Jedro

Oglaševanje ponudbe posameznih artiklov z redno prodajno ceno in ceno s popustom v primeru, ko prodaja po redni ceni pred uvedbo akcijske prodaje s priznavanjem velikih popustov pri posameznem artiklu ni bila izkazana, ali pa je bil artikel med ponudbo v prodajalno dostavljen prvikrat, po presoji sodišča šteje za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Murska Sobota, prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo gospodarski družbi A., d.o.o., takoj po prejemu odločbe prepovedal uporabo dejanj zavajajoče poslovne prakse, ki jih družba vrši z oglaševanjem po ponudbi - katalogu B. z veljavnostjo do 1. 3. 2016 s posebnim obvestilom o novostih iz družine C. in označevanjem cenovnih prednosti pri prodaji različnih izdelkov, z navedbo visokih popustov in rednih cen, ker redne cene predhodno niso realizirane, saj se oglaševani izdelki v prodajalni pred akcijsko prodajo niso prodajali oziroma se niso prodajali po redni ceni, in je informacija glede cenovne prednosti napačna, torej neresnična, tako da zavaja oziroma bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede cene in cenovne prednosti, ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu (nakupu), ki je sicer ne bi sprejel. 2. Odločitev je prvostopenjski organ oprl na ugotovitev, da je tržna inšpektorica pri družbi A., prodajalni PE ..., na naslovu ..., po uradni dolžnosti uvedla postopek inšpekcijskega nadzora z začetkom 14. 1. 2016, v katerem ugotovljeno, da je trgovec uvedel akcijsko prodajo blaga, ki jo oglašuje na 6-ih plakatih nameščenih v izložbi prodajalne ter na stoječem panoju pri vhodu v spalni salon, za ležišča .... Trajanje akcije, od 4. 1. do 31. 1. 2016, oziroma do odprodaje zalog, ki je oglaševala "velike sezonske popuste, -75%, -60%, -50%, -20%", je bilo označeno na reklamnem materialu - zgibanki, ki je bila v prodajalni nameščena na prodajnem pultu. Prav tako so bili v predelu razstavljenih ležišč nameščeni ceniki, na katerih so za posamezne dimenzije ležišč označene redne prodajne cene, ki so prečrtane, zraven pa je zapisan 30% popust in še nove nižje prodajne cene. Tudi za letvice so nameščeni ceniki z označenimi rednimi prodajnimi cenami ter s pripisom, da se za posamezna poimensko določena letvena dna na blagajni obračuna 20% popust. 3. Ugotovilo se je, da se objavljeni veliki sezonski popust obračunava na posodo, potovalni program, posteljnino in copate, tako da je pri posamezni skupini blaga nameščen označevalec velikosti A4 formata z oznako procenta popusta, označbo trajanja akcije, podatkom o redni ceni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so navedeni tudi artikli, ki so se preverjali. Ugotovljeno je bilo, da ima trgovec uvedeno akcijsko prodajo določenih artiklov s priznavanjem popusta na blagajni, in da so bili vsi oglaševani popusti pregledno označeni ob prodajni ceni, ki je po izjavi prisotne osebe redna prodajna cena. Po proučitvi posredovanih listin (kartice gibanja zaloge blaga za naključno izbrane artikle) je bilo ugotovljeno, da prodaje po označeni redni prodajni ceni pred akcijo priznavanja velikih sezonskih popustov, torej pred 4. 1. 2016, pri posameznem artiklu niso izkazane. Iz razpoložljivih podatkov izhaja le, da je artikle potrošnik pred akcijo, torej pred 4. 1. 2016, prejel po enakih cenah oziroma cenah, ki se razlikujejo od označenih rednih prodajnih cen, tako da zavezanec s tako izpisanimi podatki ni dokazal, da so informacije o rednih cenah oziroma cenovni prednosti pri posameznem artiklu za potrošnika resnične. Tudi iz posredovani podatkov za december in januar izhaja, da so bili artikli uvrščeni v akcijsko prodajo s popusti že v mesecu decembru, tako da oglaševana in označena redna cena, pred nadzorovano akcijsko prodajo ni bila realizirana, kupec pa zaradi tega ni delež cenovne prednosti, ki se oglašuje. Navedeni so bili poimensko določeni artikli, pri katerih se je ugotavljalo gibanje zaloge blaga.

4. V nadaljevanju je prvostopenjski organ pojasnil, da je bil zavezanec z ugotovitvami inšpekcijskega organa seznanjen 21. 1. 2016 in da je 27. 1. 2016 inšpekcijski službi poslal pojasnilo, v katerem je pojasnil način prodaje izdelkov inšpicirane družbe in zavzel stališče, da kupci niso v ničemer oškodovani in da pri vsakem posamičnem nakupu blaga pridobijo cenovno prednost v višini razlike med plačano ceno blaga in redno prodajno oziroma priporočeno maloprodajno ceno blaga.

5. Ponovno je bil opravljen nadzor 10. 2. 2016, kjer je bilo za posamezne artikle, za katere se še nadaljuje oglaševanje popusta, ugotovljeno, da oglaševanje vključno s predstavitvijo tega blaga, vsebuje napačno informacijo glede obstoja blaga v prodajalni, kar pomeni zavajajoče ravnanje in je takšna praksa nepoštena. Zaradi izjave, ki ji je bila priložena tudi listina - naročilo za prenos blaga z dne 11. 2. 2016 (artikel je bil tega dne dobavljen v prodajalno v ...) in na razpolago kupcem, je upravni ukrep glede uporabe nepoštene poslovne prakse zaradi napačnih informacij glede obstoja blaga v prodajalni, postal brezpredmeten.

6. Za določene artikle (dekorativno pregrinjalo ... 70x180 cm, dveh različnih dimenzij, je bilo ugotovljeno, da predhodno označene redne prodajne cene, ki so prečrtane, niso bile veljavne in realizirane, saj gre za artikle, ki so bili v inšpicirano prodajalno dostavljeni 3. 2. 2016, torej v času veljavnosti februarske ponudbe. Enako je bilo ugotovljeno tudi za oglaševano posodo .... Takšno oglaševanje ponudbe posameznih artiklov z redno prodajno ceno in ceno s popustom, v primeru, ko prodaje po redni ceni pred uvedbo akcijske prodaje s priznavanje velikih popustov, pri posameznem artiklu niso izkazane, ali pa je celo artikel med ponudbo v prodajalno, prvikrat dostavljen, je za potrošnike po določbi 4. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), zavajujoče glede cene oziroma cenovne prednosti, poslovna praksa pa šteje za nepošteno.

7. V nadaljevanju je pri izdelkih, za katere je bil uporabljen pojem "Cena meseca", ugotovljeno (pojasnilo zavezanca z dne 12. 2. 2016), da se nobeden od oglaševanih artiklov v mesecu januarju predhodno ni prodajal po redni ceni, ampak po cenah s popustom. Tako posebna oznaka potrošnikom daje le vtis določene prednosti, ki pa potrošniku ni znana. Do sklepa o višini ugodnosti oziroma cenovne prednosti ni mogoče priti z ugotovitvami pri označitvi artiklov, temveč s preverjanjem trgovinskih evidenc, tako da potrošnik ne more vedeti, če se je artikel pred uvedbo označene prodajne cene sploh prodajal in po kakšni ceni. Evidence potrošnikom niso dostopne. Ob prikazu takšne ugodnosti, se potrošniki pogosto odločijo za nakup izdelka, ki pa ga drugače, če bi vedeli za ugotovljeno dejstvo, ne bi kupili.

8. Pred izdajo odločbe je prvostopenjski organ zavezanca pozval naj poda izjavo o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev ter pozval k posredovanju izpisa cenika artiklov za februar, kartice vseh v zapisniku navedenih artiklov za gibanje zaloge v prodajalni Murska Sobota za leto 2016 in skladno z določili 14. člena ZVPNPP tudi morebitne dokaze o resničnosti spornih navedb o poslovni praksi zavezanca, skupaj z dokazili, da so označene redne prodajne cene predhodno tudi realizirane in za povprečnega potrošnika oglaševanje ni zavajujoče glede cen, oziroma cenovne ugodnosti. V posredovani izjavi je zavezanec pojasnil način prodaje blaga preko različnih prodajnih kanalov ter pojasnil, zakaj ni prišlo do kršitve določb ZVPNPP. Prvostopenjski organ je na podlagi pridobljene izjave zaključil, da ni sporen način prodaje blaga iz skladišča in tudi ne lansiranje novih izdelkov v prodajalno na drobno, ampak očitek zavajajočega ravnanja. Dejstvo je, da kupec cenovne prednosti ni deležen, če predhodno artikel v tej isti prodajalni ni bil predmet prodaje, ali če se artikel pred akcijsko ponudbo ni prodajal po redni ceni, ker je bil tudi prej ponujen z določenim popustom. Zavezancu je bilo pojasnjeno tudi, da se nepoštena poslovna praksa presoja z vidika povprečnega potrošnika, ki mu je namenjen izdelek in ki mu cena zagotovo predstavlja enega izmed odločilnih dejavnikov, ki vplivajo na nakup.

9. Drugostopenjski organ je pritožbo inšpekcijskega zavezanca zavrnil. 10. Tožeča stranka v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Zaključki prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da naj bi tožeča stranka z oglaševanjem po ponudbi - katalogi B. z veljavnostjo do 1. 3. 2016, s posebnim obvestilom o novostih C. in označevanjem cenovnih prednosti pri prodaji različnih izdelkov izvajala zavajajoče poslovne prakse, kot zmoten in v nasprotju z veljavno zakonodajo ter v nasprotju z materialnimi dokazi, vloženimi v spis. Ne prvostopenjski, ne drugostopenjski organ, se nista opredelila do navedb tožeče stranke, da glede na način njenega poslovanja ne izvaja zavajajoče poslovne prakse. Pojasnjuje, da na podoben inovativen način kot tožeča stranka v Sloveniji posluje samo družba D. d.o.o. Odločitev je tako sprejeta na podlagi splošnih meril, veljavnih za večino trgovcev v Sloveniji in ne na podlagi konkretnega poslovanja tožeče stranke.

11. Tožeča stranka pojasnjuje, da posluje tako, da blago prodaja preko različnih prodajnih kanalov, spletne prodaje, telefonske prodaje, v maloprodajnih prodajalnah ter pri 70 partnerjih v Sloveniji. Blago iz prodajnega programa je na zalogi v trgovskem skladišču v ... in ga po potrebi, skladno z naročili potrošnikov, dobavlja maloprodajnim prodajalnam, poslovnim partnerjem oziroma neposredno kupcem. Očitek, da naj bi pri oglaševanju ponudbe pregrinjala ..., dveh različnih dimenzij, ki naj bi jih oglaševala s ceno s 50% popustom, je napačen. Konkretni pregrinjali sta bili na prodajnih policah v mesecu januarju, ko jih je tožeča stranka prodajala po priporočenih maloprodajnih cenah, ki so hkrati redne cene izdelkov. Redne cene, po katerih je tožeča stranka prodajala blago, so primerljive z rednimi cenami, ki jih v skladu s svojimi poslovnimi praksami določijo veleprodajni partnerji tožeče stranke. To dokazuje cenik za navedena izdelka za mesec januar, ki je bil prvostopenjskemu organu predložen na podlagi poziva z dne 12. 2. 2016. Ker prodaja zaradi zanimanja strank ni sledila povpraševanju, je tožeča stranka s sklepom 25. 1. 2016 odločila, da bo izdelkom znižala ceno. Na podlagi navedenega je tožeča stranka 29. 1. 2016 redne kupce seznanila s prodajo izdelkov iz linije .... V mesecu januarju so kupci lahko izdelke te linije kupili v zavezankini maloprodajni trgovini v ... in v mesecu februarju v .... Tožeča stranka na podlagi odločitve o znižanju cen blaga za mesec februar prilaga tudi cenik za mesec februar, ki ga je prav tako priložila prvostopenjskemu organu in ki dokazuje, da izdelek v ponudbi tožeče stranke ni nov, saj so ga potrošniki v januarju 2016 po redni ceni lahko kupili v prodajalni tožeče stranke v ... ter pri veleprodajnih partnerjih - trgovine E., F., G., H., I.. Tožena stranka je spregledala okoliščino, bistveno za izdajo te odločbe, da je tožeča stranka blago prodajala preko različnih prodajnih kanalov ter pojasnila, da se aktualen enoten katalog oziroma akcijska ponudba za prodajo preko vseh prodajnih kanalov oblikuje glede na predhodno realizacijo oziroma ne realizacijo rednih prodajnih cen v mesecu pred izvedbo akcije.

12. V zvezi s posodo ... je kot neresničen ocenila zaključek tožene stranke, da tožeča stranka s prodajo te posede zavaja potrošnike glede cene oziroma cenovne prednosti. Pojasnila je, da je bila navedena posoda med drugim v prodaji pri veleprodajnem poslovnem partnerju tožeče stranke, trgovski verigi H. V letu 2015 je tožeča stranka v teh trgovinah prodala več kot 130.000 kosov te posode. V obdobju od 16. 9. 2015 do 25. 11. 2015 se je v trgovinah H. navedena posoda prodajala po akcijskih cenah, tako v času trajanja akcije, kot po njenem izteku, pa tudi po rednih maloprodajnih cenah. Tožeča stranka je v mesecu januarju prodajala navedeno posodo po cenah, po katerih jo je pred tem v redni prodaji prodajala trgovina H. in po cenah, ki so bile objavljene v njenem ceniku. Prav tako je bila v mesecu januarju 2016 sprejeta poslovna odločitev, tako kot za izdelke linije ..., da v prodajo po rednih cenah plasira tudi posodo ... in sicer v maloprodaji v .... V januarju se je torej ta izdelek prodajal po rednih cenah, to je priporočenih maloprodajnih cenah in cenah identične cenam, po katerih je pred tem blaga prodajala trgovska veriga H.. Navedeno dokazuje prvostopenjskemu organu predložen cenik z dne 12. 2. 2016. Ker prodaja ni sledila povpraševanju, je bilo to blago na podlagi sklepa z dne 25. 1. 2016 v februarju znižana cena. Ker je akcija v trgovinah H. iztekla, so kupci pri zavezanki povpraševali po posameznih kosih posode in izkazovali zanimanje za nakup blaga po akcijskih cenah, zato je tožeča stranka s sklepom z dne 25. 1. 2016 odločila, da redne maloprodajne cene posode ... prilagodi povpraševanju potrošnikov in blago po znižanih cenah ponudi v prodajo. Znižanje cen je razvidno iz cenika za mesec februar. Navedeno pomeni, da ti izdelki v ponudbi tožeče stranke niso novi. Napačen je zaključek tožeče stranke, da tožeča stranka te posode ni prodajala, ker ni predložila računov, ki bi potrjevali realizacijo in ker cene na prevzemnicah ob inšpekcijskem pregledu niso bile evidentirane. Pojasnjuje, da cena ni evidentirana na prevzemnicah, ker tožeča stranka prevzema artikle v sistem in jih vrednoti po nabavnih cenah. Sistem vrednotenja blaga po nabavnih cenah je v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi. Redne prodajne cene blaga so evidentirane v cenikih tožeče stranke, le-ti pa so objavljeni in dostopni v prodajalni, kjer si kupec lahko blago ogleda pred nakupom, se prepriča o ceni in na podlagi tega blago kupi.

13. V zvezi z očitkom, da naj bi tožeča stranka z ugodnostjo "Cena meseca" za izdelka ležišče MemoSilver 16 + 2 Memory 80x 200 Ležišče Levender Comfort 16 80 x 200 in - "cena meseca" zavajala potrošnike, saj naj bi potrošnik za nakup enakih izdelkov v mesecu januarju plačal 154,57 EUR, v mesecu februarju pa mora plačati 169,90 EUR. Zaključek je napačen in zmoten v delu, ki se nanaša na trditev, da je bil potrošnik v okviru te akcije zaveden. Pojasnjuje, da je bil potrošnik do ponudbe in gratis izdelkov v okviru akcije cena meseca upravičen zgolj v primeru, da se je odločil za nakup v katalogu navedenega enega ali drugega ležišča in je samo v tem primeru prejel gratis odejo v vzglavnik v vrednosti 74,80 EUR. Ne glede na navedeno, pa je lahko potrošnik odejo in vzglavnik kupil po redni prodajni ceni, 29,90 EUR oziroma 44,90 EUR, torej skupaj 74,80 EUR. To pomeni, da je dejanska redna maloprodajna cena vrednost vzglavnika, odeje in ležišča znašala 244,70 EUR, kar pomeni, da oznaka "cena meseca" ni zavajala potrošnika, ki se je lahko sam prepričal o ceni blaga, ga tudi kupil po redni ceni.

14. Izpodbijana odločba in odločba drugostopenjskega organa sta utemeljeni na ugotovitvi, da potrošnik cenovne prednosti ni deležen, če predhodno izdelek ni bil predmet prodaje v isti prodajalni ali če se izdelek pred akcijsko ponudbo ni prodajal po redni ceni, ker je bil ponujen z določenim popustom. Izpodbijani odločbi tako silita tožečo stranko v to, da se lahko primerjajo zgolj tiste cene, ki so bile pred akcijo znižanja realizirane v nadzorovani prodajalni, vendar je taka prepoved nerazumna, neživljenjska.

15. Tožeča stranka je v ponudbi navedla akcijske cene in nato redne prodajne cene, ki so veljale pred akcijo. Te cene so bile razvidne iz cenikov in na razpolago pri trgovcih, prav tako so zavezankini veleprodajni partnerji blago prodajali po identičnih cenah. V mesecu januarju so bile redne cene predhodno oglaševane in realizirane v zavezankini maloprodajni trgovini v ..., kar pomeni, da so redne cene takšne, ki so veljale pred akcijo in hkrati takšne, ki jih dobavitelj priporoča kot maloprodajne cene in so razvidne v cenikih, ki so na razpolago pri trgovcih.

16. Tožena stranka tožeči stranki zmotno očita zavajujoča dejanja na podlagi določb prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Njena poslovna praksa ne vsebuje napačnih informacij in ni neresnična, saj je tožeča stranka oglaševala redne cene, ki so veljale v njenih cenikih in po katerih so potrošniki pred tem blago dejansko kupili. Pojasnjuje, da ima v svoji ponudbi več kot 8000 različnih aktivnih izdelkov, ki so skladiščeni v centralnem skladišču oziroma izdelani po naročilu in vseh izdelkov ne more imeti na zalogi v nadzorovani prodajalni. V tej so lahko na zalogi samo najbolj prodajni izdelki, vsi ostali pa se na željo kupca v prodajalno dostavijo. Nadzorovana prodajalna je manjša, zato vsi izdelki, ki so bili predmet inšpekcijskega nadzora pred tem niso mogli biti v prodaji v tej prodajalni. Trgovina, ki je bila predmet inšpekcijskega nadzora je prejela cenik za aktualne izdelke, ki jih ima na zalogi, v primeru, da se pojavilo povpraševanje po drugih izdelkih iz zavezankinega prodajanega programa, pa je lahko prodajalec potrošniku konkreten izdelek ponudil po redni prodajni ceni navedeni v ceniku. Tako so potrošniki po rednih prodajnih cenah kupili lahko tudi izdelke, ki so bili predmet inšpekcijskega nadzora. Dodatno pojasnjuje, da v maloprodajnih prodajalnah ponuja blago, ki je bilo pred tem predmet prodaje pri več kot 70 vele prodajnih partnerjih. Njene maloprodajne prodajalne služijo odprodaji presežnega blaga, blaga z napako, starejših kolekcij. Blago, ki se prodaja v malo prodajnih trgovinah predstavlja običajno ostanek naročil veleprodajnih partnerjev, zato se ponudba mesečno spreminja in prilagaja.

17. Dejansko maloprodajne prodajalne tožeče stranke predstavljajo tako imenovane outlet prodajalne - te navedbe tožeče stranke je drugostopenjski organ zavrnil brez obrazložitve. Nerazumen je zaključek tožene stranke, da bi se moralo blago v nadzorovani prodajalni prodajati po rednih cenah. Poslovna praksa tožeče stranke na podlagi vsega navedenega ni zavajujoča, ne vsebuje napačnih informacij in ni neresnična. Prav tako pa poslovna praksa oziroma informacije v zvezi z oglaševanjem cene blaga, ki je bilo predmet inšpekcijskega nadzora niso takšne, da bi lahko vplivale na povprečnega potrošnika, da bi sprejel odločitev, ki je sicer ne bi sprejel. Tožeča stranka glede na opis povprečnega potrošnika naveden v tožbi zatrjuje, da s svojim ravnanjem povprečnega potrošnika ni zavajala.

18. Sklicuje se tudi na navedbo v katalogu z dne 1. 3. 2016, v katerem na zadnji 8 strani v drobnem tisku potrošnike seznanja, da posebne ponudbe in akcije ne veljajo v trgovinah E., F., G., H., J.in I.. Glede na navedeno, se lahko povprečen potrošnik pred nakupom seznani tudi s podatkom, po katerih cenah ti trgovci prodajajo blago. Pri tem je treba upoštevati tudi način oglaševanja in sicer, da bo sili zvesti potrošniki s ponudbo tožeče stranke seznanjeni v pisni obliki, z dopisom z dne 29. 1. 2016 in katalogom, ki so ju prejeli na dom. Ostali potrošniki so katalog prejeli v prodajalni. Potrošniki so se torej pred nakupom lahko nesporno pozanimali o cenah pri drugih ponudnikih istovrstnega blaga in se nato na podlagi primerjave cen odločili za nakup pri zavezanki.

19. Tožeča stranka je v odgovoru z dne 12. 1. 2016, prvostopenjskemu organu predlagala tudi, da poda dodatna pojasnila, vendar dokaza z zaslišanjem tožeče stranke prvostopenjski organ ni izvedel, niti ni pojasnil razlogov za to, zato mu tožeča stranka očita bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Gre za kršitev določb 7. in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču primarno predlaga, da odločbo drugostopenjskega organa spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega organa ugodi in se ta odločba razveljavi oziroma podredno, da se odpravi odločba prvostopenjskega organa in odločba drugostopenjskega organa ter tožeči stranki povrnejo stroški postopka.

20. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

21. Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je v obrazložitev svoje odločitve povzel tudi upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

23. ZVPNPP v določbi 5. člena (zavajajoča dejanja) umeščenega v 2. poglavje z naslovom "Zavajajoče poslovne prakse", določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel in sicer tudi v določbi 4. točke prvega odstavka tega člena primera zavajajoče dejanja glede cene ali načina izračunavanja cene, ali določene cenovne prednosti.

24. Gre za določbo, ki je bila v ZVPNPP umeščena na podlagi Direktive evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah). Navedena direktiva je bila sprejeta in implementirana v slovenski pravni red z namenom približati zakonodajo držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, vključno z nepoštenim oglaševanjem, ki neposredno škodujejo ekonomskim interesom potrošnikov, zato je po presoji sodišča njena vsebina za razumevanje nacionalnega predpisa bistvenega pomena. V skladu z načelom sorazmernosti direktiva varuje potrošnike pred učinki takšnih nepoštenih poslovnih praks samo, če so bistveni. Namen sprejetja direktive je bil povečanje pravne varnosti za potrošnike in podjetja, tako da potrošnik lahko izbere ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, torej učinkovito. Bistveno torej je, da potrošnik izbiro opravi na podlagi ključnih informacij oziroma na podlagi vseh relevantnih dejstev za sklenitev nakupa.

25. V 11. točki uvodnih izjav direktiva določa enotno splošno prepoved tistih nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov, z uskladitvijo pa se bo znatno povečala pravna varnost za potrošnike in podjetja (12. točka uvodnih izjav). Namen citirane direktive je opredeljen v določilu 1. člena, ki pravi, da je namen te direktive prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov. V določbi 2e. člena direktiva pojasni pojem "bistveno izkrivljati ekonomsko obnašanje potrošnikov" kar pomeni uporabiti poslovno prakso z namenom znatno zmanjšati potrošnikovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel. Po določbi 2.k člena citirane direktive pa „odločitev o poslu“ pomeni vsako odločitev, ne glede na to, ali se potrošnik odloči za dejanje ali opustitev dejanja, ki jo sprejme potrošnik v zvezi s tem, ali izdelek kupiti ali ne, kako in pod kakšnimi pogoji, ali zanj plačati v celoti ali deloma, ga obdržati ali z njim nadalje razpolagati ali v zvezi z izdelkom uveljavljati katero izmed pogodbenih pravic.

26. Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb ZVPNPP na podlagi prvega odstavka 12. člena ZVNPP izvaja pristojni Tržni inšpektorat RS in drugi inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi. Na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVNPP tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ podjetju, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

27. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na dejanskem stanju ugotovljenem na inšpekcijskem pregledu dne 14. 1.2016 in dne 10. 1. 2016, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka v prodajalni ..., na naslovu ... oglaševala akcijsko prodajo blaga za ležišča ..., tako da je za čas trajanja akcije od 4. 1. do 31. 1. 2016, oziroma do odprodaje zalog, oglaševala "velike sezonske popuste, -75%, -60%, -50%, -20%", tako na reklamnem materialu - zgibank in oglasnih plakatih, ter na cenikih nameščenih v predelu razstavljenih ležišč, nameščeni ceniki, na katerih so za posamezne dimenzije ležišč označene redne prodajne cene, ki so prečrtane, zraven pa je zapisan 30% popust in še nove nižje prodajne cene, prav tako pa so bile na cenikih nameščenih ob letvicah označene cene s pripisom, da se za posamezna poimensko določena letvena dna na blagajni obračuna 20% popust. Sezonski popusti so se objavili in obračunavali tudi za druge artikle. Ključno za sporno ugotovitev pa je, da so bili vsi oglaševani popusti označeni ob prodajni ceni (redni prodajni ceni) in da ti artikli po tako označeni redni prodajni ceni pred akcijo priznavanja velikih sezonskih popustov, torej pred 4. 1. 2016, v inšpicirani prodajalni niso bili v prodaji.

28. Zgoraj navedeno in v postopku pred izdaje odločbe ugotovljeno dejstvo, ki med strankami ni sporno, tudi po presoji sodišča pomeni, da označene redne prodajne cene, ki so prečrtane, niso bile veljavne in realizirane. Takšno oglaševanje ponudbe posameznih artiklov z redno prodajno ceno in ceno s popustom, v primeru, ko prodaja po redni ceni pred uvedbo akcijske prodaje s priznavanjem velikih popustov pri posameznem artiklu ni bila izkazana, ali pa je bil artikel med ponudbo v prodajalno dostavljen prvikrat, po presoji sodišča šteje za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Povprečen potrošnik namreč informacije o redni ceni in s tem primerjave z oglaševano ceno s popustom, ob povprečni obveščenosti, razumnosti in pazljivosti, ne more preveriti, niti mu ni znano, kje jo naj preveri, to pa pomeni, da se lahko za nakup artikla pri tožeči stranki odloči prav zaradi oglaševane cenovne prednosti. Takšne informacije (redna cena, priporočena cena, znižana cena) v zvezi s cenovno prednostjo, namreč tudi po presoji sodišča predstavljajo pomembno informacijo, ki lahko bistveno vpliva pri odločitvah povprečnega potrošnika za nakup izdelka.

29. Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi, pravilno in popolno ugotovljeno in da so pravilni zaključki prvostopenjskega organa, da je navajanje cenovne ugodnosti v spornem primeru šteti za zavajajoče za povprečnega potrošnika. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil določbe ZVPNPP in tožnici pravilno izrekel ukrep prepovedi uporabe NPP na podlagi 12. člena ZVNPP.

30. Sodišče je kot neutemeljenega zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka spregledala okoliščino, bistveno za izdajo te odločbe, da je tožeča stranka blago prodajala preko različnih prodajnih kanalov. Način tržne komunikacije namreč po presoji sodišča ni predmet urejanja ne po direktivi, ne določbah ZVPNPP, ampak so te namenjene le poslovnim praksam, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki.

31. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave K II. točki izreka:

32. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.