilnim predpisom in so zato nedovoljena.

Sodišče prve stopnje je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 5. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 369. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da bo v ponovljenem postopku lahko odpravilo ugotovljeno procesno kršitev in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.