Jedro

Ugotovljeno je bilo, da je bilo obdobje petih let pred sklepanjem spornih kreditnih pogodb izrazito ugodno za evrsko valuto v razmerju do CHF, medtem ko je na drugi strani Banka Slovenije v svojem poročilu namenjenem poklicnim deležnikom prikazala graf za 25-letno obdobje, z izrazito koristjo v prid CHF. Poleg tega so bili naslovniki poročila še dodatno opozorjeni, da je mogoče pričakovati dvig vrednosti CHF. Tožnik je bil tako seznanjen le z zanj ugodnim trendom. Ob dejstvu, da je bil na tisti točki njegov mesečni obrok nižji kot bi bil ob najemu kredita v evrih, navedena pojasnila niso odražala dejanskega obsega tveganja.

Drži, da je sodišče ugotovilo, da je bil narejen izračun, če bi tečaj zanihal navzgor in navzdol, ter "da to ni bilo le za par EUR razlike", kot so izpovedale pri toženki zaposlene priče. Vseeno pa tako pavšalna ugotovitev ne zadostuje za zaključek, da je bil tožniku predstavljen izrazito slab scenarij apreciacije CHF.

Vrhovno sodišče zato lahko zaključi, da se na podlagi podanih pojasnil tožnik ni mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Zato sploh ni bil v položaju, ko bi lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.

Pojasnilna dolžnost torej ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, s tem pa je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbi o zahtevku za ugotovitev ničnosti spremenita tako, da se ugotovi ničnost notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 515-53-20603269 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. čl. Stvarnopravnega zakonika, opr. št. SV 394/2007 z dne 25. 5. 2007 in Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 515-53-20603269 z dne 17. 6. 2007. II. V odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 43.777,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2015 dalje do plačila ter v odločbah o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje se sodbi razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je dne 17. 5. 2007 s pravno prednico tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) banka C., d. d. dne 17. 5. 2007 sklenil pogodbo o dolgoročnem kreditu (v nadaljevanju: Kreditna pogodba), kot solidarna porokinja in plačnica pa je k njej pristopila tudi A. A. Z notarskim zapisom z dne 25. 5. 2007 je bila kreditna pogodba potrjena, obenem pa dogovorjena ustanovitev hipoteke na nepremičnini tožnika. Tožnik je s tem pridobil kredit z valutno klavzulo v višini 69.200,00 CHF z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah (20 let). Do dokončnega poplačila obveznosti po tej kreditni pogodbi je prišlo dne 13. 5. 2015 na podlagi pogodbe o dolgoročnem evrskem kreditu v znesku 45.500,00 EUR, s katerim je tožnik poplačal preostali dolg.

2. Tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa Kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 25. 5. 2007 in pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne z dne 17. 6. 2007 ter dajatveni zahtevek na dveh tožbenih podlagah kot kondikcijski (vrnitveni) tožbeni zahtevek ter podredno na odškodninski podlagi v višini 43.777,39 EUR.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek. Ugotovilo je, da je bila valutna klavzula dopustna, elementov oderuštva v zvezi z obrestmi pa ni našlo. Toženka je pojasnilni dolžnosti zadostila, glavni predmet Kreditne pogodbe ni bil določen nejasno, tožnik pa je z njeno vsebino soglašal. S tveganjem, ki ga prinaša kredit v tuji valuti, je bil ustrezno seznanjen in ga je zavestno sprejel. Tožnik ni izkazal, da bi toženka v nasprotju z dobro vero v njegovo škodo povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, zato se tudi ne more sklicevati na nepoštenost kreditnih pogojev.

4. Pritožbeno sodišče je potrdilo razloge sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbo tožnika.

**Dopustitev revizije**

5. Tožnik je predlagal dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 9/2022 z dne 1. 2. 2022 predlogu ugodilo in dovolilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je banka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. **Povzetek revizijskih navedb**

6. Tožnik v reviziji navaja, da sta nižjestopenjski sodišči nepravilno upoštevali merila za presojo ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti, kot jih je oblikovala sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) in kateri je sledilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 201/2017 in Ustavno sodišče v zadevi Up-14/21-30 ter številnih drugih. Še posebej ob upoštevanju zadeve SEU C-186/16 (Andriciuc) je potrebno zaključiti, da toženka tožnika ni seznanila z mogočimi spremembami menjalnih tečajev. Tožniku ni bilo prikazano, kako pomembne ekonomske posledice za tožnikove finančne obveznosti ima kreditna pogodba v tuji valuti, zato tudi ni mogel v celoti razumeti ekonomskih učinkov spremembe tečaja na višino svojih obveznosti tekom celotnega trajanja pogodbe. Opozorjen bi moral biti na verjetnost uresničenja (neomejenga) tveganja. Tožniku bi morala biti posredovana vsaj informacija, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivalo zelo veliko znižanje vrednosti evra. Poleg tega toženka ni opozorila na možno spremembo višine glavnice in na zvišanje obresti, kar bi prav tako vplivalo na njegovo odločitev o izbiri kredita. Upoštevaje povedano, tožnik valutnega tveganja na podlagi prejetih informacij ni razumel. Toženka tudi ni pojasnila prednosti in slabosti kredita v evrih. Toženka je bila kot banka seznanjena z opozorili Banke Slovenije glede tveganj povezanih s posojili v CHF, ni pa s temi podatki razpolagal tožnik. V kolikor bi takšne podatke imel, se za najem kredita v CHF seveda ne bi odločil. Na drugi strani se je toženka valutnih tveganj zavedala in se je pred njimi zavarovala s sprotnim zapiranjem valutnih pozicij, kreditojemalci pa so bili odvisni od gibanja tečaja. Ravno toženka je bila namreč tista, ki se je kot banka zavedala, da se bo takšno tečajno tveganje v 20 letni dobi odplačevanja kredita uresničilo. Možnost konverzije obstoječega kredita v CHF v kreditno pogodbo v EUR je nudila zgolj navidezno varstvo, saj je po odločilni spremembi tečaja v letu 2015 bilo že prepozno za takšno ukrepanje.

**Povzetek navedb iz odgovora na revizijo**

7. Toženka v odgovoru na revizijo ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča in SEU navaja, da je mogoče o vplivu morebitnih sprememb menjalnega tečaja na obveznosti kreditojemalca, slednjega o tem obvestiti na različne načine. Simulacije oz. prikaz zelo velikega padca vrednosti domače valute in vpliv slednjega na višino obrokov za odplačilo kredita sami po sebi niso potrebni. Specifičen način informiranja tedaj ni bil predpisan, preveč ekstenzivna oblika slednjega bi lahko vodila do prezasičenosti s podatki in bi s tem omogočila tudi manipulacije in zavajanja, npr. s prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov. Bistveno je, da je mogoče pojasnilno dolžnost izpolniti na različne načine, potrošnik mora biti pri tem zgolj seznanjen z možnimi tveganji in nato sam sprejeti odločitev. Ob pretirano pesimističnih napovedih bi se potrošnike odvračalo od najema kreditov v tuji valuti, kar bi bilo lahko v njihovo škodo, saj bi se tečaj lahko gibal v drugo smer in bi s tem imeli koristi. Odsotnost pojasnil o vplivu velikega padca vrednosti zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanja tujih obrestni mer, še ne privede do zaključka, da pojasnilna dolžnost ne bi bila opravljena. V okviru svetovanja so bančni uslužbenci predstavili kako vplivajo znatne spremembe tečaja (npr. za 10%) na obrok, na željo stranke pa so pripravili celo več takšnih simulacij oziroma izračunov. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da lahko opravi konverzijo, če bo videl, da so nihanja previsoka, kar je bilo za tožnika pomembno. Tožnik se je torej zavedal ekonomskih učinkov tečaja na njegove obveznosti. Tožnik neupravičeno očita, da mu toženka ni predstavila posebnih prednosti in slabosti kredita v evrih, saj je pomembno le to, kakšna pojasnila je prejel v zvezi s kreditom v CHF, informativni izračun pa mu je bil seveda pripravljen tudi za kredit v EUR, kjer pa je bil mesečni obrok višji. Toženka navaja, da navedbe v reviziji v zvezi z dokumenti Banke Slovenije niso dovoljene, saj se ne nanašajo na pojasnilno dolžnost, temveč le na vprašanje dobre vere. Hkrati pa navaja, da razkritje vsebine teh obsežnih publikacij tožniku in ostalim strankam, ne bi v ničemer pripomoglo k bolj informirani odločitvi pri najemu kredita, kvečjemu nasprotno. Toženka tožniku glede bodočega gibanja tečaja ni zamolčala ničesar, kar bi sama vedela o tem, prav tako ni podajala zagotovil o prihodnjem gibanju tečaja.

**Dejanski okvir spora**

8. Za odločanje o reviziji so pomembna sledeča ugotovljena dejstva: - Tožnik in bančni uslužbenec B. B. se drug drugega nista spomnila, vendar je nesporno, da sta bila udeležena pri sklenitvi kreditne pogodbe.

- Uslužbenci toženke so morali strankam predstaviti obrestno tveganje in valutno tveganje, in sicer da lahko pride do spremembe tako obresti, ker so bile obrestne mere vezane na spremenljivo obrestno mero LIBOR, kot tudi tečaja v primeru CHF ter da se skladno z vsakokratnim tečajem spreminjata tako glavnica kot anuiteta, kar se odraža v obveznostih v evrih.

- Toženka je tožniku enakovredno predstavila tudi kredit v evrih, tožnik pa ni dokazal, da kredita v evrih ne bi mogel dobiti.

- Toženka je tožnika opozorila, da vsebuje kredit v CHF tveganje zaradi sprememb tečaja CHF/EUR. Zagotovil in napovedi glede gibanja tečaja za v prihodnje toženka ni podala, je pa predstavila gibanje tečaja za preteklih pet let ter naredila izračun, če bi tečaj zanihal navzgor in navzdol, ter da »to ni bilo le za par evrov razlike«. Zagotovil, da bodo nihanja le minimalna, toženka ni podala.

- Tožnik je razumel, da se tečaj CHF/EUR lahko spremeni in da se s tem spremeni tudi izražena višina anuitete. Zavedal se je, da bi bilo odstopanje »malo gor ali dol« zanj še sprejemljivo. Tožnik je sicer prejemal dohodke v evrih.

- Tožniku je bilo obljubljeno, da če pride do večjih nihanj, lahko CHF kredit spremeni v evrski kredit (dejansko je šlo za refinanciranje obstoječega kredita z novim).

- Tožnik se je odločil za kredit v CHF zaradi nižjega mesečnega obroka, zanj je bilo predvsem pomembno dobiti vsoto, ki jo je potreboval za nakup stanovanja.

- Tožnik ni bil seznanjen z reklamnimi letaki toženke, prav tako pa ni izkazal, da je toženka v le teh oglaševala kredite v CHF kot varne.

- Toženka tožnika ni seznanila z možnostjo zavarovanja valutnega tveganja.

- Tožnik ni bil seznanjen z Letnimi poročili Banke Slovenije.

- Tožnik je s Kreditno pogodbo z dne 17. 5. 2007 pridobil kredit z valutno klavzulo v višini 69.200,00 CHF z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah (20 let). Mesečna obveznost je tedaj znašala 265,18 EUR.

- Dogovorjene obresti so bile sestavljene iz veljavnega 12 mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,90 EUR letno, kar je na dan sklenitve pogodbe znašalo 4,53%. Obrestna mera je bila tako spremenljiva, pri čemer je bilo dogovorjeno, da se LIBOR ugotavlja dva bančna delovna dneva pred začetkom posameznega obrestnega obdobja, banka pa je lahko spremenila anuiteto kredita vsakega 1. 1. in 1. 7. v letu. Efektivna obrestna mera za najeti kredit je ob njegovi odobritvi znašala 4,74 EUR.

- V 17. členu Kreditne pogodbe je bilo zapisano, da je banka tožnika predhodno v celoti seznanila z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v evrih, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oz. znižanja letnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF), v času trajanja te pogodbe in da tožnik izjavlja, da ta riziko v celoti prevzema.

- V letu 2015 je zaradi spremembe tečaja CHF/EUR prišlo do tolikšnega povečanja kreditne obveznosti, da je tožnik za poplačilo preostanka dolga po prvotni Kreditni pogodbi najel nov kredit v evrih v znesku 45.500,00 EUR, s čimer je izkoristil možnost ponujeno v 17. členu Kreditne pogodbe.

**Obseg dopuščene revizije**

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je banka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Slednja je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev1, ki jih je v prvem odstavku 24. člena našteval Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot)2, enako jih v svojem 23. členu sedaj veljavni ZVPot-1. Pri odločanju je Vrhovno sodišče vezano na ugotovljena dejstva, zato so neupoštevne navedbe obeh strank, ki zadevajo ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik v reviziji sodiščema prve in druge stopnje očita tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katerimi pa se Vrhovno sodišče v skladu s 371. členom ZPP ni ukvarjalo.

**Izhodišče presoje**

10. Vrhovno sodišče je predvsem v nedavnih odločbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 podalo osrednja izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti izpolnila pojasnilno dolžnost. 11. Uvodoma gre izpostaviti namen evropskega (Direktiva 93/133) in domačega potrošniškega prava (ZVPot), ki zasledujeta cilj »vzpostavitve dejanskega ravnotežja med pogodbenimi strankami z odpravo neravnotežja, ki se ustvarja zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, da se uravnoteži šibkejši položaj potrošnikov«.4 Z ustrezno izpolnjeno pojasnilno dolžnostjo se uresniči prizadevanje doseči dejansko enakost med sicer neenakima subjektoma, ki v tovrstnih zadevah nastopata kot bolje obveščeni ponudnik kreditov v tuji valuti in na drugi strani potrošnik kot kreditojemalec. SEU je že v sodbi v zadevi št. C-405/21 (FV proti NKBM) pojasnilo, da lahko nacionalne zakonodaje kriterije za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev uredijo tako, da sta pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank določena kot alternativna kriterija, čemur je z ureditvijo v zgoraj citiranem 24. členu sledil tudi ZVPot (enako velja za vse štiri alineje).5

12. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 54/2023 izpostavilo ključne elemente, ki jih je treba, upoštevajoč prakso SEU, Ustavnega sodišča in nedavno odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2022 upoštevati pri presoji pojasnilne dolžnosti.6 V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke.7 Banka tudi ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovi kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.8 Po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik – posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.9 Natančnost pojasnil mora biti torej premosorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.10

13. Tako kot velja za merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev, je tudi standard pojasnilne dolžnosti objektiven. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Subjektivni odnos banke do manjkajočih informacij zato v tem kontekstu ni relevanten.

14. Zaradi nepopolno izpolnjene pojasnilne dolžnosti se informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom le še poveča, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, »da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval«.11 Nepopolna pojasnila tudi krnijo načelo vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Kršitev teh alinej ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja. Razlaga, ki pomanjkljivih pojasnil glede glavnega predmeta pogodbe ne bi sankcionirala, bi bila namreč glede na zgoraj opisane cilje Direktive 93/13 nelojalna.12 **Presoja konkretnega primera**

15. Vrhovno sodišče mora odgovoriti na vprašanje, ali je toženka v postopku sklepanja kreditne pogodbe s tožnikom v skladu z zgoraj zapisanimi merili izpolnila pojasnilno dolžnost. 16. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka tožniku odkrito razkrila informacije, s katerimi je razpolagala, vendar tudi sama ni mogla predvideti valutnih sprememb, do katerih je prišlo po sklenitvi pogodbe. V skladu s prakso Vrhovnega sodišča je ocenilo, da sta bili vsebina in intenzivnost obveščanja takšni, da se je tožnik zavedal možnosti spremembe zvišanja anuitete v evrih in se je zaradi nižjega mesečnega obroka odločil, da to tveganje sprejme. Povprečno skrben in pozoren potrošnik bi se lahko in moral zavedati, kakšno tveganje je sprejel s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Sodišče je zaključilo, da je bil s tako izvedenimi pojasnili tožnik seznanjen z ekonomskimi posledicami, ki jih lahko ima sklenitev takšne pogodbe, vključno z možnostjo znatnega zvišanja vrednosti njene pogodbene obveznosti v domači valuti. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje in v relevantnem delu tudi samo poudarilo, da je toženka tožniku posredovala informacije s katerimi je razpolagala.

17. Vrhovno sodišče meni drugače. V sodbi II Ips 8/2022 je že bilo pojasnjeno, da v nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami. Zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, se ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008, tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe (in že davno prej). Tudi če je glede večine deležnikov pravilno stališče, da sta bila finančna kriza in ukrep Švicarske centralne banke zanje nepredvidena dogodka, pa to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz.13 Tožnik je najel kredit z dobo odplačevanja 20 let, v enakem obdobju pred sklenitvijo pa so nastopile kar tri večje gospodarske krize, ki so vodile do zvišanja vrednosti CHF.14

18. V zadevi II Ips 54/2023 je bila tožena banka, katere predhodnica je bila ista banka, ki je odobrila kredit tožniku v sedaj obravnavani zadevi. Že tedaj je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni razvidno, da bi toženka tožnika opozorila na kakršnekoli ekonomske okoliščine, ki lahko vplivajo na valutna razmerja ali na kakršnekoli posebnosti ali trende valute CHF ali distinkcije obrestne mere LIBOR15, enako pa velja tudi v obravnavani zadevi.

19. Primerljivost zadev se kaže tudi v sledečem: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožniku predstavila gibanje tečaja »za nazaj za pet let«. Tožnik je v sedaj obravnavani zadevi najel kredit maja 2007, v zadevi II Ips 54/2023 pa v mesecu oktobru istega leta. Vrhovno sodišče je v točkah 28-30 že citirane sodbe z grafi prikazalo gibanje tečaja CHF in evra. Ugotovljeno je bilo, da je bilo obdobje petih let pred sklepanjem spornih kreditnih pogodb izrazito ugodno za evrsko valuto v razmerju do CHF, medtem ko je na drugi strani Banka Slovenije v svojem poročilu namenjenem poklicnim deležnikom prikazala graf za 25-letno obdobje, z izrazito koristjo v prid CHF. Poleg tega so bili naslovniki poročila še dodatno opozorjeni, da je mogoče pričakovati dvig vrednosti CHF16. Tožnik je bil tako seznanjen le z zanj ugodnim trendom. Ob dejstvu, da je bil na tisti točki njegov mesečni obrok nižji, kot bi bil ob najemu kredita v evrih, navedena pojasnila niso odražala dejanskega obsega tveganja.

20. Drži, da je sodišče ugotovilo, da je bil narejen izračun, če bi tečaj zanihal navzgor in navzdol, ter »da to ni bilo le za par EUR razlike«, kot so izpovedale pri toženki zaposlene priče. Vseeno pa tako pavšalna ugotovitev ne zadostuje za zaključek, da je bil tožniku predstavljen izrazito slab scenarij apreciacije CHF. V zadevi II Ips 137/2018 je Vrhovno sodišče kot pomembno dejansko ugotovitev izpostavilo, kakšne posledice bi imel padec vrednosti evra za 37,5%, kar bi pomenilo, da bo morala stranka, ki vzame kredit v višini 100.000,00 EUR, v primeru spremembe tečaja z 1,6 : 1 na 1 : 1 vrniti 160.000,00 EUR.17 Že na prvi pogled je jasno, da je bistvena razlika med sporočilnostjo tovrstnega neposrednega prikaza in pojasnilom, da lahko tečaj zaniha tako, da to pomeni »več kot le par EUR« razlike.

21. Vrhovno sodišče ne dvomi v to, da je bilo tožniku jasno, da lahko pride do nihanja valutnega para CHF/EUR, ter da se s tem spremeni tudi izražena višina anuitete. A se je zavedal zgolj tega, da bi bilo odstopanje »malo gor ali dol« zanj še sprejemljivo, o čemer je tudi sam izpovedal. To pa v skladu s stališčem, ki ga je zavzelo SEU že v zadevi C-186/16 (Andriciuc) in v nadaljnji sodni praksi, ne zadostuje. Finančne ustanove morajo posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik (kar je tožnik bil), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.18 Ustavno sodišče je sledilo tem izhodiščem in v svoji odločbi Up-54/19 poudarilo, da opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti.19

22. Vrhovno sodišče zato lahko zaključi, da se na podlagi podanih pojasnil tožnik ni mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Zato sploh ni bil v položaju, ko bi lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.

**Odločitev o reviziji**

23. Pojasnilna dolžnost torej ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, s tem pa je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

24. Revizijsko sodišče je zato v izpodbijani sodbi v odločbi o zahtevku za ugotovitev ničnosti spremenilo tako, da se temu zahtevku ugodi, medtem ko je sodbi v delu o zahtevku za plačilo 43.777,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2015 dalje do plačila in v odločbi o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje o denarnem zahtevku.

**Odločitev o revizijskih stroških**

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej tudi sodbi VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, jedro in tč. 78, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 tč. 10; enako odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS) št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, tč. 20 in št. Up- 54/19 z dne 6. 7. 2023, tč. 17. 2 Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank alipovzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika alipovzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval alinasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. 3 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993, str. 29–34). 4 P. Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, l. 42 (9. 3. 2023), Priloga, str. IV. Avtorica se tu sklicuje sodbo SEU v zadevi št. C-169/14, tč. 22, ki izraža ustaljeno sodno prakso tega sodišča. 5 Enako odločba US RS št. Up-14/21, tč. 36 in op. 95, ter sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 27-29. 6 Sodbe v zadevah C-776/19 do C-782/19, tč. 64; C-609/19, tč. 51; C-125/18, tč. 51, Odločba US RS Up-14/21, tč. 40 in sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 53-55. 7 C-609/19, 51. točka, C‑776/19 do C‑782/19, 69. točka: “Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.” 8 Odločba US RS Up-54/19, tč. 20. 9 Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 66. 10 Prav tam, tč. 38. 11 Sodba VS RS II Ips 54/2023, tč. 20. 12 Sodba VS RS II Ips 8/2022 tč. 56., 72. in 74 ter sodba VS RS II Ips 54/2023, tč. 21. 13 Povzeto po sodbi VS RS II Ips 8/2022, tč. 68 in tudi VS RS II Ips 54/2023 tč. 27. 14 VS RS II Ips 8/2022, tč. 68. 15 VS RS II Ips 54/2023, tč. 33. 16 Banka Slovenije, Poročilo o finančni stabilnosti, junij 2005, str. 105. 17 VS RS sklep II Ips 137/2017, tč. 24. 18 SEU v sodbi C-186/16 (Andriciuc), tč. 51, nato tudi v C-609/19 (Paribas), tč. 51. 19 US RS št. Up-54/19, tč. 20.