Jedro

Obsojenec je vozil predrzno in brezobzirno, ker je kljub močni alkoholiziranosti vozil na prekratki varnostni razdalji. Iz presoje predrzne oziroma brezobzirne vožnje ni mogoče izpustiti okoliščine, da je obsojeni vozil pod močnim vplivom alkohola, zgolj zato, ker ta okoliščina sama po sebi že ustreza izvršitvenemu načinu iz 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B. Nasprotno, pri presoji predrzne oziroma brezobzirne vožnje je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz opisa dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je F. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Sodišče je v določeno kazen obsojencu vštelo globo 700 evrov, ki jo je plačal za prekršek, in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Ker nihče od upravičencev v postopku ni napovedal pritožbe, pisno izdana sodba nima obrazložitve.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Navaja, da kaznivo dejanje, določeno v 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B stori tisti, ki vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem ravna vsaj še na en način, opisan v alinejah te točke. Ravnanja, ki so našteta v alinejah, ne predstavljajo sama po sebi predrzne ali brezobzirne vožnje. Takšna vožnja pomeni grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov, ki po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev. Zakonska znaka predrzna ali brezobzirna vožnja morata biti zato v opisu dejanja konkretizirana z dejstvi in okoliščinami o predrzni ali brezobzirni vožnji, poleg tega mora biti opisano vsaj še eno ravnanje izmed tistih, naštetih v alinejah 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B. V konkretni zadevi opis dejanja ne vsebuje konkretizacije predrzne ali brezobzirne vožnje, zato dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje nevarne vožnje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da kaznivo dejanje pravno opredeli le po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1B.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1B stori voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da 1) vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ali 2) prekorači hitrost za več kot 30 km/h od dovoljene na območju za pešce, na območju umirjenega prometa ali na območju omejene hitrosti ali za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti, ali 3) vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem: (i) ne upošteva pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji, ali (ii) na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozi po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, obrača ali vozi vzvratno ali poskuša tako voziti, ali (iii) ne prilagodi hitrosti vožnje na nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih stezah ali prehodih, prehodih ceste čez železniško progo.

5. Nevarno vožnjo v cestnem prometu torej predstavljajo trije načini vožnje, ki povzročijo konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. Medtem ko vožnja pod močnim vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi (1. točka) ter vožnja z močno prekoračeno najvišjo dovoljeno hitrostjo (2. točka) že sami po sebi pomenita enega od teh načinov vožnje, mora pri predrzni ali brezobzirni vožnji ali vožnji motornega vozila, ki ga voznik nima pravice voziti, storjena še katera od taksativno naštetih kršitev pravil cestnoprometnih predpisov (3. točka). Po razlagi besedila 3. točke citiranega člena, za katero se zavzema vrhovni državni tožilec, se za kazensko odgovornost storilca poleg ene od kršitev, navedenih v treh alinejah, zahteva še, da je kršitev storjena s predrzno ali brezobzirno vožnjo (ali z motornim vozilom, ki ga voznik nima pravice voziti). Kot zakonski znak kaznivega dejanja morata biti predrzna ali brezobzirna vožnja v opisu očitanega kaznivega dejanja opisani s konkretnimi okoliščinami. Predrznost in brezobzirnost sta varnostna cestnoprometna standarda, ki ju bo morala zapolniti sodna praksa, po mnenju vložnika pa so takšna tista ravnanja, ki predstavljajo grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov ali po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev pravil in predpisov.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšno stališče vrhovnega državnega tožilca pravilno. Jezikovna razlaga zakonskega besedila 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B pokaže, da alternativno določenim trem načinom vožnje (predrzno, brezobzirno, brez dovoljenja) sledi besedna zveza „in pri tem,“ ter sklop ponovno alternativno določenih ravnanj, ki pomenijo kršitve cestnoprometnih pravil. Besedna zveza „in pri tem“ pomeni, da mora biti za obstoj kaznivega dejanja izpolnjen vsaj en način vožnje, opisan v prvem stavku (predrzno, brezobzirno, brez pravice) in vsaj ena od kršitev cestnoprometnih pravil, naštetih v alinejah. Kolikor bi že kršitev cestnoprometnega pravila, navedenega v eni od alinej, sama po sebi pomenila predrzno ali brezobzirno vožnjo(1), bi bila v zakonskem besedilu uporabljena besedna zveza drugačna, na primer „s tem da,“ „tako da“ ipd.

7. Ravnanja, našteta v alinejah, vsako zase pomenijo kršitev pravil cestnega prometa in so sankcionirana kot prekrški. Da vsaka kršitev prometnih pravil sama po sebi ni enako nevarna kot vožnja pod vplivom alkohola ali z močno prekoračeno hitrostjo, izhaja nenazadnje tudi iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika KZ-1B (Poročevalec Državnega zbora, 3. 6. 2011). Predlagatelj navaja, da so vse kršitve cestnoprometnih pravil v 324. členu KZ-1B razvrščene v tri skupine. Pri prvih dveh (točka 1 - omamljenost, točka 2 - hitrost) je v skladu s povečano nevarnostjo podlaga odgovornosti kršitev sama po sebi v povezavi z dodatnim pogojem povzročitve konkretne nevarnosti. Tretja skupina (točka 3) obsega druge kršitve, ki tudi praviloma vodijo do prometnih nesreč, vendar se pri teh za kaznivost zahteva še dodaten pogoj, da je kršitev storjena s predrzno ali brezobzirno vožnjo. Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektivni odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti, in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.

8. Skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morajo biti v izreku obsodilne sodbe v okviru dejanskega opisa dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki zakonske znake kaznivega dejanja kar najbolj natančno označijo(2). Na ta način morajo biti v opisu dejanja konkretizirani vsi abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja(3) (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 20281/2010 z dne 12.7.2013). Medtem ko glede izvršitvenih ravnanj vožnje pod vplivom alkohola, vožnje z močno prekoračeno dovoljeno hitrostjo in vožnje motornega vozila brez pravice voziti ni pričakovati večjih težav in nejasnosti pri opisu dejanja, gre pri zakonskih znakih predrzne oziroma brezobzirne vožnje za abstraktne pravne pojme, ki so bili v slovensko zakonodajo uvedeni šele z novelo KZ-1B.

9. Upoštevaje razlago pridevnika predrzen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko predrzno vožnjo na splošno opredelimo kot tako, ki v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi svoje nenavadnosti. Predrzen voznik si kljub nevarnosti, ki jo njegova vožnja predstavlja v razmerju do drugih, upa (pre)več. Brezobzirno pa ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. O tem, ali je neka kršitev cestnoprometnih pravil, ki je povzročila neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, storjena s predrzno ali brezobzirno vožnjo, je mogoče sklepati iz okoliščin celotne situacije, v kateri je prišlo do kršitve cestnoprometnega predpisa, in storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegov brezbrižen odnos do varnosti udeležencev cestnega prometa. Kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, bo konkretnejšo vsebino teh dveh abstraktnih pravnih standardov izoblikovala sodna praksa, šele vsebinsko zapolnjena abstraktna pravna pojma pa bosta lahko osnova za zadostno konkretizacijo historičnega dogodka oziroma storilcu očitanega kaznivega dejanja.

10. Ni pa moč pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da v obravnavanem primeru konkretni opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojeni 1. 8. 2010 vozil svoj osebni avtomobil pod vplivom alkohola, saj je imel v krvi več kot 0,95 mg alkohola v litru izdihanega zraka, in na prekratki varnostni razdalji do pred njim vozečega avtomobila, ki ga je vozila N. K., in se je zaradi tega v križišču, ko je voznica svoje vozilo ustavila, s sprednjim delom svojega vozila zaletel v zadnji del vozila K., zaradi česar bi lahko voznica N. K. utrpela telesne poškodbe.

11. Iz takšnega opisa dejanja izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Izvršitveni način iz 1. točke je obsojenec izpolnil s tem, da je povzročil prometno nesrečo, ko je vozil svoj osebni avtomobil pod vplivom alkohola, saj je imel v krvi več kot 0,95 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Drugi izvršitveni način (3. točka) pa izhaja iz očitka, da je obsojenec kljub močni alkoholiziranosti vozil na prekratki varnostni razdalji. V takšni vožnji se kažeta njegova predrznost in brezobzirnost. Iz presoje predrzne oziroma brezobzirne vožnje namreč ni mogoče izpustiti okoliščine, da je obsojeni vozil pod močnim vplivom alkohola, zgolj zato, ker ta okoliščina sama po sebi že ustreza izvršitvenemu načinu iz 1. točke. Nasprotno, pri presoji predrzne oziroma brezobzirne vožnje je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz opisa dejanja. V obravnavanem primeru takšna presoja pokaže, da je obsojeni vozil predrzno in brezobzirno, ker je kljub močni alkoholiziranosti vozil na prekratki varnostni razdalji. Opisan način vožnje je povzročil konkretno nevarnost za življenje in telo druge osebe, ko se je obsojenec zaletel v vozilo pred seboj.

12. Ker dejanje, za katerega se obdolženec preganja, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, ni podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

13. Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da ni preizkušalo vprašanja, ali je sodišče upravičeno uporabilo kasnejši zakon, torej KZ-1B, ki ni veljal v času storitve kaznivega dejanja. Pravilnosti presoje sodišča, da je kasnejši zakon za obsojenca milejši, ki je zaradi odsotnosti obrazložitve niti ni mogoče preizkusiti, zahteva za varstvo zakonitosti namreč ne izpodbija.

C.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti.

(1) Takšna razlaga se pojavlja tako v sodni praksi (prim. sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 32562/2013 z dne 10. 4. 2014) kot v teoriji. Tako na primer dr. Zlatan Dežman meni, da sta pojma predrzno in brezobzirno smiselno že zajeta v opisu posebno nevarnih ravnanj, naštetih v 3. točki. V: Korošec, Dežman (ur.): Cestnoprometno kazensko pravo: analiza temeljnih institutov za sodno prakso, Ljubljana: GV Založba, 2013, str. 58. (2) Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba: Ljubljana, 2004, str. 746. (3) Posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki so dovolj določno opredeljeni že v zakonu, v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ni treba ponavljati ali opisovati z drugimi besedami.