20. 1. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe eIUS, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. o. o., Ljubljana, na seji 20. januarja 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti druge povedi tretjega odstavka 141.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 9. člena Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 158/20) in 9. člena Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (Uradni list RS, št. 49/17) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica, gospodarska družba, ki ima dovoljenje Ministrstva za pravosodje za vročanje pisanj po varni elektronski poti v varni elektronski predal (v nadaljevanju elektronsko vročanje), izpodbija tretji odstavek 141.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 9. člen Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (v nadaljevanju Pravilnik 2017), po razširitvi pobude pa tudi 9. člen Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in kazenskem postopku (v nadaljevanju Pravilnik 2020). Meni, da je ureditev višine nadomestila za elektronsko vročanje v ZPP v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, 74. in 87. členom Ustave ter Uredbo (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28. 8. 2014, str. 73–114 – v nadaljevanju Uredba). Člena 9 obeh izpodbijanih pravilnikov pa naj bi bila v neskladju s tretjim odstavkom 141.a člena ZPP, drugim odstavkom 65. člena in 67. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 33/14, 76/15 in 23/17 – v nadaljevanju ZPOmK-1) ter Zakonom o kontroli cen (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKC) in Uredbo.

2.Pobudnica meni, da so tretji odstavek 141.a člena ZPP in 9. člen obeh pravilnikov v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi brez razumnega in stvarnega razloga urejali različna načina določanja nadomestila za opravljeno storitev vročanja v fizični in elektronski obliki. Če se pisanje vroča po pošti, naj bi se nadomestilo določilo glede na razmere na trgu, pri čemer sta pogodbeni stranki pri tem svobodni. V primeru elektronskega vročanja pa je po mnenju pobudnice višina nadomestila določena s podzakonskim predpisom in je torej regulirana. Pobudnica trdi, da določitev višine nadomestila ne bi smela biti odvisna od načina, na katerega se opravlja vročitev, saj imata obe vrsti vročitve enake posledice, vročevalci pa enaka pooblastila. Dodaja, da sta za elektronsko vročanje izdani le dve dovoljenji, torej poleg pobudnice še družbi Pošta Slovenije, d. o. o., Maribor, pri čemer naj bi slednja določala višino nadomestila za fizično vročanje prosto na trgu.

3.Pobudnica se strinja, da ZPP daje ministru pooblastilo za določitev višine nadomestila, vendar meni, da mu ne daje pooblastila za določitev katerekoli višine, temveč – v skladu z drugim odstavkom 120. člena Ustave, ki zahteva, da podzakonski predpis ostane v zakonskem okviru – višine, ki bi spodbujala učinkovito zagotavljanje storitev elektronskega vročanja. Nadomestilo v višini, kot je določena v 9. členu obeh pravilnikov, naj bi bilo prenizko in naj ne bi omogočalo normalnega opravljanja dejavnosti. Zato naj bi bil 9. člen obeh pravilnikov v neskladju s tretjim odstavkom 141.a člena ZPP. Po izračunih pobudnice bi se morali upoštevati stroški, ki ji nastanejo zaradi elektronske vročitve, realizirani prejemki in razumni dobiček. Sama ocenjuje kot primerno višino nadomestila za navadno elektronsko vročanje 0,45 EUR in za osebno elektronsko vročanje 0,53 EUR. Dodaja, da naj Ministrstvo za pravosodje pred sprejetjem obeh Pravilnikov ne bi opravilo nikakršne stroškovne analize in da s pravilnikoma določena višina nadomestila ne omogoča nadaljnjega razvoja storitev elektronskega vročanja.

4.Pravilnika naj bi bila tudi nezakonita, ker naj bi omejevala konkurenco s fiksiranjem cen, ki preprečuje svoboden vstop na trg in svobodno nastopanje na trgu, kar je v neskladju z drugim odstavkom 65. člena in 67. členom ZPOmK-1 ter z ZKC. Pobudnica navaja, da pravila konkurenčnega prava ne veljajo, kadar država izvaja javna pooblastila, vendar meni, da vročanje ne pomeni dejavnosti moderne države in zato ne gre za ravnanje iure imperii, temveč gre za opravljanje gospodarske dejavnosti na trgu, fiksiranje cen take dejavnosti pa pomeni omejevanje konkurence. Prav tako določitev višine nadomestila po mnenju pobudnice ne ustreza pogojim iz 8. člena ZKC, saj je omejitev določena v pravilniku in ne v uredbi Vlade, ni časovno omejena in niso izpolnjeni vsebinski pogoji za določitev ukrepa kontrole cen. Pobudnica meni, da fiksiranje cen hkrati pomeni poseg v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave, ki ne zasleduje nobenega ustavno dopustnega cilja. Po mnenju pobudnice ne more biti v javno korist, da je višina nadomestila določena tako nizko, da je onemogočen nadaljnji razvoj elektronskega vročanja. Opisanega posega v svobodno gospodarsko pobudo pa zaradi odsotnosti ustavno dopustnega cilja tudi naj ne bi bilo mogoče preizkusiti z vidika načela sorazmernosti (2. člen Ustave).

5.Pobudnica zatrjuje še, da so izpodbijane določbe ZPP in obeh pravilnikov v neskladju z Uredbo, saj gre za področje, ki je urejeno na ravni Evropske unije (v nadaljevanju EU) in ga zato država ne sme več urejati sama. Zato naj bi bil prekoračen tudi 87. člen Ustave. Pobudnica trdi, da pri elektronskem vročanju po ZPP ne gre za t. i. zaprti sistem, pri katerem pravila Uredbe ne veljajo. Predlaga še, naj Ustavno sodišče v primeru, če meni, da ni jasen odgovor, ali gre pri sistemu elektronskega vročanja za odprt ali zaprt sistem, zadevo predloži Sodišču v predhodno odločanje.

6.Ustavno sodišče je na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) pobudo poslalo Državnemu zboru in Ministrstvu za pravosodje, slednjemu je poslalo tudi razširitev pobude na 9. člen Pravilnika 2020. Državni zbor je v svojem odgovoru, ki se nanaša na tretji odstavek 141.a člena ZPP, pojasnil vsebino zakonodajnega gradiva o tej zakonski določbi. Navaja, da je vročanje oblastni akt, osebe, ki opravljajo vročanje kot registrirano dejavnost, so izvajalci javnega pooblastila, vročilnica pa je javna listina (sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 256/2013 z dne 9. 4. 2015). Pojasnjuje, kako posamezniki ali pravne osebe zasebnega prava pridobijo javno pooblastilo in da zato, ker gre pri vročanju za izvrševanje javnega pooblastila, država sme določiti tudi nadomestilo za to dejanje iure imperii. Dodaja, da je tudi v pravni teoriji enotno zastopano stališče, da gre pri vročanju za oblastni akt in da je v slovenskem pravnem redu vzpostavljen sistem oficialnega vročanja. Iz zakonodajnega gradiva naj bi tako bili jasno razvidni razlogi, da ne gre za gospodarsko dejavnost in da elektronsko vročanje ne uživa varstva po 74. členu Ustave. Zakonsko pooblastilo ministru, da določi nadomestilo, naj bi bilo jasno. Po mnenju Državnega zbora ne gre za bianco pooblastilo, da bi lahko minister določil njegovo višino v kateremkoli znesku. Višina nadomestila naj bi bila vsaj tolikšna, da pokrije vse stroške, ki nastanejo vročevalcu pri opravi tega dejanja. Iz pobude naj bi izhajalo, da pobudnica izpodbija zlasti višino nadomestila, s tem pa naj ne bi mogla utemeljiti protiustavnosti tretjega odstavka 141.a člena ZPP. Državni zbor zavrača tudi očitek o neskladju izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj naj bi bila cena ne glede na to, za kakšen način vročanja gre, regulirana, zato med subjekti, ki opravljajo različne načine vročanja, ni razlikovanja. Cene storitev vročanja po pošti naj bi sicer bile deloma oblikovane prosto na trgu, vendar mora družba Pošta Slovenije zagotavljati vse poštne storitve, izvajalci elektronskega vročanja pa se svobodno odločajo, ali bodo opravljali to dejavnost, pri čemer jih nič ne zavezuje k opravljanju te dejavnosti, če ta ni stroškovno vzdržna. Državni zbor opozarja še, da je predpisana tudi cena za fizično vročanje prek izvršiteljev in detektivov, zato ne drži očitek pobudnice, da se cene fizičnega vročanja določajo prosto na trgu. Glede zatrjevanega neskladja tretjega odstavka 141.a člena ZPP z Uredbo Državni zbor pojasnjuje potek zakonodajnega postopka in predlagan amandma, ki je predvideval uporabo storitev elektronske priporočene dostave v smislu Uredbe. Vendar pa predlagani amandma ni bil sprejet, saj so prevladali argumenti, da je sistem e-Sodstvo zaprt sistem, za katerega Uredba ne velja (drugi odstavek 2. člena Uredbe). Ker po mnenju Državnega zbora Uredba za elektronsko vročanje po ZPP ne velja, zakonodajalec ni uredil področja, ki ga zaradi neposredne uporabe Uredbe ne bi smel urediti, in prav tako ni presegel svojega pooblastila iz 87. člena Ustave.

7.Vlada se je v svojem mnenju opredelila do celotne pobude. Podobno kot Državni zbor meni, da država sme določiti nadomestilo, saj gre pri vročanju za oblastni akt, vročevalci pa so izvajalci javnih pooblastil. Opozarja, da je nadomestilo določeno tudi za vročitve, ki jih opravljajo pooblaščeni vročevalci. Glede višine nadomestila Vlada meni, da mora ta biti primerna, kar je v obravnavanem primeru tudi izpolnjeno. Pri elektronski vročitvi gre po mnenju Vlade namreč le za nadomestilo za oblikovanje ustreznega obvestila o vročitvi, ki je skladno z ZPP, Pravilnikom 2017 in tehničnimi zahtevami, ter posredovanje takšnega obvestila o vročitvi (skupaj s podpisano vročilnico) sodišču po elektronski poti. Vse preostale funkcionalnosti, ki jih nudi sistem, niso obvezne in se lahko strankam prosto zaračunajo. Glede neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave Vlada meni, da ni mogoče enačiti elektronskega vročanja z vročanjem po pošti, pri čemer tudi pri zadnjem obstaja regulacija cen univerzalnih poštnih storitev. Pošta po mnenju Vlade mora zagotavljati izvajanje vseh poštnih storitev, pobudnica pa se lahko prosto odloča, ali bo opravljala to registrirano dejavnost ali ne. Sklicevanje na ZKC naj bi bilo nepomembno, saj gre pri tem za državno intervencijo pri določanju cen podjetjem, ki povsem samostojno opravljajo gospodarsko dejavnost na trgu, pri storitvi elektronskega vročanja pa gre za regulirano dejavnost, ki zahteva dovoljenje za opravljanje in za izvrševanje javnega pooblastila. Zato po mnenju Vlade ne gre za gospodarsko dejavnost, ki bi bila varovana s 74. členom Ustave. Podobno kot Državni zbor Vlada opozarja, da je tudi v primerih drugih načinov vročanja nadomestilo za opravljeno vročanje regulirano. Minister za pravosodje ima v drugi povedi tretjega odstavka 141.a člena ZPP izrecno zakonsko pooblastilo, da predpiše nadomestilo. Zato Pravilnik 2017 ni nezakonit. Glede višine nadomestila Vlada opozarja, da ta ni bila določena arbitrarno, temveč je Ministrstvo za pravosodje v okviru priprave in sprejetja Pravilnika 2017 opravilo okvirne poizvedbe, usklajevanja glede stroškov, vzdrževanja opreme in nudenja pomoči strankam (helpdesk), pri čemer je upoštevalo tudi obstoječe pogodbe, ki sta jih pobudnika imela sklenjene z Vrhovnim sodiščem. Ob tem naj bi Ministrstvo za pravosodje opravilo tudi primerjalnopravni pregled stroškov v drugih državah. Vlada dodaja še, da je nadomestilo določeno v neto znesku, ki še ne vsebuje davka na dodano vrednost. Navaja še, da pobudnica ni prezadolžena in da iz njenih poslovnih izkazov za leto 2019 izhaja, da posluje z dobičkom. Vse to naj bi izkazovalo, da je določena primerna višina nadomestila. V zvezi z neskladjem izpodbijane ureditve z Uredbo Vlada meni, da elektronska vročitev po ZPP ne pomeni le elektronske priporočene dostave v smislu Uredbe, temveč presega vsebino storitve zaupanja po Uredbi, saj gre za vročitev, ki mora izpolnjevati vse pogoje, ki jih določa ZPP. Pojasnjuje tudi, da je Ministrstvo za javno upravo v zvezi s sistemom e-Sodstvo že izmenjala mnenje z Evropsko komisijo ter podalo stališče, da gre le za podobnost z elektronsko priporočeno dostavo po Uredbi. Vlada opozarja na enaindvajseto uvodno izjavo Uredbe, po kateri Uredba ne bi smela uvajati splošne obveznosti za uporabo storitev zaupanja ali vzpostaviti točke dostopa za vse obstoječe storitve zaupanja in po kateri Uredba ne velja za zaprte sisteme. Glede na navedeno Vlada meni, da pri elektronski vročitvi po ZPP ne gre za storitve elektronske kvalificirane dostave v smislu Uredbe oziroma vsaj za zaprti sistem v smislu 2. člena Uredbe.

8.Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade vročilo pobudnici. Pobudnica zavrača njune navedbe, pri čemer posebej navaja, da vročanje sodnih pisanj po pošti ne sodi med univerzalno poštno storitev v smislu drugega odstavka 3. člena Zakona o poštnih storitvah (Uradni list RS, št. 51/09, 77/10 in 81/15 – v nadaljevanju ZPSto-2). Tako družba Pošta Slovenije kot pobudnica naj bi opravljali storitev vročanja sodnih pisanj, kar naj bi zahtevalo njuno enako obravnavo ne glede na to, ali gre za fizično ali elektronsko vročanje. Pobudnica prav tako vztraja, da gre pri elektronskem vročanju za gospodarsko dejavnost, ki je varovana s 74. členom Ustave, kot tudi gospodarsko dejavnost v smislu ZPOmK-1. Zgolj zato, ker je vročilnica javna listina, naj ne bi šlo za izvrševanje javnega pooblastila, upoštevati pa bi bilo treba tudi merila, ki jih je v zvezi s tem izoblikovalo v sodni praksi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišča EU).[1] Iz razloga, ker gre za gospodarsko dejavnost, naj bi bil upošteven tudi ZKC, poleg tega naj bi ZKC omogočal kontrolo cen tudi subjektom, ki izvajajo javna pooblastila. Pobudnica se glede višine nadomestila ne strinja s stališčem Državnega zbora, da zadošča že, če nadomestilo krije stroške. Pri tem se sklicuje na sodno prakso,[2] po kateri je pri določitvi nadomestila treba upoštevati poleg stroškov, ki ponudniku nastanejo pri izpolnjevanju svojih obveznosti, tudi realizirane prejemke in zmerni dobiček. Pobudnica prav tako vztraja, da stroškovna analiza ni bila opravljena, dobiček, ki ga izkazuje pobudnica, naj bi po sprejetju Pravilnika 2017 drastično upadel in naj ne bi več zadoščal za nadaljnji razvoj storitev elektronskega vročanja. Končno se ne strinja, da gre pri elektronskem vročanju za zaprt sistem v smislu Uredbe, in da iz stališča Ministrstva za javno upravo ni mogoče razbrati razlogov, zakaj gre za zaprt sistem.

B. – I.

Elektronsko vročanje po ZPP in Pravilniku 2020

9.Elektronsko vročanje v pravdnih postopkih je urejeno v 132. členu v zvezi s 141.a členom ZPP ter v 5. poglavju Pravilnika 2020 (30. do 32. člen ter 34. do 36. člen). Prvi odstavek 132. člena ZPP tako določa, da se pisanja vročajo po pošti, po varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. V skladu s sedmim odstavkom tega člena se ne glede na tretji odstavek istega člena (ta določa, da lahko stranka sodišču sporoči, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen poštni predal ali na naslov za vročanje po varni elektronski poti, registriran v informacijskem sistemu sodstva, katerega naslov navede v vlogi, da je navedeni naslov varnega poštnega predala enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedeža stranke in da se v primeru, če stranka pisanje pošlje po varni elektronski poti, šteje, dokler ne sporoči drugače, da želi vročanje po varni elektronski poti) državnim organom, odvetnikom, notarjem, izvršiteljem, sodnim izvedencem, sodnim cenilcem, sodnim tolmačem, stečajnim upraviteljem in drugim osebam oziroma organom, pri katerih se zaradi njihove narave dela lahko domneva večja zanesljivost, vedno vroča po elektronski poti v varen poštni predal.

10.Tehnični način izvedbe elektronskega vročanja, čas za prevzem pisanja, obveščanje naslovnika in fikcija vročitve so v temelju urejeni v 141.a členu ZPP, ki ga dopolnjuje Pravilnik 2020. Zgoščeno povzeto sistem vročanja po elektronski poti po ZPP deluje tako: (a) vročitev pisanja se opravi prek informacijskega sistema sodstva neposredno na naslov za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, ali v varni elektronski predal s posredovanjem pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje pisanj po varni elektronski poti; (b) informacijski sistem pošlje naslovniku na njegov elektronski naslov ali v njegov e-predal pisanje, ki ga mora naslovnik prevzeti v petnajstih dneh, istočasno pa informacijski sistem naslovniku pošlje na to mesto tudi elektronsko obvestilo o prispeli elektronski pošiljki, ki mora imeti ustrezno vsebino, ki vključuje tudi izrecno opozorilo o možnosti fikcije vročitve; (c) vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame pisanje iz e-predala, kar stori tako, da se pred prevzemom na predpisan način identificira, elektronsko podpiše vročilnico in jo tako podpisano vrne pošiljatelju po varni elektronski poti, to pa nato informacijski sistem pošlje sodišču, ki je odredilo vročitev; (č) če naslovnik pisanja ne prevzame v petnajstih dneh, nastopi fikcija vročitve in velja vročititev za opravljeno z dnem poteka tega roka; kljub poteku roka mora biti naslovniku seznanitev z vsebino pisanja omogočena vsaj tri mesece po poteku roka iz prejšnjega stavka.

B. – II.

Preizkus pobude glede druge povedi tretjega odstavka 141.a člena ZPP

11.Pobudnica navaja, da izpodbija celotni tretji odstavek 141.a člena ZPP, vendar iz pobude izhaja, da je sporna le druga poved tretjega odstavka 141.a člena ZPP, ki določa:

Minister, pristojen za pravosodje, določi nadomestilo za posredovanje pri vročanju pisanj v varni elektronski predal.

Glede na to je Ustavno sodišče svoj preizkus omejilo le na to poved.

Glede splošnega načela enakosti

12.Pobudnica izpodbijani ureditvi očita neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Svoj položaj pri elektronskem vročanju primerja s položajem družbe Pošta Slovenija, ki opravlja fizično vročanje kot poštno storitev, saj naj bi se za slednjo cena vročitve določala prosto na trgu.

13.Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave od zakonodajalca zahteva, naj v bistvenem enake položaje obravnava enako oziroma naj v bistvenem različne položaje obravnava različno. Zato je treba glede položajev, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, najprej odgovoriti na vprašanje, ali gre za položaja, ki sta si v bistvenem podobna.

14.Pobudnica je gospodarska družba, ki je na podlagi dovoljenja Ministrstva za pravosodje izvajalka elektronskega vročanja. Ministrstvo dovoljenje izda, če ima subjekt registrirano dejavnost elektronskega vročanja in če informacijski sistem, ki ga upravlja ta subjekt, ustreza tehničnim zahtevam elektronskega vročanja (tretji odstavek 141.a člena ZPP ter 8. člen Pravilnika 2020 in 8. člen Pravilnika 2017). Svoj položaj pobudnica primerja z družbo Pošta Slovenija in navaja, da obe opravljata storitev vročanja sodnih pisanj z enakimi pravnimi posledicami.

15.Ustavno sodišče ugotavlja, da drži, da oba primerjana subjekta opravljata vročitev sodnih pisanj in da sta glede narave storitve v enakem položaju. Vendar pa ni mogoče prezreti, da se sam način oprave vročitve razlikuje. Pri vročanju po pošti gre za fizično vročitev pošiljke, za vročitev v roke naslovnika oziroma dostavo v njegov hišni predalčnik, pri čemer tudi sama pošiljka fizično obstaja, je oprijemljiva. Pri elektronski vročitvi gre za vročanje po elektronski poti s pomočjo informacijskega sistema, pri katerem samo pisanje nima fizične oblike, ni oprijemljivo, dokler mu naslovnik ne spremeni oblike, tako da pošiljko natisne. Vendar presoja primerljivosti narave storitve ne more biti odvisna le od primerjave posameznih storitev, temveč je treba upoštevati tudi okoliščine, v katerih se te storitve opravljajo.

16.Družba Pošta Slovenije je gospodarska družba, ki je na podlagi odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) izvajalka univerzalne poštne storitve v Republiki Sloveniji (7. člen ZPSto-2). Glede na to ima obveznost na celotnem ozemlju Republike Slovenije izvajati vse storitve iz nabora univerzalne poštne storitve, ki se izvajajo v notranjem in čezmejnem poštnem prometu, in sicer: (a) sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih pošiljk do mase 2-kg, (b) sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih paketov do mase 10-kg, (c) storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke in (d) prenos poštnih pošiljk za slepe in slabovidne (drugi odstavek 3. člena ZPSto-2). Glede na 35. člen ZPSto-2 so cene univerzalne storitve regulirane, saj morajo biti dostopne in vsem uporabnikom omogočati dostop do ponujenih storitev ne glede na njihov zemljepisni položaj; stroškovno naravnane in spodbujajo učinkovito zagotavljanje univerzalne storitve; in za istovrstne storitve enake na celotnem ozemlju Republike Slovenije. V skladu s 27. členom ZPSto-2 mora izvajalka univerzalne poštne storitve izpolnjevati posebne pravice in obveznosti, kot so npr. poštno omrežje, točke dostopa in kakovost prenosa poštnih pošiljk ter tudi druge zahteve in zaveze iz javnega razpisa. Nobenemu drugemu izvajalcu poštnih storitev ni treba izpolnjevati teh posebnih pravic in obveznosti. To pomeni, da se razlika med izvajalcem univerzalnih poštnih storitev in drugimi izvajalci poštnih storitev ne nanaša na naravo opravljenih storitev, temveč na dejstvo, da za izvajalca univerzalne poštne storitve velja posebna pravna ureditev, ki obsega specifične obveznosti. Takih specifičnih obveznosti, kot jih mora izpolnjevati izvajalka univerzalnih poštnih storitev, pobudnici ni treba izpolnjevati. Že zato se njuna položaja v bistvenem razlikujeta. Kot pa je bilo pojasnjeno, je cena opravljanja univerzalne poštne storitve regulirana in se ne določa prosto na trgu, zato se z vidika določanja cene storitve njuna položaja ne razlikujeta. V tem oziru se pobuničin položaj ne razlikuje niti od položaja detektivov in izvršiteljev, kadar opravljajo vročanje po pravilih pravdnega postopka in v kazenskem postopku, saj je tudi za njihovo storitev vročanja cena določena v 8. členu Pravilnika o vročanju po detektivih in izvršiteljih v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 61/19).

17.Vendar pa pobudnica trdi tudi, da vročanja sodnih pisanj ni mogoče uvrstiti med univerzalne poštne storitve. V slovenskem pravnem redu velja sistem t. i. oficialnega vročanja. Zanj je značilno, da sodišče uporablja pošto. V skladu s pravili, ki se uporabljajo za vročanje sodnih pisanj (ZPP in Sodni red, Uradni list RS, št. 87/16 in 127/21), je pisanje, ki ga je treba vročiti, predmet naloga za vročitev (odredbe za vročanje), ki se izda pošti ali drugemu izvajalcu. Pisanje je dano v zaprto ovojnico, ki jo spremlja ustrezna, v skladu z ZPP oblikovana vročilnica, ki se po vročitvi vrne sodišču, ki je izdalo navedeni nalog. Drugi odstavek 42. člena ZPSto-2 določa, da v primeru, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, mora izvajalec poštnih storitev tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Tak posebni zakon je tudi ZPP. Namen drugega odstavka 42. člena ZPSto-2 je, da se uporabnik in izvajalec poštnih storitev v primeru vročanja po ZPP ne moreta dogovoriti za drugačen način vročanja. Določbe ZPP o vročanju torej prevladajo nad kakršnimkoli dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev. Zgolj to, da je način oprave vročitve opravljen na podlagi pravil ZPP in ne na podlagi pravil ZPSto-2, pa ne pomeni, da pri vročanju sodnih pisanj ne gre za opravljanje univerzalne poštne storitve. Pomeni le, da mora izvajalec univerzalne poštne storitve vročiti tako pisanje, ne glede na njeno težo, v skladu s pravili ZPP. Namen te storitve ni odziv na potrebe posameznih subjektov, temveč zagotavljanje učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Vročitev je namreč najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku iz 22. člena Ustave. Kot realno dejanje je tudi predpogoj za perfektnost drugega procesnega dejanja ali za nastop določene pravne posledice, med drugim tudi za pravnomočnost in izvršljivost sodne odločbe. V zvezi s pogojem, da se univerzalna storitev opravlja "za vse uporabnike," je mogoče ugotoviti, da to storitev naroči le sodišče z nalogom pošti za vročanje, naslovniki te storitve pa so vse fizične in pravne osebe, ki jim je treba vročiti pisanje. Dejavnost vročanja se tako opravlja za vse tiste, na katere se v skladu s pravili ZPP nanaša možnost vročitve pisanja. Storitev vročanja sodnih pisanj mora biti opravljena po dostopnih cenah in na območju celotne Republike Slovenije, kar sta prav tako elementa univerzalne poštne storitve. Vročanje sodnih pisanj po ZPP tako po oceni Ustavnega sodišča pomeni del univerzalne poštne storitve v smislu ZPSto-2.

18.Glede na navedeno pri položajih pobudnice in družbe Pošta Slovenije ne gre niti za enaka položaja niti za položaja, ki bi si bila v bistvenem podobna. Očitek o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato očitno neutemeljen.

Glede upoštevnosti prava EU

19.Pobudnica izpodbijani ureditvi očita tudi neskladje z Uredbo, torej s pravom EU. Meni namreč, da je iz razloga, ker je področje urejeno na ravni EU, nacionalnemu zakonodajalcu urejanje onemogočeno, če pa sprejme predpis, zakonodajalec prekorači 87. člen Ustave.

20.Kot izhaja iz uvodnih izjav Uredbe, je ta bila sprejeta na podlagi 114. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU), ki ureja redni zakonodajni postopek za približevanje določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Področje notranjega trga na podlagi točka (a) drugega odstavka 4. člena PDEU sodi med t. i. deljene pristojnosti, torej pristojnosti, pri katerih se ukrepanje deli med EU in državami članicami. Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da se takrat, ko evropski zakonodajalec uporabi 114. člen PDEU, uporablja načelo subsidiarnosti (5. člen Pogodbe o Evropski uniji, prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PEU), saj mu ta določba ne daje izključne pristojnosti za urejanje gospodarske dejavnosti na notranjem trgu, temveč samo pristojnost za izboljšanje pogojev za njegovo vzpostavitev in delovanje, tako da se odstranijo ovire za prosti pretok blaga in za svobodo opravljanja storitev ali pa odpravi izkrivljanje konkurence. Iz Protokola št. 25 o izvajanju deljenih pristojnosti izhaja, da kadar EU ukrepa na posameznem področju, potem glede na drugi odstavek 2. člena PDEU zajema obseg izvajanja pristojnosti le elemente, ki jih ureja zadevni akt EU, in torej ne zajema celotnega področja. Glede na to pobudničina trditev, da zaradi sprejema Uredbe slovenski zakonodajalec nima več pristojnosti sprejemati ukrepov na istem področju urejanja, nima opore v pravu EU. Urejanje na ravni EU v primeru deljene pristojnosti pomeni le, da je v skladu z načelom subsidiarnosti onemogočeno urejanje zgolj tistih (posamičnih) vprašanj, ki jih je uredil evropski zakonodajalec, ni pa onemogočeno urejanje vprašanj, ki jih evropski zakonodajalec ni uredil. Navedeno potrjuje tudi štiriindvajseta uvodna izjava Uredbe, po kateri lahko države članice v skladu s pravom EU ohranijo ali uvedejo nacionalne določbe v zvezi s storitvami zaupanja, če te storitve niso v celoti usklajene (harmonizirane) s to uredbo. Za storitve zaupanja, ki so v skladu s to uredbo, pa bi morali dovoliti prosti pretok na notranjem trgu. Prav tako ne drži pobudničina teza, da je zaradi sprejetja Uredbe izključeno vsako nadaljnje urejanje držav članic. Dokler in kolikor v uredbi s področja deljene pristojnosti iz 4. člena PDEU ukrepi zakonodajalca EU niso dovolj konkretizirani, so dopustni tudi dopolnilni ukrepi držav članic, in sicer ob izrecnem pooblastilu ali brez izrecnega pooblastila v uredbi.

21.Pobudnica trdi tudi, da so storitve elektronskega vročanja urejene z Uredbo, ki je neposredno uporabljiva, kar naj bi imelo za posledico, da zakonodajalec tega področja v ZPP ne bi smel več urejati. Izjema, ki jo predvideva Uredba v drugem odstavku 2. člena, tj. zaprti sistemi storitev, pa po prepričanju pobudnice za elektronsko vročanje po ZPP ni uporabljiva.

22.Najprej je treba pojasniti, da pobudnica prezre odločilno dejstvo, da tako Državni zbor kot Vlada trdita, da je sistem e-sodstvo zaprt sistem v smislu drugega odstavka 2. člena Uredbe in ne vročanje v varni elektronski predal, ki ga izvaja tudi pobudnica. Vendar pa vprašanje, ali gre pri vročanju v varni elektronski predal za zaprti sistem storitev ali ne, v obravnavani zadevi ni odločilno, kot to zmotno meni pobudnica. Vprašanje, za kakšen (odprt ali zaprt) sistem storitev gre, bi tako v primeru vročitve v varni elektronski predal postalo odločilno šele, če bi se izkazalo, da je ta "podnačin" elektronskega vročanja po ZPP sploh storitev elektronske priporočene dostave v smislu Uredbe. Za storitev, ki jo izvaja pobudnica, Vlada namreč trdi, da ne gre za storitev elektronske priporočene dostave v smislu Uredbe, čemur pa pobudnica v pobudi, razširitvi pobude in odgovoru na odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade ne oporeka. Tej trditvi Vlade je treba pritrditi, vendar ne iz razlogov, ki jih Vlada navaja v svojem mnenju in prilogah, temveč iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju.

23.Storitev elektronske priporočene dostave v skladu s 36. točko 3. člena Uredbe pomeni storitev, ki omogoča prenos podatkov med tretjimi stranmi z elektronskimi sredstvi, zagotavlja dokaze o ravnanju s prenesenimi podatki vključno z dokazilom o oddaji in prejemu podatkov ter prenesene podatke varuje pred izgubo, krajo, poškodbo ali kakršnokoli nepooblaščeno spremembo. Nadalje so v 43. členu Uredbe urejeni pravni učinki storitve elektronske priporočene dostave. Po prvem odstavku tega člena se podatkom, poslanim ali prejetim s storitvijo elektronske priporočene dostave, ne odvzameta pravni učinek in dopustnost kot dokaz v pravnih postopkih le zato, ker so v elektronski obliki ali ne izpolnjujejo zahtev za kvalificirano storitev priporočene dostave. Iz Uredbe torej izhaja, da je za storitve elektronske priporočene dostave značilna dvosmernost, saj Uredba izrecno ureja prejete ali poslane podatke in njihov prenos. Drugače je pri elektronskem vročanju po ZPP. Tam je treba elektronsko vročanje ločiti od druge elektronske komunikacije, npr. elektronskih vlog strank po 105.a členu ZPP, ki v skladu s Pravilnikom 2020 poteka le s pomočjo sistema e-sodstvo. Za elektronsko vročanje po ZPP je značilna enosmernost, poteka namreč le v smeri od sodišča do strank, saj so le sodišča tista, ki uporabljajo elektronsko vročanje za vročanje sodnih pisanj. Da pri sprejetju spremembe ureditve elektronskega vročanja ni bil namen zakonodajalca, da prilagodi elektronsko vročanje po ZPP storitvi elektronske priporočene dostave po Uredbi, izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, na katero se sklicuje Državni zbor v svojem odgovoru. Ker v skladu z dvanajsto in enaindvajseto uvodno izjavo Uredbe, državam članicam obstoječih sistemov oziroma storitev zaupanja ni treba prilagoditi zahtevam Uredbe, storitve elektronske priporočene dostave po Uredbi pa hkrati tudi niso pravila, ki bi se sploh nanašala na elektronsko vročanje po ZPP, je očitek pobudnice o neskladju s pravili Uredbe očitno neutemeljen.

24.Glede pobudničinega predloga, naj Ustavno sodišče prekine postopek odločanja o zahtevi in predloži zadevo v predhodno odločanje Sodišču EU, Ustavno sodišče pojasnjuje, da pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču EU, ureja tretji odstavek 267. člena PDEU. Opustitev predložitve zadeve Sodišču EU mora biti skladna s sodno prakso Sodišča EU, izoblikovano po tretjem odstavku 267. člena PDEU (tretji odstavek 3.a člena Ustave). Po njej med drugim velja, da lahko sodišče opusti predložitev, če ugotovi, (a) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, (b) da je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage Sodišča EU oziroma (c) da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Po oceni Ustavnega sodišča gre v obravnavani zadevi za primer, ko vprašanje, ki ga predlaga pobudnica, iz razlogov, ki izhajajo iz prejšnje točke obrazložitve, ni upoštevno. Zato Ustavno sodišče ni sledilo pobudničinemu predlogu.

25.Ob upoštevanju zgoraj navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

B. – III.

Preizkus pobude glede Pravilnika 2017 in Pravilnika 2020

26.Pravilnik 2017 je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati. Razveljavil ga je Pravilnik 2020, na katerega je pobudnica razširila svojo pobudo, hkrati pa je po pozivu Ustavnega sodišča navedla, da vztraja tudi pri pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 9. člena Pravilnika 2017, saj protiustavne posledice (neupravičena obogatitev Vrhovnega sodišča v višini razlike med predpisanim in prosto določljivim nadomestilom za elektronsko vročanje) naj ne bi bile odpravljene.

27.Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno presojati ustavnost in zakonitost predpisov in drugih splošnih aktov. Izpodbijana 9. člena pravilnikov določata višino nadomestila oziroma ceno za opravo navadnega in osebnega priporočenega varnega elektronskega vročanja za posamezno elektronsko pošiljko. Po ustaljeni ustavnosodni presoji v primeru, ko podzakonski predpis določa konkretno ceno za posamezno dobrino ali storitev, ne gre za predpis oziroma splošni akt, temveč za posamični akt, ki ga Ustavno sodišče na podlagi 160. Ustave in 21. člena ZUstS ni pristojno presojati. Glede na to je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka). Pri tem mu ni bilo treba opraviti preizkusa, ali so glede 9. člena Pravilnika 2017 izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Sodba Sodišča EU v zadevi Evropska komisija proti Latviji, C-151/14, z dne 10. 9. 2015.

[2]Sodba Sodišča EU v zadevi Altmark Trans GmbH, C-280/00, z dne 24. 7. 2003.

[3]Četrti odstavek 132. člena ZPP ureja možnost vročitve po varni elektronski poti tudi brez izjave stranke v drugem postopku, če lahko na podlagi podatkov o stranki, s katerimi razpolaga, zanesljivo ugotovi, da ima ta stranka v informacijskem sistemu sodstva že registriran svoj varni elektronski predal ali naslov za vročanje po varni elektronski poti ter je stranki predhodno osebno vročilo pisno obvestilo, da ji bodo nadaljnja pisanja v tem postopku vročanja po varni elektronski poti, dokler ne bo sporočila drugače. Gre za spremenjeno določbo ZPP, ki ni bila predmet ustavnoskladne razlage v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-520/16 z dne 7. 6. 2017 (Uradni list RS, št. 31/17, in OdlUS XXII, 23).

[4]Glej 31. člen Pravilnika 2020.

[5]Elektronsko obvestilo o prispeli elektronski pošiljki mora vsebovati podatke o sodišču (pošiljatelju) in besedilo z vsebino, predpisano v 2. točki prvega odstavka 32. člena Pravilnika 2020.

[6]Po šestem odstavku 141.a člena ZPP se šteje, da se je naslovnik seznanil in prevzel vsa pisanja, ki so v varnem elektronskem predalu ali na naslovu za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, v trenutku, ko je prevzel pisanje v skladu s četrtim odstavkom 141.a člena.

[7]Prim. tudi 38. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU v zadevi TNT Post UK Ltd., C-357/07, z dne 23. 4. 2009 in 63. točko obrazložitve sklepnih predlogov generalne pravobranilke Kokott v navedeni zadevi.

[8]Trenutno veljavna odločba Agencije velja do 31. 5. 2023.

[9]Prim. tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Komisija proti Švedski, C-114/14, z dne 21. 4. 2015, 33. točka obrazložitve, in sodbo Sodišča EU v zadevi TNT Post UK Ltd., 37. do 39. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo v združenih zadevah Winterhoff in Eisenbeis, C-4/18 in C-5/18, z dne 16. 10. 2019, 55. točka obrazložitve.

[10]J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1963, str. 230.

[11]K. Schellhammer, Zivilprozess, 15. izdaja, C. F. Müller, Heidelberg 2016, str. 46.

[12]Prim. tudi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 54/2004 z dne 24. 2. 2004 in št. II Ip 2351/2009 z dne 21. 10. 2009.

[13]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 35).

[14]Prav tam.

[15]Prim. tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Winterhoff in Eisenbeis, 65. točka obrazložitve, v kateri je Sodišče EU sprejelo stališče, da storitev uradnega vročanja pisanj v okviru sodnih ali upravnih postopkov pomeni del univerzalne poštne storitve v smislu 3. člena Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, UL L 15, 21. 1. 1998, str. 14–25, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 71–82. Glede na 2. člen ZPSto-2 se je z njim v slovenski pravni red prenesla prav ta direktiva.

[16]Glej sodbi Sodišča EU v zadevi British American Tobacco, C-491/01, z dne 10. 12. 2002, 179. točka obrazložitve; in v združenih zadevah Aliance for Natural Health, C-154/04 in C-155/04, z dne 12. 7. 2005, 103. točka obrazložitve.

[17]V skladu z 51. členom PEU so protokoli sestavni del pogodb in imajo torej enak pravni status kot PEU in PDEU.

[18]Tako M. Schoeder v: R. Streinz (ur.), EUV/AEUV, Vertrag über die Europäische Union und Vertrag über die Arbeitsweise der Europäischen Union, Verlag C. H. Beck, München 2012, str. 2430. Enako B. Biervert v: J. Schwarze (ur.), EU-Kommentar, 2. izdaja, Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden 2009, str. 1888.

[19]Glej sodbe Sodišča EU v zadevah Teulie, C-251/91, z dne 11. 11. 1992, 13. točka obrazložitve; Eridania Zuccherifici nazionali, 230/78, z dne 27. 9. 1979, 34. točka obrazložitve; Karl Prantl, 16/83, z dne 13. 3. 1984, 13. in 16. točka obrazložitve; ANAFE, C-606/10, z dne 14. 6. 2012, 72. točka obrazložitve.

[20]Kvalificirana storitev elektronske priporočene dostave v skladu s 37. točko 3. člena Uredbe pomeni storitev elektronske priporočene dostave, ki izpolnjuje zahteve iz 44. člena Uredbe.

[21]Četudi uporabnik vloži elektronsko vlogo s posredovanjem izvajalca storitev varnega elektronskega vlaganja, se vloga odda v informacijski sistem e-sodstvo (25. člen Pravilnika 2020).

[22]Tudi v literaturi je zastopano stališče, da pri elektronskem vročanju po ZPP ne gre za elektronsko priporočeno dostavo iz Uredbe. Glej M. Podpečan, Vročanje pisanj v civilnih postopkih po ZPP-E in e-vročanje, Podjetje in delo, št. 6-7 (2017), str. 1263.

[23]Glej amandma k 27. členu ZPP-E (EPA 1650-VI) poslanske skupine Nova Slovenija, ki ni bil sprejet.

[24]Za natančne pogoje glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13, in OdlUS XX, 18), 12. točka obrazložitve.

[25]Glej zlasti sodbi Sodišča EU v zadevi C.I.L.F.I.T., 283/81, z dne 6. 10. 1982,10. točka obrazložitve; in v zadevi Mecanarte – Metalúrgica da Lagoa Ld.a proti Chefe do Serviço da Conferência Final da Alfândega do Porto, C-348/89, z dne 27. 6. 1991, 47. točka obrazložitve.

[26]Glej zlasti sodbo Sodišča EU v združenih zadevah Da Costa en Shaake NV in drugi proti Netherlands Inland Revenue Administration, 28–30/62, z dne 27. 3. 1963.

[27]Glej zlasti sodbo Sodišča EU v zadevi C.I.L.F.I.T., 16. točka obrazložitve.

[28]Prim. zlasti odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-88/10 z dne 22. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 97/12), 11. točka obrazložitve, št. U-I-166/99 z dne 22. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 37/01, in OdlUS X, 58), 14. točka obrazložitve, in št. U-I-300/94 z dne 8. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 73/98, in OdlUS VII, 179), predvsem 11. točko obrazložitve. Prim. tudi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-164/93 z dne 16. 9. 1993 (OdlUS II, 74) in št. Up-1137/10, Up-1138/10, Up-1139/10, U-I-202/10 z dne 4. 11. 2010.