Jedro

Ob nesporni dejanski ugotovitvi o toženčevi alkoholiziranosti (2,47 g alkohola v krvi), toženec ni uspel z nasprotnim dokazom, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, saj ni uspel dokazati ne trditve, da je avtomobil umaknil na drugo stran ceste po naročilu policistov in da v času nezgode ni bil v vozilu, kot tudi ne trditve, ki jo kot vzrok prometne nesreče resno izpostavlja šele v pritožbi, da je do nezgode prišlo zato, ker naj bi bil oškodovanec zaslepljen z lučmi policijskega avtomobila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 584.761,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska

566.029,00 SIT od 1.7.1998 dalje, od zneska 18.732,00 SIT pa od 28.7.1998 dalje. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 142.040,00 SIT, stranskemu intervenientu pa pravdne stroške v znesku

84.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2004 dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je v celoti verjelo policistom L., K., N. in J., pri tem pa prezrlo, da se njihove izpovedbe v bistvenem ne ujemajo z izpovedbo tožene stranke, še manj pa z izpovedbo oškodovanca K., ki je potrdil navedbe tožene stranke. Njihove izpovedbe so tudi v celoti v neskladju s skico prometne nezgode, ki jo je sestavil oškodovanec. Tako iz izpovedbe oškodovanca kot tudi toženca izhaja, da so bili v trenutku nastanka škodnega dogodka na kraju nezgode že policisti, patrulja policije pa je toženca pred tem na kraju samem ustavila in mu prepovedala nadaljnjo vožnjo. Iz pričevanja oškodovanca tudi izhaja, da bi se ta lahko izognil nezgodi, če ga ne bi zaslepile luči policijskega avtomobila. Poudarja, da so imeli policisti na vozilu prižgane dolge luči, kljub temu da to zanikajo. Toženec poudarja, da iz navedenega izhaja, da ni podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo toženca in škodnim dogodkom. Vztraja tudi, da je imel na vozilu prižgane vse štiri utripalke in parkirne luči. Pritožba posebej izpostavlja, da v času nastanka škodnega dogodka toženec ni vozil avtomobila, ampak ga je porival in tako ni več deloval kot voznik avtomobila. Drugačno izpoved sopotnika Z. je pripisati njegovi alkoholiziranosti.

Pritožba ni utemeljena.

Iz presumptivnega pravila 3. tč. 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev tožnice za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97, ki določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice, če je bil v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, izhaja trditveno in dokazno breme vsake od pogodbenih strank v regresni pravdi, v kateri zavarovalnica terja od svojega zavarovanca povrnitev zneska, ki ga je tretjemu povrnila kot škodo. Zavarovalnica mora dokazati zavarovančevo alkoholiziranost, zavarovanec pa se lahko v skladu s Splošnimi pogoji razbremeni svoje regresne obveznosti, če dokaže, da nastanek škode ni bil v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Ob nesporni dejanski ugotovitvi o toženčevi alkoholiziranosti (2,47 g alkohola v krvi), toženec ni uspel z nasprotnim dokazom, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, saj ni uspel dokazati ne trditve, da je avtomobil umaknil na drugo stran ceste po naročilu policistov in da v času nezgode ni bil v vozilu, kot tudi ne trditve, ki jo kot vzrok prometne nesreče resno izpostavlja šele v pritožbi, da je do nezgode prišlo zato, ker naj bi bil oškodovanec zaslepljen z lučmi policijskega avtomobila.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec sam, ne pa po nalogu policistov tik pred nezgodo zapeljal preko drugega voznega pasu, da bi vozilo ali obrnil ali parkiral, nato pa mu je prvi dve kolesi tako potegnilo v bankino, da avta ni mogel več izvleči in zaradi česar je avtomobil obstal na cesti. Prav tako je na podlagi dokazne ocene zaslišanih prič ugotovilo, da toženec tudi potem, ko je njegov avto obstal kot ovira na cesti, ni poskrbel za to, da bi bil pravilno označen najmanj tako, da bi prižgal vse štiri smernike. Takšni dejanski zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na prepričljivi dokazni oceni skladnih izpovedi policistov, pa tudi izpovedi sopotnika J. Z. in oškodovanca B. K.. Da naj bi bilo obračanje toženčevega vozila po cestišču regionalne ceste izvedeno po nalogu policistov, je potrdil le omenjeni J. Z., ki pa je bil po lastni izpovedi še bolj pod vplivom alkohola kot toženec, medtem ko so policisti izpovedali, da je bil tako močno pijan, da ni mogel iz avta. Ob takšnih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da njegova izpoved ne more omajati skladne izpovedi policistov. Pritožbena trditev, da naj bi to izhajalo iz izpovedi oškodovanca, pa ne drži. Iz nje izhaja le to, da so bili policisti v trenutku trčenja že na kraju nesreče, kar pa ni sporno.

Toženčevih trditev, da vozila ni spravil v položaj, da je postal ovira na cesti, z njegovim upravljanjem ampak porivanjem, ni potrdil niti omenjeni sopotnik. Sicer pa ta okoliščina ne more biti pravno relevantna, saj gre nedvomno za situacijo pri uporabi in posesti vozila, torej za prometno situacijo, na katero se nanašajo Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so sestavni del konkretne zavarovalne pogodbe.

Končno toženec tudi ne more izključiti vzročne zveze med nastalo škodo in njegovo alkoholiziranostjo s trditvijo, da je škoda nastala zato, ker naj bi oškodovanca zaslepile luči nasproti vozečega policijskega vozila. Ob splošno znanem dejstvu, da pri vožnji ponoči luči nasproti vozečih vozil vedno nekoliko zaslepijo voznika in predvsem ob dejanski ugotovitvi, da toženec potem, ko je njegov avto obstal kot ovira na cesti, ni poskrbel, da bi ga pravilno označil s prižganimi lučmi oz. s smerniki, je mogoče zaključiti, da toženec ni uspel dokazati, da je bil vzrok nastanka škode izven njegovega protipogodbenega ravnanja.

Glede na navedeno in potem ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku).