Jedro

Dejstvo, da je Bolgarija polnopravna članica EU z uveljavljenim sistemom mednarodne zaščite, samo po sebi še ne pomeni, da nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožena stranka bi morala ugotoviti ali je tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudil utemeljeno domnevo o obstoju teh pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1827/2022/22 (1221-12) z dne 5. 7. 2022, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1827/2022/22 (1221-12) z dne 5. 7. 2022, odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1 izreka) ter odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi EU št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2 izreka).

_Povzetek obrazložitve izpodbijanega sklepa_

2. Tožnik je 16. 5. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ker v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Nastanjen je v Azilnem domu v Ljubljani. Odvzeti so mu bili odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo EURODAC, od koder je tožena stranka dobila podatek, da je bil 13. 8. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji. Glede na navedeno je sicer tožena stranka bolgarskemu pristojnemu organu posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, vendar njegovega odgovora ni prejela. Zato je 8. 6. 2022 Bolgarijo proglasila kot državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. S tožnikom je 14. 6. 2022 opravila osebni razgovor, v katerem ga je seznanila s pravili in potekom dublinskega postopka. Takrat je povedal, da je v Bolgariji približno mesec dni bival v izredno umazanem kampu s slabimi higienskimi razmerami. Splošno znano je, da tam prošnje Iračanov v treh mesecih zavrnejo in jih deportirajo nazaj v Turčijo ali celo v matično državo. Tega se je bal, zato je od tam pobegnil. V Bolgariji so z njim ravnali ponižujoče in nečloveško. Ko jih je po prečkanju turško-bolgarske meje prijela policija, je nadnje spustila pse, čeprav so v njihovi skupini potovale tudi družine. Eden od psov ga je ugriznil v levi gleženj, za to rano mu niso nudili zdravstvene oskrbe. Glede na pretekle izkušnje meni, da bo nečloveškega in ponižujočega ravnanja bolgarskih oblasti deležen tudi v primeru vrnitve. Po njihovi nacionalni zakonodaji morajo namreč osebe, ki tam zaprosijo za mednarodno zaščito, nato pa iz države pobegnejo, za 18 mesecev v zaprti kamp, nato pa jih deportirajo. Ob prečkanju državne meje mu je bolgarska policija dala na izbiro dve možnosti: ali da zaprosi za azil ali pa ga bodo vrnili v Turčijo. Tega se je zbal, saj je od turške obmejne policije že prejel dva udarca v glavo. Zato je bil v Bolgariji prisiljen zaprositi za azil. 4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi se opisane razmere nanašale na čas tožnikovega bivanja v pridržanju pri bolgarski policiji, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka mu ni verjela, da je to storil pod prisilo. Menila je, da za azil v Bolgariji ni želel zaprositi, ker je želel v Avstrijo, kjer ima otroka in zato, ker se je bal, da bi ga bolgarske oblasti vrnile v Turčijo, kjer bi ga oblasti lahko preteple ali celo vrnile v Irak. Tožena stranka je ugotovila, da sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Bolgarijo, niso podane. Glede na uradne podatke Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) za leto 2021 ni nevarnosti, da bi v Bolgariji z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali. Oseb, ki so vrnjene v dublinskem postopku, o njihovih prošnjah pa še ni bilo vsebinsko odločeno, ne zaprejo za 18 mesecev. Nastanjene so v azilnih sprejemnih centrih, azilni postopek pa se nadaljuje po vrnitvi v Bolgarijo.

5. Tožena stranka ni zasledila nobenih informacij, iz katerih bi izhajalo, da bolgarska policija tujce, ki ilegalno vstopijo v državo, nasilno sili, da zaprosijo za mednarodno zaščito. Poročila opisujejo nasprotno situacijo - da bolgarska policija na bolgarsko-turški meji izvaja nedovoljena vračanja oseb, ki želijo v Bolgariji zaprositi za mednarodno zaščito, v Turčijo. Iračani imajo res nizko število podeljenih statusov - v letu 2021 je status begunca pridobilo le 13 oseb, kar predstavlja 8% iraških prosilcev, status subsidiarne zaščite pa je bil podeljen le 8 osebam oziroma 5% prosilcem z iraškim državljanstvom. Le 13% uspeh tožena stranka pripisuje temu, da večina prosilcev ne počaka na odločitev o prošnji, temveč iz države odide še pred odločitvijo, na to pa Bolgarija nima vpliva. Država ima uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo pravice urejene skladno s skupno evropsko zakonodajo na tem področju.

_Povzetek tožbenih navedb in zahtevek_

6. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in odloči, da Slovenija prevzema odgovornost za presojo njegove prošnje oziroma podredno, da se izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Uvodoma povzema izpodbijani sklep in navaja, da ne drži, da v Bolgariji ne bi bil ogrožen. Ker gre za državo članico EU, tožena stranka napačno posplošeno ocenjuje, da se bolgarski varnostni in migracijski organi zagotovo držijo uveljavljene azilne zakonodaje. Dejstvo, da je državljanom Iraka v Bolgariji status begunca ali subsidiarne zaščite priznan le v „neomembe“ vrednem številu, napačno pripisuje zgolj temu, da veliko Iračanov samovoljno odide, preden je odločeno o njihovi prošnji za mednarodno zaščito. To ne drži. Bolgarija diskriminira iraške državljane v azilnem postopku. Diskriminatorno ravnanje bolgarskih varnostnih in migracijskih organov je tožnik s svojimi besedami, kot je vedel in znal, resnicoljubno opisal v razgovoru. Ni nepomembno, da Bolgarija na prošnjo Slovenije dvakrat ni odgovorila. To kaže na to, da ga ne bo obravnavala kot prosilca, temveč kot tujca.

7. Sklicuje se na zadnje poročilo AIDA in druge informacije, ki potrjujejo, da so v Bolgariji podstandardni recepcijski pogoji, neprimerni nastanitveni pogoji, prenizki minimalni higienski standardi, preveliko število nastanjenih prosilcev in nizek nivo osebne varnosti. Zaradi vojne v Ukrajini je Bolgarija sprejela več kot 100.000 beguncev, kar je razmere tam še poslabšalo. V nastanitvenem centru Butsmantsi je bival v tako nevzdržnih razmerah, da je spal zunaj zaprtih prostorov. Ti so bili prenatrpani s prosilci in tujci, zagotovljeni jim niso bili niti minimalni higienski pogoji. Ob nastanitvi je bil zdravstveno pregledan, ko pa je kasneje zbolel, mu zdravstvena oskrba ni bila dana. Številne informacije izkazujejo, da Bolgarija izvaja nedovoljena vračanja oseb, ki želijo zaprositi za mednarodno zaščito. Upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 z 21. 8. 2014 je v tej zadevi podana utemeljena domneva, da so v Bolgariji sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Zato bi morala Slovenija sama preučiti ustreznost predaje. Opozarja na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki potrjuje, da mora država, kadar obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, sama pridobiti zagotovila, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene.

8. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Navaja, da tožba ne ovira izvršitve izpodbijanega sklepa, zato je izdaja začasne odredbe nujna. Če bo predan Bolgariji, bo ponovno podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju tamkajšnjih oblasti. Odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa ne bo nasprotovala javni koristi, skladno z načelom sorazmernosti pa je treba upoštevati tudi njegovo korist. Če bi nastopila situacija, predvidena v tretjem odstavku 19. člena Uredbe, bi ga morala Slovenija sicer res nemudoma sprejeti nazaj. Vendar meni, da so glede na sistemske pomanjkljivosti in njegove izkušnje v Bolgariji, v zvezi s tem podani zadržki.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

9. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na 39. do 41. strani zgoraj omenjenega poročila AIDA za leto 2021. Opozarja, da bi moral tožnik listine, ki jih je priložil tožbi, sodišču predložiti v slovenskem jeziku. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

_Dokazovanje_

10. V dokaznem postopku je sodišče prebralo dokazne listine v prilogi A3 v sodnem spisu, vse listine v predmetnem upravnem spisu tožene stranke in zaslišalo tožnika. Na naroku je tožnik dokazni predlog z listinami v prilogah A4 - A6 v sodnem spisu umaknil, zato jih sodišče ni upoštevalo. Popolno dejansko stanje je ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov.

**K točki I izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Odgovorna država je zavezana, da pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje (b. točka prvega odstavka 18. člena Uredbe). Sodišče ugotavlja, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v Sloveniji nahajal v Bolgariji, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je bolgarskemu pristojnemu organu v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Odgovora iz Bolgarije ni prejela, zato je 8. 6. 2022 na podlagi 2. točke 25. člena omenjene uredbe Bolgarijo proglasila kot državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Obstoj teh okoliščin ni sporen.

13. V tem upravnem sporu je sporen obstoj pogojev za prenos pristojnosti za obravnavanje tožnikove prošnje z Bolgarije na drugo državo članico na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 3. člena Uredbe. Drugi in tretji odstavek 3. člena te uredbe določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III Uredbe, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

14. Iz zgornjih določb Uredbe izhaja zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Za odločanje po citirani določbi, ki se zahteva v tožbi, je torej treba najprej ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval na osebnem razgovoru pri pristojnem organu, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa.

15. Tožena stranka se na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje na uradno objavljene podatke AIDA, da sta leta 2021 v Bolgariji delovala dva objekta za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito, ki nista bila polno zasedena (od 1060 naj bi bilo zasedenih le 760 ležišč). Te izjave po njenem mnenju ne potrjujejo obstoja zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti. Ker ni jasno, katere izjave je imela pri tem v mislih - tožnikove izjave glede neustreznih bivanjskih razmer ali podatke v zbirki podatkov AIDA, je dokazna ocena v tem delu nepopolna. Tožena stranka je navedla, da se tožnikove navedbe glede neustreznih bivanjskih razmer nanašajo na čas njegovega bivanja v pridržanju pri policiji, preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi katerih dejstev je bilo to ugotovljeno, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno raziskano. Tožnik ni podal trditev, ki bi takšno sklepanje potrjevale; navajal je, da je bil po prehodu turško - bolgarske meje skoraj mesec dni nameščen v kamp odprtega tipa. O tem, da bi ta kamp varovala policija oziroma da bi mu policija v tem času kakor koli omejevala gibanje, ni podal nobenih trditev.

16. Ni sporno, da se v Bolgariji le 13% Iračanom prizna status begunca ali subsidiarne zaščite. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da pogosti sekundarni premiki prosilcev gotovo vplivajo na manjše število priznanih statusov, na kar Bolgarija nima vpliva. Vendar pa tožnik ni izpostavil le nizkega števila priznanih statusov za iraške državljane, konkretno je problematiziral tudi diskriminatorno ravnanje bolgarskih organov med azilnim postopkom. Izjave tožnika v osebnem razgovoru (glej 3. točko obrazložitve) bi po presoji sodišča lahko kazale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Bolgarijo. Pomanjkljivosti, na katere opozarja, so namreč enake tistim, o katerih govorijo predloženi dokazi.

17. Iz dokazne listine „Informacije o stanju v Bolgariji“2 izhaja, da se na podlagi navedb tožnika in povzetih poročil lahko sklepa o utemeljeni domnevi o sistemskih nepravilnostih (o onemogočanju dostopa do azilnega postopka, o nasilju policistov, o nemogočih bivanjskih razmerah, ipd..). Poročilo AIDA za leto 2021, na katerega se sklicujeta obe stranki, npr. izpostavlja zaskrbljenost zaradi podstandardnih materialnih razmer v sprejemnih centrih, odvzema mesečnega denarnega nadomestila prosilcem in nezadostnih postopkovnih jamstev glede presoje zahtevkov in podelitve mednarodne zaščite. Poročilo ugotavlja, da izboljšav glede namestitvenih pogojev do konca leta 2021 še vedno ni. Iz njega je tudi razvidno, da se osebam, ki so v skladu z Uredbo vrnjene v Bolgarijo, zavrača nastanitev v sprejemnih centrih. Dublinskim povratnikom se, razen če ne štejejo za ranljive osebe, ne zagotavlja dostop do hrane in nastanitve, to si morajo zagotoviti na lastne stroške. Tisti, za katere se je postopek z zavrnitvijo končal v njihovi odsotnosti „in absentia“, štejejo kot nezakoniti migranti. V veliki večini se takšne osebe aretira in pridrži v predodstranitvenih centrih, da se omogoči njihova odstranitev. Na izjemno slabe materialne in bivalne pogoje ter na kratenje pravic prosilcev in oseb, ki nameravajo v Bolgariji zaprositi za mednarodno pomoč, opozarjajo tudi drugi spletni članki v prilogi A3 sodnega spisa.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz zgoraj omenjenega poročila AIDA (str. 39. - 41.; tč. 2.7. do 3) razvidno, da imajo prosilci, ki so v Bolgarijo vrnjeni v dublinskem postopku, enake pravice kot ostali prosilci in da se njihov postopek mednarodne zaščite nadaljuje po vrnitvi, saj mora Bolgarija sprejeti meritorno odločitev o njihovi prošnji. Nobenih težav nimajo z dostopom do bolgarskega ozemlja, po vrnitvi v državo pa so nastanjeni v sprejemni center z dostopom do vseh storitev, ki pripadajo storilcem, vključno z zdravstveno oskrbo. Sicer priznava, da iz poročila izhajajo določene pomanjkljivosti glede oskrbe prosilcev, ker pa je tožnik mlad moški brez zatrjevanih zdravstvenih težav, meni, da ni ovir za njegovo predajo Bolgariji. S takšnim povzetkom informacij iz poročila AIDA za leto 2021 sodišče ne more soglašati.

19. Iz drugega odstavka na 1. strani poročila je namreč razvidno, da v Bolgariji prosilcev, ki so vrnjeni po dublinskem postopku, ne nameščajo le v sprejemne centre, temveč tudi v pripore pred odstranitvijo. Odločitev o namestitvi je odvisna od faze azilnega postopka t.i. „dublinskega povratnika“. Če je bilo o prošnji vsebinsko odločeno v njihovi odsotnosti „in absentia“, takšne prosilce obravnavajo kot ilegalne migrante in jih priprejo (to se lahko pripeti tudi prosilcem, ki so še otroci). Od leta 2015 dalje bolgarska zakonodaja sicer določa obvezno ponovno odprtje azilnega postopka, vendar le pod pogojem, da prosilcu ni bila izdana vsebinska odločba v odsotnosti. Kljub temu pa jim to ne zagotavlja dostopa do brezplačne prehrane in nastanitve - to je na voljo le ranljivim skupinam. Tožnik ne navaja, da bi spadal v takšno skupino, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo ugotavlja, da je tožnik mlad moški, brez zatrjevanih zdravstvenih težav. Zato je po presoji sodišča možno, da bi ob vrnitvi v Bolgarijo ostal brez osnovnih življenjskih pogojev. Te okoliščine tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni preverila. Vsebinsko bi se morala opredeliti do konkretnih tožnikovih izjav v zvezi z zatrjevanimi sistemskimi nepravilnostmi (glede ravnanj in groženj bolgarske policije ob prijetju na turško - bolgarski meji ter nevzdržnih bivanjskih razmer v namestitvenem centru), vendar tega ni storila. Ni ustrezno ovrednotila izjav tožnika, spletnih člankov in poročil, zato je njena dokazna ocena v tem delu nepopolna. Pri presoji tožnikovih trditev glede podstandardnih nastanitvenih razmer zaradi prenatrpanosti nastanitvenih centrov bi morala tožena stranka pridobiti in ovrednotiti podatek o morebitnem povečanju številu prosilcev zaradi vojne v Ukrajini.

20. Tožnik v tožbi navaja, da so bile bivanjske razmere v nastanitvenem centru v Bolgariji neustrezne in podstandardne. Ker je na osebnem razgovoru v upravnem postopku 14. 6. 2022 povedal, da v bolgarskem nastanitvenem centru ni imel nobenih težav, ga je tožena stranka na naroku soočila z razliko v izjavah. Zaslišan je verodostojno izpovedal, da je vprašanje na osebnem razgovoru razumel v smislu ali je v Bolgariji storil kakšno prepovedano oziroma kaznivo dejanje. Ker je pravila spoštoval, je odgovoril nikalno. Zaslišan je prepričljivo izpovedal, da so nastanitvene razmere v Bolgariji takšne kot na smetišču, dali so jim le „deko“, ne pa tudi rjuh. Postelj je bilo premalo. V njihovi sobi je bilo nastanjenih 12 oseb, postelj pa je bilo le 8. Po presoji sodišča pa tožnik zaslišan ni uspel verodostojno pojasniti vseh okoliščin glede njegovega zdravstvenega stanja v Bolgariji. Na razgovoru je povedal, da v Bolgariji garij k sreči ni imel, na naroku pa izpovedal, da je imel garje in da je zato spal na prostem. Nekonsistentnosti v izjavah ni znal zadovoljivo pojasniti. To bi bila lahko sicer podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar bi moral pristojni organ, preden je opravil dokazno oceno teh neskladij, tožniku dati možnost, da jih pojasni.

21. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožena stranka tako postopala. Ni se opredelila do njegovih izjav glede zatrjevanega ponižujočega in nečloveškega ravnanja s strani bolgarskih oblasti ter glede tega, da je le zaradi strahu pred ponovnim pretepanjem in tem, da bo za 18 mesecev zaprt, v Bolgariji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Že zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 22. Dejstvo, da je Bolgarija polnopravna članica EU z uveljavljenim sistemom mednarodne zaščite, samo po sebi še ne pomeni, da nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožena stranka bi morala ugotoviti ali je tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudil utemeljeno domnevo o obstoju teh pomanjkljivosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014), vendar tega ni storila.

23. Glede na navedeno po naravi stvari ni možen preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine glede sistemskih nepravilnosti v Bolgariji, zaradi katerih se ga ne bi smeli vrniti tja (s tem povezano dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno). Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov, opraviti tudi metodološko pravilno primerjavo tožnikovih izjav s predloženimi spletnimi članki in poročili.

24. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso podani pogoji iz 65. člena ZUS-1. Podatki postopka za tako odločanje ne dajejo zanesljive podlage (dejansko stanje je zaradi bistvene kršitve pravil postopka nepopolno ugotovljeno), tožnik pa ni utemeljil, zakaj bi mu nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

**K točki II izreka:**

25. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

26. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv, saj je v pravnem pouku izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika vrne v Bolgarijo, za katero pa tožnik smiselno zatrjuje, da so z njim tam nečloveško in ponižujoče ravnali. Ali je tem tožnikovim navedbam pritrditi, ostaja odprto vprašanje, na katerega bo potrebno odgovoriti v ponovljenem postopku. Zato je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta pa tudi ne nasprotuje javni koristi, saj se tožnik še vedno nahaja v Azilnem domu v Ljubljani in Slovenije ni zapustil. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) 2 ki jo je dne 10. 3. 2022 na toženo stranko naslovil Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja (priloga A3 sodnega spisa)