Jedro

Do poškodbe tožnice kot potnice v avtobusu banjaluške registracije je prišlo na Madžarskem. Zato pogodba o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki je bila sklenjena kasneje ob prehodu državne meje v Slovenijo, ne more biti podlaga za odgovornost slovenske zavarovalnice. Pasivna legitimacija tretje tožene bosanske zavarovalnice, pri kateri nesporno ni bila sklenjena pogodba o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ni mogoče utemeljevati s pravili o odgovornosti za nezavarovano vozilo tuje registracije, ker na območju, na katerem je nastala škoda, nima svojega sedeža.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 27.12.1993 poškodovala kot potnica v avtobusu banjaluške registracije, ko je med vožnjo po neravnem in zasneženem cestišču na Madžarskem zaradi nenadnega premika avtobusa z glavo trčila v strop in si poškodovala ledveno vretence. Zahtevala je solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo od prvega toženca kot lastnika in voznika avtobusa, od druge toženke kot zavarovalnice, s katero je bilo ob prehodu državne meje iz Madžarske v Slovenijo sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti in od tretje toženke po domicilnem načelu. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu po temelju utemeljen, z delno sodbo pa je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugi toženki in tretji toženki zaradi utemeljenosti ugovorov o pomanjkanju njune pasivne legitimacije.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo vmesno prvostopenjsko sodbo, zavrnilo pa je tudi tožničino pritožbo in potrdilo delno prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev svoje pritožbe, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo drugostopenjske sodbe, da se z vmesno sodbo obe toženki "obveže na plačilo premoženjske in nepremoženjske škode" ali da se jo razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Najprej povzema dejansko stanje, ki naj bi izhajalo iz izvedenih dokazov. Poudarja, da je prvi toženec za plačilo prevažal potnike iz Bosne in Hercegovine (BiH) v Slovenijo in nazaj, da je moral ob vstopu na območje Republike Slovenije skleniti zavarovanje avtomobilske odgovornosti po naših predpisih, in je tako zavarovanje sklepal tudi ob drugih prehodih državnih meja, da je tožnica z nakupom povratne karte v Ljubljani pridobila lastnost potnika v javnem prevoznem sredstvu, da je prvi toženec po lastnih trditvah sklenil osnovno zavarovanje pri zavarovalnici Krajina osiguranje d.d., Banja Luja in da je do škode prišlo na Madžarskem brez udeležbe drugih motornih vozil. Ker je tožnica kupila prevozno karto v Ljubljani in je prvi toženec sklenil zavarovalno pogodbo z drugo toženko v Ljubljani ali na mejnem prehodu, se to zavarovanje razteza na območje celotnega potovanja. Tožnica je škodo utrpela ob vrnitvi z istim avtobusom in isto povratno karto. Morebitna sprememba pravnih režimov na relaciji potovanja preko več držav ne sme prizadeti potnikov. Če prvi toženec ob odhodu iz Ljubljane ni sklenil ustreznega zavarovanja, je odgovorna druga toženka kot zavarovatelj, ki je zavaroval pretežno število motornih vozil. Glede pasivne legitimacije tretje toženke tožnica pojasnjuje, da prvi toženec ni uspel dokazati, da je sploh imel sklenjeno zavarovanje po kraju sedeža svoje dejavnosti v Banja Luki. Sicer pa med vojno v BiH Republika Srbska ni bila priznana vse do sklenitve Daytonskega sporazuma leta 1995. Kot mednarodno nepriznan subjekt ni mogla veljavno ustanavljati zavarovalnic. Zato gre za praktičen neobstoj zavarovalnice Krajina osiguranje d.d., Banja Luka. Edina zavarovalnica na območju BiH v tem obdobju je bila tretja toženka oziroma njena pravna prednica Z. S. Ker pri njej prvi toženec ni sklenil zavarovanja, gre za nezavarovano motorno vozilo, za katero po veljavni sodni praksi odgovarja zavarovalnica, ki zavaruje največ motornih vozil, torej tretja toženka. Trditve v tožbi o sklenjenem zavarovanju na Madžarskem niso pomembne, ker bi taka pogodba krila škode le v primeru trčenja z drugimi motornimi vozili, poleg tega pa so le predpostavka tožničinega pooblaščenca.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vsem tožencem, ki nanjo niso odgovorili (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pretežni del povzetih revizijskih trditev v zvezi s pasivno legitimacijo druge toženke gre prav v tej nedovoljeni smeri. Take so trditve o tožničinem nakupu povratne avtobusne karte v Ljubljani, o takrat sklenjenem obveznem zavarovanju potnikov v javnem prometu, o nesreči šele ob vračanju domov, o odgovornosti te toženke za morebiti nesklenjeno obvezno zavarovanje potnikov v javnem prometu itd. Vse to so nedovoljene revizijske novote, saj je tožnica pasivno legitimacijo druge toženke v tožbi utemeljevala s sklenjeno pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti ob prehodu državne meje z Madžarske v Slovenijo. Na ugovor drugotoženke o neobstoju njene pasivne legitimacije tožnica ni argumentirano odgovorila. Zato so bili tudi razlogi prvostopenjskega sodišča kratki. Štelo je za dokazano, da je bila ob prehodu čez državno mejo zavarovalna pogodba sklenjena prav z drugo toženko (ki je v tistem času edina sklepala taka zavarovanja na državni meji), saj sicer avtobus ne bi prišel preko državne meje, vendar pa je bila pogodba sklenjena že po nastanku škodnega dogodka, ki se je zgodil na Madžarskem, poleg tega pa je bila z njo krita le škoda tretjih oseb, ki bi se zgodila izključno na ozemlju Republike Slovenije. Tudi pritožbeno sodišče je poudarilo, da je do škodnega dogodka prišlo pred vstopom v Slovenijo. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da zaradi predvidljivosti prevzetih nevarnosti za pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, sklenjeno ob prehodu državne meje, velja teritorialni princip. Nesporno je, da je do nesreče prišlo na Madžarskem in zato ob prehodu državne meje v Republiko Slovenijo sklenjena pogodba ne more biti podlaga za odgovornost druge toženke.

Trditve o (morebiti) sklenjeni pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti že v Ljubljani, o zavarovalni pogodbi o obveznem zavarovanju potnikov v javnem prometu in nakupu povratne karte v Ljubljani, podrejeno pa o nezavarovanem motornem vozilu na slovenskem območju, so zaradi razširjanja dejanske podlage na revizijski stopnji nedovoljene. Revizija pri tem prezre, da bi v tem primeru šlo za drugo zavarovalno pogodbo kot je tista, s katero je v postopku na prvi stopnji utemeljevala odškodninski tožbeni zahtevek proti drugi toženki. Prezre pa tudi, da je že v tožbi proti isti toženki prav iz naslova obveznega zavarovanja potnikov v javnem prometu uveljavljala drug zahtevek, in sicer plačilo 286.750 SIT zavarovalnine zaradi 25 % trajne invalidnosti.

Tudi trditveno breme o pasivni legitimaciji tretje toženke je bilo na tožničini strani. V postopku ni bilo sporno, da prvi toženec obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti ni sklenil niti pri njej niti pri njeni pravni prednici in tega tožnica tudi ni zatrjevala. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da naj bi bila ustrezna pogodba sklenjena z zavarovalnico Krajina osiguranje d.d., Banja Luka, saj sodišče ob zavrnitvi tožbenega zahtevka proti tretji toženki ugotavlja, da tretja toženka ni pravna naslednica navedene zavarovalnice, ta zavarovalnica pa tudi ni hotela vstopiti v pravdo, zaradi česar je tožnica zgrešila pasivno legitimacijo. Tožnica je v pritožbi utemeljevala pasivno legitimacijo tretje toženke s trditvijo, da je šlo za nezavarovano motorno vozilo, za katerega odgovarja tretja toženka, ker pravni red BiH in mednarodna skupnost nista priznavala zavarovalnice Krajina osiguranje d.d., Banja Luka. K razlogom pritožbenega sodišča, da so trditve o nezavarovanem motornem vozilu v nasprotju s tožbenimi trditvami o sklenitvi zavarovanja na Madžarskem, revizijsko sodišče dodaja, da je bilo motorno vozilo veljavno registrirano, da je avtobus opravljal prevoze preko več držav, ob prehodu državnih meja pa so bile sklenjene posebne pogodbe za območje vsake od teh držav, ker v času vojne v BiH za tam registrirana vozila ni veljal sistem zelene karte. Tožničine trditve o dejanskem stanju v zvezi z ustanavljanjem različnih zavarovalnic med vojno v BiH in na območju Republike Srbske so ostale nedokazane, v zvezi z njimi pa tožnica niti v pritožbi niti v reviziji ni uveljavljala procesnih kršitev. Kljub temu revizijsko sodišče dodaja, da tudi natančnejši dokazni postopek in potrditev tožničine teze o zavarovalnici Krajina osiguranje d.d., Banja Luka "kot neobstoječem subjektu" ne bi pripeljala do za tožnico ugodnejše rešitve.

Neutemeljeno je njeno smiselno sklicevanje na določbe Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ; Ur. l. SFRJ, št. 17/90, 82/90, ki se je kot domače pravo države registracije v smislu 4. člena Haške konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče, ob začetku vojne uporabljal v BiH, še v času škodnega dogodka pa tudi v Sloveniji). Za povrnitev škode, povzročene z nezavarovanim vozilom tuje registracije, je odgovarjala zavarovalna organizacija, ki je opravljala obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti in je imela sedež na območju, na katerem je nastala škoda (107. člen v zvezi s prvim odstavkom 99. člena ZTSPOZ). Ker tretja toženka nima sedeža na Madžarskem, kjer je nastala škoda, njena pasivna legitimacija tudi pri taki izpeljavi ne bi bila podana.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo. Izrek revizijske sodbe zajema tudi odločitev o tožničinih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).