Jedro

Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Žalcu na podlagi tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženca A. A. ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, s posledičnima odločbama o stroških postopka in napotitvi oškodovane družbe B. d. o. o., s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo.

2.Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je sodišče prve stopnje z napačno interpretacijo odločb Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, ki z opisom kaznivega dejanja v predmetni zadevi nista primerljivi, zmotno ocenilo, da opis dejanja, očitanega obdolženemu A. A., ne vsebuje vseh konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. členu KZ-1. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki narekuje razveljavitev sklepa.

5.Ob soočenju s stanjem stvari v zadevi I Ips 53767/2013 je Vrhovno sodišče judiciralo, da opis, po katerem storilec kljub pozivu na takojšnjo vrnitev stvari te ne vrne leasingodajalcu in si jo tako prisvoji, še ne vsebuje opredelitve, da si je leasingojemalec stvar prisvojil oziroma protipravno prilastil. Že v navedeni sodbi je Vrhovno sodišče zapisalo, da na prilastitev predmeta kaže opredelitev, da je bil predmet leasinga prodan tretjim osebam, s čimer se je z njim razpolagalo, kot da bi bil last leasingojemalca; vendar je bila taka navedba (za razliko od predmetne zadeve) podana zgolj v obrazložitvi sodbe, ne pa v opisu dejanja. Tudi v zadevi I Ips 17620/2012 je bilo Vrhovno sodišče soočeno s položajem, ko opis dejanja ni presegal trditev o leasingojemalčevi neodzivnosti v smislu nevračila predmeta leasinga, s čimer naj bi si leasingojemalec stvar protipravno prisvojil (prilastil). Vrhovno sodišče je judiciralo, da je v opisu dejanja treba določno navesti tiste okoliščine, zaradi katerih lahko sklepamo, da je tisti, ki mu je bila stvar zaupana, lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad premično stvarjo in jo pri tem vsaj začasno vključil v svoje premoženje. Kot je Vrhovno sodišče izrecno zapisalo v kasnejši zadevi I Ips 17311/2017, se praksa, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi sodišče prve stopnje, nanaša na primere, ko je bilo v opisih dejanja navedeno zgolj dejstvo, da storilec tuje premične stvari, ki mu je bila zaupana v uporabo, ni vrnil. V zadevi I Ips 17311/2017 doda(te)n očitek, tj. da je storilec s stvarjo, ki mu je bila zaupana in je kljub pozivom ni vrnil, sam razpolagal (brez soglasja oškodovanca), pa po presoji Vrhovnega sodišča na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve. Navedba, da je storilec s predmetom razpolagal, je namreč ekvivalentna trditvi, da stvari ni imel namena vrniti, kar skladno z utrjeno sodno prakso zadošča za konkretizacijo tudi subjektivnega zakonskega znaka storilčevega prilastitvenega namena.

6.Državna tožilka pravilno ugotavlja, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi sklepčen. Poleg zatrjevanega dejstva, da obdolženec leasingodajalcu kljub pozivom v tej smeri ni vrnil predmeta leasinga, opis zajema tudi opredelitev, da je obdolženec kot leasingojemalec z vozilom razpolagal na neugotovljen način in si ga s tem protipravno prilastil, kar je pospremljeno še s substanciranjem, da je 6. 6. 2019 po pošti vrnil le ključe ter prometno dovoljenje za vozilo. S tem je izražen presežek glede na stanje stvari v zadevah Vrhovnega sodišča I Ips 53767/2013 in I Ips 17620/2012, v razmerju do katerih ni enačaja, ter opis konkretiziran v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, ko je torej dovolj jasno razpoznaven očitek, da je obdolženec lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad vozilom. Nerazkritost načina razpolage z vozilom v tenorju obtožnega predloga ne pomeni nesklepčnega opisa kaznivega dejanja. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 17311/2017, razlogi o načinu razpolaganja v luči prilastitvenega namena sodijo v obrazložitev sodbe.

7.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Ker je sklep razveljavilo, se zaradi brezpredmetnosti ni posebej opredeljevalo glede pritožbenih navedb v smeri očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

-------------------------------

1Sodba VS RS I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019 (zlasti tč. 9 obrazložitve).

2Sodba VS RS I Ips 17620/2012 z dne 11. 3. 2021 (tč. 12 in 15).

3Sodba VS RS I Ips 17311/2017 z dne 23. 2. 2023 (tč. 9 obrazložitve).