Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožniku solidarno plačati znesek 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.229,64 EUR, drugotoženi stranki pa stroške postopka v višini 1.007,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik. Trdi, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo navodil višjega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 191/2015, zato predlaga ponovno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljeni postopek pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodba skoraj enaka kakor prva sodba. Glede na izpoved vodje akcije A.A. o tem, kaj je skupno prijetje, kot nerazumljiv graja zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik kljub temu odločil, da bo sledenje nadaljeval sam in iskano osebo prijel sam. Meni, da sodišče prve stopnje ne razume koncepta skupnega prijetja in trdi, da je skupno prijetje prav to, kar se je v konkretnem primeru zgodilo. Kot zmotno graja razlago sodišča prve stopnje, da skupno prijetje poteka tako, da policist, ki pride do iskane osebe, to pusti pri miru in počaka, da se mu pridružijo še drugi policisti ter jo nato skupno primejo. Po njegovem mnenju skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja, morebitnega pregona in končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč okrog iskane osebe, da se ji prepreči beg, ta pa se nato oži vse do končnega prijetja. Navaja, da v konkretnem primeru zaradi premalo policistov v moštvu in zaradi pomanjkljive komunikacije med policisti zaradi nedelujočih radijskih zvez do tega ni prišlo. Pove, da sam ni imel vpliva na to, ali se bo akcija izvedla ali ne. Oceni sodišča prve stopnje, da bi moral prenehati s pregonom, tožnik nasprotuje s trditvijo, da se je vse dogajalo izjemno hitro. Ponavlja, da je v trenutku, ko je stekel za pobeglo osebo, utemeljeno sklepal, da mu sledi vsaj kolega B.B., če ne tudi vodja akcije A.A., prav tako pa je lahko pričakoval, da mu bodo z druge strani prišli naproti policisti, ki so bili locirani na ostalih točkah, razporejenih okoli predvidenega mesta prijetja. Navaja, da je bilo v takem kontekstu njegovo ravnanje edino logično in se sklicuje na A.A. izpoved. Poudarja objektivno nevarnost takega dogajanja, ki je bila še povečana zaradi značilnosti terena, o katerih je izpovedal priča A.A. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožnik po prvem napadu s strani Romov moral odnehati z ukrepanjem, navaja, da je po tem, ko je ušel prvi skupini Romov, tekel ven iz romskega tabora in torej stran od nevarnosti, a še vedno v smeri bega osumljenca. Trdi, da mu v zvezi s tem ni mogoče ničesar očitati. Pravilnost svojega ravnanja utemeljuje z izpovedjo vodje akcije, da bi tudi sam enako ravnal, ter da je moral tožnik na nek način priti iz romskega naselja, to pa potrjuje tudi izpoved priče B.B. Po njegovem mnenju ni nepomembno, da je za svojo delo v konkretni akciji prejel pohvalo direktorja policijske uprave, saj ni verjetno, da bi jo prejel, če bi ravnal strokovno nepravilno. Meni, da je njegov delodajalec objektivno odgovoren za nastalo škodo, saj gre za nevarno opravilo, ki ga spremljajo riziki, ki jih ni mogoče v celoti nadzorovati, hkrati pa je podana njegova krivdna odgovornost, saj se je akcija izvedla kljub premajhnemu številu sodelujočih policistov, s policisti, ki niso bili sposobni za tovrstne napore, ter kljub dejstvu, da na kraju blokade in planiranega prijetja niso delovale radijske zveze. Argumenti sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik s svojim ravnanjem pretrgal vzročno zvezo in sam zakrivil nastalo škodo, so po mnenju tožnika neobrazloženi in v nasprotju s pisno dokumentacijo. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo napačno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi že drugič odločalo o utemeljenosti odškodninskega zahtevka v zvezi z nesrečo pri delu z dne 9. 12. 2009, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Zavzelo je stališče, da je do tožnikovih poškodb prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika samega. Ugotovilo je, da je tožnik s tem, ko je sam poizkušal prijeti iskano osebo v romskem naselju, kršil navodilo o izvedbi skupnega prijetja iskane osebe, ter da ni odstopil od zasledovanja niti po tem, ko se mu je uspelo rešiti po prvi obkolitvi s strani Romov. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ravnal tudi v nasprotju z izrecno zapovedano dolžnostjo, da mora v primeru zaznave iskane osebe o tem takoj obvestiti ... PU C. Sodišče prve stopnje je sprejelo zaključek, da je tožnik sam izbral (nesmotrn) način, kako bo opravil nalogo, kar pa je bilo v nasprotju z navodilom vodje akcije, da gre za skupno prijetje iskane osebe, pri tem pa se je po nepotrebnem izpostavil. 6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ki je veljal v času škodnega dogodka, v prvem odstavku 184. člena določa, da mora delodajalec delavcu, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali z zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. V 131. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) je določena krivdna odgovornost za škodo, razen če se dokaže, da je škoda nastala brez krivde povzročitelja. Skladno z določbo 150. člena OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, pri čemer skladno s 149. členom OZ velja, da se za škodo iz nevarne dejavnosti šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi drugega odstavka 153. člena OZ je imetnik stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga odgovorna oseba ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost kot podlago za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti drugotožene stranke na podlagi 149. člena OZ. Nevarna je tista dejavnost, ki ustvarja ob normalni, pričakovani in izkustveni izvedbi povečano tveganje. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je glede na sodno prakso (prim. z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 706/2009 z dne 28. 10. 2009 ter odločbami Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2059/2013 z dne 8. 1. 2014, II Cp 571/2013 z dne 10. 7. 2013, II Cp 1900/2013 z dne 13. 11. 2013, idr.) nedvomno dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).

8. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskanja osebe. Skladno z ustaljeno sodno prakso (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 209/2013 z dne 22. 4. 2014 in VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013) se za popolno izključitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ zahteva, da objektivno odgovorna oseba dokaže izključnost dejanja oškodovanca (ali tretjega), vendar tudi, da gre za dejanje, ki ga ni mogla pričakovati in (kumulativno) se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. Oprostitvene razloge je treba obravnavati kot izjeme, s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni razlogi pa po svoji vsebini ne predstavljajo takih razlogov, na podlagi katerih bi se drugotožena stranka kot delodajalec lahko v celoti razbremenila odgovornosti za nastalo škodo.

9. Sodišče prve stopnje je kot ravnanje tožnika, zaradi katerega je izključena objektivna odgovornost drugotožene stranke, upoštevalo: kršitev navodil o skupnem prijetju iskane osebe, neodstop od zasledovanja po prvi obkolitvi s strani Romov v romskem naselju in neobveščanje … PU C. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Pritožba pravilno opozarja, da skupno prijetje ne pomeni, da bi moral tožnik, potem ko je opazil iskano osebo, počakati na prihod ostalih policistov, preden bi pristopil k iskani osebi (ki je v konkretnem primeru bežala). Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno navedbo, da skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Sodišče prve stopnje ni sledilo prepričljivi in verodostojni izpovedi tožnikovega nadrejenega A.A., s katero sta bili skladni tudi izpovedi tožnikovega sodelavca B.B. in samega tožnika, da je skupno prijetje celotna akcija, pri kateri so policisti postavljeni na različnih mestih okoli iskane osebe tako, da tvorijo obroč, nakar se ta obroč oži. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Dalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe glede na izpoved nadrejenega, da tožnik iskanega ni mogel kar pustiti ter da je tožnik nekako moral priti ven iz romskega naselja, ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju ... PU C., še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter glede na izpoved priče A.A. o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da se drugotožena stranka ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Tožnik je namreč podal trditve o tem, da se je policijske akcije prijetja iskane osebe udeležilo premalo policistov, da je imel njegov sodelavec B.B. zaradi zdravstvenih težav omejitve pri sodelovanju v akciji ter da radijske zveze na področju romskega naselja D., kjer je potekala akcija, niso brezhibno delovale.

11. Glede na vse navedeno je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, zato je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je poleg objektivne odgovornosti podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke za tožniku nastalo škodo, nato pa bo moralo presojati ravnanje tožnika tudi z vidika tretjega odstavka 153. člena OZ in ugotoviti, ali je drugotožena stranka zaradi tožnikovega ravnanja deloma prosta svoje odgovornosti. Glede na ugotovitve o tem, da tožnik ni kršil navodil o skupnem prijetju iskane osebe, bo moralo v tej luči presojati ostale zatrjevane kršitve, ki naj bi jih storil tožnik, ter vzročno zvezo med njimi in povzročeno škodo. Po tem bo moralo po izvedbi ustreznih dokazov ugotoviti še škodo oziroma višino pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo tožnika.

12. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu tožnika, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, saj za takšno odločitev po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljenega razloga. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje dvakrat zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ne predstavlja podlage za uporabo 356. člena ZPP.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.