Jedro

Kljub temu, da obtoženec doslej še ni bil obsojen ter sicer živi normalno družinsko življenje in ima otroka, za katerega je dolžan skrbeti, je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da je obtoženec grobo izkoristil svoje poznanstvo z oškodovanko, ko ji je bolni ponudil prevoz domov, pa jo nato posilil, pri čemer je istočasno tudi prezrlo, da je obtoženčevo ravnanje oškodovanki pustilo hude posledice, izkazane z njenim neuspehom v šoli, težavah v spolnem življenju, zapiranju vase in izogibanju stika z ljudmi iz obtoženčevega okolja. Zato je ugodilo pritožbi državne tožilke ter izrečeno kazen enega leta zapora zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zviša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora.

Pritožba zagovornika obtoženca pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po čl. 180/I KZ ter mu je bila izrečena kazen eno leto zapora, plačati pa bo moral tudi stroške kazenskega postopka in na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in zagovornik obtoženca, ki je tudi odgovoril na pritožbo državne tožilke. Državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala izrek primerno višje kazni zapora, obtoženčev zagovornik pa se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjeni senat. V svojem odgovoru na pritožbo državne tožilke pa je menil, da je obtoženec nedolžen in da bi moral biti oproščen.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev zagovornikove pritožbe in ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke.

Utemeljena je le pritožba okrožne državne tožilke.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje po skrbni analizi obtoženčevega zagovora ter izpovedb oškodovanke in prič I. V., I. B., J. D., M. D. in J. M., zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec z uporabo sile in proti volji oškodovanke le-to prisilil k spolnemu občevanju v časovnih in krajevnih okoliščinah ter na način, kot je to opisano v izreku sodbe.

Upravičeno ni sledilo obtoženčevemu zatrjevanju, da je prišlo do spolnega odnosa po volji obeh, saj je oškodovankine trditve o uporabi sile lahko posredno preverilo z izpovedbami prič o vidni sledi udarca obtoženca na oškodovankinem obrazu (I. B., J. D.) ter s priloženimi fotografijami o poškodbi na oškodovankinem desnem gležnju, pri čemer tudi ugotovljeno psihično stanje oškodovanke po storjenem kaznivem dejanju ter prepričljivo ovržen zagovor obtoženca glede njegovih trditev o razlogu in načinu prihoda oškodovanke v lokal ter o tem, kako je bila kritičnega dne oblečena, tudi po oceni pritožbenega sodišča le še dodatno potrjujejo iskrenost oškodovankinih trditev.

Zato ni mogoče pritrditi nobeni od pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika, ki poskušajo omajati ugotovitve sodišča prve stopnje glede tako ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem s poskusom razvrednotenja oškodovanke kot osebnosti. Tako okoliščina, da je bila ob času storitve kaznivega dejanja stara več kot 23 let ter honorarno delala kot natakarica v gostinskem lokalu, katerega obiskovalci so bili v pretežni večini moški iz bivših jugoslovanskih republik, gotovo ne more imeti vpliva na presojo verodostojnosti njenih trditev. Tudi če se obrambi zdi še tako neverjetno, da oškodovanka ni izkoristila nobene od možnosti, da bi se spolnemu občevanju z obdolžencem izognila, ni mogoče prezreti, da ljudje različno reagirajo na posamezne dogodke in če oškodovanka ni reagirala tako, kot bi po prepričanju obdolženčevega zagovornika morala, to še ne pomeni, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano. Zakaj po prvem otipavanju njenih kolen ni zapustila osebnega avtomobila in celo pristala na nadaljnji prevoz domov, zakaj se ni še bolj intenzivno fizično upirala obtožencu in zakaj po izvršenem kaznivem dejanju ni stopila do policijskega avtomobila, stoječega na bencinski črpalki, je oškodovanka na glavni obravnavi pojasnila ter so v zvezi s tem logični in sprejemljivi vsi zaključki sodišča prve stopnje. Enake ugotovitve veljajo za nadaljnjo oškodovankino ravnanje, povezano z njenim zahtevkom po odškodnini, glede katerega je prav tako pojasnila, da je izviral iz prebolevanja njene psihične krize in strahu pred obtožencem, kar pa vse tudi po oceni pritožbenega sodišča v ničemer ne zmanjšuje teže in verodostojnosti njenih preostalih trditev. V zvezi s tem prav z ničemer niso podprte pritožbene trditve, da osebni avtomobil obtoženca sploh ni bil zaklenjen in da je bil J. M. tudi oškodovankin intimni prijatelj. Sicer pa ti dve okoliščini tudi v primeru potrditve, enako kot s strani obrambe ponujeni, a ne izvedeni dokaz z zaslišanjem prič M. R. in H. M., ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s samo storitvijo kaznivega dejanja, ne bi v ničemer spremenile. Zato tudi pritožbeno ponavljanje obtoženčevega zagovora, glede katerega je sodišče prve stopnje zavzelo jasno in nedvoumno stališče v razlogih izpodbijane sodbe, ni moglo vnesti dvomov v ugotovitve sodišča prve stopnje ter tako dejansko stanje ni bilo niti nepopolno, niti zmotno ugotovljeno, posledično pa tudi ni bil kršen kazenski zakon.

Neutemeljeno se obtoženčev zagovornik sklicuje tudi na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval razlogom sodbe glede zatrjevane uporabe sile, saj so v izreku kar trikrat navedene tudi obdolženčeve grožnje. Sodišče prve stopnje je v izrek sodbe res v celoti povzelo opis iz tenorja obtožbe državne tožilke, ki je v abstraktnem delu obtožencu očitala le uporabo sile, pri samem opisu dejanja pa opisala poleg nasilnega ravnanja tudi obtoženčeve grožnje. Ker je jasno, da predstavlja izvršitveno obliko kaznivega dejanja posilstva po prvem odst. 180. čl. KZ že ena od opisanih oblik prisiljenja, tedaj uporaba sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo, sodišče prve stopnje ne bi prekoračilo obtožbe, če bi v abstraktnem delu izreka sodbe dodalo trditev, da je obtoženec uporabil tudi grožnje, saj so le-te jasno opisane in razmejene od sile v konkretnem opisu obtožencu očitanega dejanja. Ker pa je sodišče prve stopnje vse trditve v obtožnem aktu preverilo ter v razlogih sodbe podrobno obrazložilo tako obtoženčevo uporabo sile, kakor tudi njegove grožnje, ki so bile neposredno usmerjene na življenje in telo oškodovanke ter skupaj z uporabljeno silo nedvomno zlomile njen odpor, ni podano zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Pač pa državna tožilka v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dalo ugotovljenim obteževalnim okoliščinam premajhno težo, predvsem pa spregledalo hude posledice, ki jih je obtoženčevo dejanje pustilo na oškodovanki, ki se obtoženca kljub odmaknjenosti dogodka še vedno boji, dalj časa po dogodku pa je bila v posebnem šokovnem stanju, ki so ga prepričljivo opisale zaslišane priče in ki je našlo odraz tudi v oškodovankinem neuspehu v šoli, njenem spolnem življenju in splošnem nezaupanju do ljudi, ki prihajajo iz enakega okolja kot obtoženec. Prav ima tudi pritožnica, da je v obravnavanem primeru obtoženec kar večkrat izkoristil svoje predhodno poznanstvo z oškodovanko, ko jo je na prošnjo njene delodajalke kot znanec odšel iskat na njen dom, pri čemer je tudi vedel, da je bolna in da rabi prevoz, ko se ji je v enaki vlogi ponudil za voznika za pot nazaj domov ter ji potem, ko je oškodovanka avto že zapustila in se s pomočjo štopanja želela vrniti domov, dejal, da jo bo v resnici odpeljal domov, zaradi česar je ponovno sedla v njegov osebni avtomobil, v katerem je kmalu zatem tudi storil kaznivo dejanje. Tudi te okoliščine niso bile primerno ovrednotene kljub dejstvu, da jih je sodišče prve stopnje delno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, ko je poudarilo, da je obtoženec oškodovanko izrabil, ko ji je ponudil prevoz domov. Ob upoštevanju velikega razpona v zagroženi kazni za takšno kaznivo dejanje (zapor od enega do desetih let) je bilo zato potrebno ugoditi pritožbi državne tožilke ter izrečeno kazen ustrezno zvišati ob primernem vrednotenju istih olajševalnih okoliščin, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato meni, da bo zaporna kazen v trajanju dveh let in šestih mesecev zadostila vsem namenom kazenskopravnega varstva. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče istočasno ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti oziroma kršitev materialnega zakona in Zakona o kazenskem postopku, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem delu izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu z določilom 391. čl. ZKP.

Glede na to, da obtoženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, mora obtoženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob ustreznem upoštevanju istih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.