Jedro

Zaradi izostanka odločitve o pobotnem ugovoru v izreku sodbe in navedb v obrazložitvi, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v tč. I/a, tč. II/a in tč. V izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neizplačani del plače za oktober in november 2009 v višini 318, 29 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz tč. I/a izreka, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim institucijam od pripadajočega bruto zneska. Višji zahtevek je zavrnilo (tč. I/b izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku na račun opravljenih nadur za januar, marec, april, maj, junij, julij, avgust in september 2009 izplačati znesek 1.866,47 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz tč. II/a izreka, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim institucijam od pripadajočega bruto zneska, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (tč. II/b izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR, od tega zneska odvesti vse obvezne dajatve in prispevke, tožniku pa nakazati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (tč. III/a izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (tč.III/b izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni del letnega dopusta za leto 2009 (tč. IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka in sicer stroške pooblaščenca v znesku 194,20 EUR in stroške izvedenca finančne stroke v znesku 379,24 EUR, vse na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. V izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo in odločanje. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj sodba nima odločitve o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, prav tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo in kasneje v vlogah natančno specificirala pobot in plačila, ki jih je izvedla na račun nadur preko izplačila potnih stroškov, kar je kasneje tudi natančno razmejil izvedenec v mnenju na strani 15 in izračunal znesek 4.314,00 EUR, kar je tožnik prejel neupravičeno. Sodba o tem nima razlogov in zato tožena stranka upravičeno uveljavlja kršitev. Po mnenju tožene stranke plačilo in preplačilo vseh obveznosti za 2.119,24 EUR ni nezakonito, temveč je nezakonito to, kar ugotavlja tudi sodišče, da tožena stranka ni pravilno plačala davkov in prispevkov, neplačilo davkov in prispevkov pa ni predmet tožbenega zahtevka. Z nepravilnim obračunom nadur je kaznovan le delodajalec, delavec pa je nagrajen za neupravičeno pridobljeno premoženjsko korist. Tožnik je prejel plačila in preplačila na svoj TRR. Meni, da bi sodišče lahko upoštevalo vsa plačila, ki jih je tožnik prejel in po teh izračunih je prejel preplačilo, v kolikor pa temu ni tako, pa bi moralo odločiti o pobotnem ugovoru, ki je pa dan pravočasno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo razlike v plači za oktober in november 2009, plačilo regresa za leto 2008 in 2009, plačilo nadur ter odškodnino za neizkoriščen del letnega dopusta za leto 2009 .

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni pravilno obračunala plač za oktober in november 2009, ker mu ni obračunala opravljenih nadur, pravilno pa mu ni obračunala tudi nadur za čas od januarja do septembra 2009. Ugotovilo je, da tožniku pripada regres za letni dopust za leto 2009, ker je bil zaposlen pri toženi stranki do 2. 12. 2009. Glede plačil s potnimi nalogi je po ugotovitvi izvedenca, da so potni nalogi, na podlagi katerih je tožnik prejemal določena izplačila, neverodostojne listine, sodišče prve stopnje ugotovilo, da plačevanje preko fiktivnih potnih nalogov pravno ne more predstavljati plačila nadur in regresa. Ker tožena stranka ni predložila listin, ki bi dokazovale, da je tožniku izplačala nadure in regres na zakonit način, je zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi izrecno ne izpodbija odločitve v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 (točka III/a izreka), vendar pa izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v celoti, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik v spornem obdobju opravil določeno število nadur, kar tožena stranka priznava, trdi pa, da so bile tožniku vse opravljene ure in nadure plačane oziroma celo preplačane. Zato je tožena stranka terjatev postavila v pobot. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodba nima odločitve o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe le zapisalo, da v kolikor tožena stranka meni, da je tožnik prejel plačila, do katerih ni upravičen, jih ima tožena stranka možnost zahtevati v ustreznem postopku. Pobotni ugovor je procesno obrambno sredstvo tožene stranke, s katerim le ta proti tožniku uveljavlja svojo terjatev, ki še obstaja. Vložitev pobotnega ugovora ima tako procesne kot materialno pravne učinke. O terjatvi, ki se uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, mora sodišče prve stopnje odločiti, kar izhaja iz določbe tretjega odstavka 319. člena ZPP ter tretjega odstavka 324. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o pobotnem ugovoru ni odločilo, saj iz izreka sodbe to ne izhaja. Zaradi izostanka odločitve o pobotnem ugovoru v izreku sodbe in navedb v obrazložitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To ima glede na določbo 354. člena ZPP in glede na dejstvo, da je od odločitve o pobotnem ugovoru lahko odvisna tudi odločitev o tožbenem zahtevku, za posledico razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti..

Čeprav je bil izpodbijani del sodbe razveljavljen iz že navedenega razloga, pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožena stranka v letu 2009 v posameznih mesecih tožniku na TRR izplačevala določene zneske, ki jih je v knjigovodstvu evidentirala in knjižila kot stroške iz naslova dnevnic za službena potovanja in kilometrine. Izvedenec je ugotovil, da tožena stranka tožniku ni pravilno obračunavala nadur, saj mu jih je izplačala z izstavitvijo fiktivnih listin - potnih nalogov, da bi se izognila plačilu zakonsko določenih dajatev. Ugotovitev izvedenca je torej bila, da so bile tožniku nadure izplačane, vendar preko fiktivnih potnih nalogov in v neto znesku. Iz obračunov plač tožnika za sporno obdobje ni razvidno, da bi bile tožniku nadure obračunane, iz izpisa prometa in stanja na osebnem računu pa je razvidno, da je tožnik poleg plače prejemal tudi zneske za povračilo stroškov. Ti zneski stroškov se po višini ujemajo z zneski povračil stroškov po potnih nalogih za službena potovanja, ki jih ni bilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodišče ne more sanirati nezakonitega poslovanja tožene stranke, kljub temu pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bistveno, da tožnik v svojih pravicah ne sme biti prikrajšan oziroma je pomembno, ali je za svoje delo prejel plačilo v višini, kot bi mu šlo, upoštevajoč tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tudi davke in prispevke.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, kar zajema tudi odločitev o stroških postopka je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka in se odločanje o le-teh pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).