Jedro

V izpodbijani odločbi je ponovitvena nevarnost glede na predkaznovanost za enako kaznivo dejanje in glede na način storitve obravnavanega kaznivega dejanja še vedno podana. Zato je bil pripor utemeljeno podaljšan.

Izrek

Pritožba obt. K. H. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je na glavni obravnavi dne 4.11.1999 potem, ko je obt. K. H. spoznalo za krivega, da je storil tri kazniva dejanja in ko mu je izreklo enotno kazen dve leti zapora ter še stransko kazen, podaljšalo pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga po 3. točki I. odst. 201. člena ZKP. V drugem delu pa je zavrnilo predlog obtoženčevega zagovornika za odpravo pripora.

Proti sklepu o podaljšanju pripora se je pritožil obtoženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je izrek milejšega ukrepa.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po izreku obsodbe obtožencu utemeljeno podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki I. odst. 201. člena ZKP. Okoliščina, da je bil obtoženec že kaznovan v letu 1995 za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili in je zaporno kazen prestal šele konec leta 1996, sedaj pa je v postopku za enako kaznivo dejanje in še za druga kazniva dejanja ter še okoliščina, da so sedanji odjemalci mamila zvedeli za obtoženca od drugih, so vsekakor take konkretne okoliščine, da je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da obstaja realna nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil izpuščen na prostost, ponovil enako kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z oceno prvostopnega, da je za zdravje in življenje ljudi, potencialnih odjemalcev mamila, neogibno potrebno, da obtoženec ostane še naprej v priporu in da izrek milejšega ukrepa ne pride v poštev. Podano je tudi sorazmerje med težo in naravo storjenih kaznivih dejanj na eni strani ter na drugi strani s podaljšanjem pripora kot posegom v obtoženčevo osebno svoboščino. Sodišče prve stopnje je zato pripor obtožencu podaljšalo v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami.

Obtoženec s pritožbenimi navedbami ni mogel omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje. V delu pritožbe se namreč spušča v dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izrečeno obsodbo. Te navedbe bo lahko uveljavljal v pritožbi zoper obsodilno sodbo. V pritožbi pa graja tudi osebje zavoda, kjer je priprt. Take pripombe na delo osebja pa bo lahko uveljavljal v obliki nadzorstvene pritožbe predsedniku okrožnega sodišča. Utemeljitve obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu pa obtoženec v pritožbi sploh ne izpodija, pač pa le neutemeljeno predlaga nadomestitev pripora z "ukrepom zdravljenja proti odvisnosti". Tak ukrep pa ni predviden med ukrepi za odpravo ponovitvene nevarnosti, ki pa, kot že navedeno, še vedno obstoji tudi po končani glavni obravnavi.

Glede na navedeno je zato sodišče druge stopnje po III. odst. 402. člena ZKP obtoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.