Jedro

Glede na vsebino ustavne odločbe opr. št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003, s katero so bile razveljavljene določbe 1., 2. in 3. odstavka 49. člena ZPol (Uradni list št. 49/98, 66/98 - popravek in 93/01) in določbe 96. do 107. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 51/2000) ter odločeno, da razveljavitev začne učinkovati po enem letu od objave odločbe v Uradnem listu, ni mogoče utemeljevati stališča, da so vsi dokazi, pridobljeni na podlagi navedenih določb ZPol nedovoljeni in da zato nanje sodišče ne sme opreti svoje odločbe.

Če Vrhovno sodišče ugotovi, da gre za nedovoljen dokaz, lahko poseže v izpodbijano pravnomočno odločbo o priporu takrat, ko gre za prima facie nedovoljen dokaz, kar pa mora biti razvidno iz vseh pri presoji tega vprašanja relevantnih procesnih okoliščin.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega T.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 13.06.2003 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vloženi obtožnici zoper obdolžene B.K., G.G. in T.S. podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbe zagovornikov vseh treh obdolžencev kot neutemeljene.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega T.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona, ki jih ni izrečno opredelil, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega T.S. odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega T.S. v zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer očitno misli na tisto po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep temelji na dokazih, pridobljenih na podlagi 1., 2. in 3. odstavka 49. člena Zakona o policiji (ZPol), ki so bile z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 08.05.2003, opr. št. U-I-272/98, razveljavljene. Poudarja, da je napačno naziranje sodišča druge stopnje razvidno iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je sodno odločbo mogoče opreti na dokaze, pridobljene na podlagi citiranih določb ZPol, ker začne razveljavitev učinkovati po enem letu od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Po mnenju vložnika so navedene zakonske določbe danes enako protiustavne kot bodo ob izteku enoletnega odložilnega roka.

Ustavno sodišče z navedeno odločbo razveljavilo 1., 2. in 3. odstavek 49. člena ZPol (Uradni list št. 49/98, 66/98 - popravek in 93/01) in določbe 96. do 107. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 51/2000) ter odločilo, da razveljavitev začne učinkovati po enem letu od objave odločbe v Uradnem listu. V 31. točki odločbe je zapisalo, da ni dvoma, da je cilj, ki ga je zasledoval zakonodajalec z uzakonitvijo spornih ukrepov (zagotoviti policiji učinkovita pooblastila za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, ob upoštevanju porasta organizirane kriminalitete, spremenjenih oblik kriminalne aktivnosti, razvoja tehnologije za komuniciranje in nadzorovanje ter globalizacija sveta v ekonomskem, finančnem, komunikacijskem in "kriminalnem smislu"), ustavno legitimen in s tem dopusten. Prav tako da nista vprašljivi primernost in nujnost izbranega sredstva za dosego cilja, vendar pa da ukrep(i) ni(so) sorazmeren(ni) v ožjem smislu. Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da je v neskladju z zahtevo po določnosti zakona določba ZPol, ki le poimenuje ukrepe, ki jih sme policija uporabiti v določenih ukrepih, ti ukrepi pa niti na tem mestu ne drugje v zakonu niso opredeljeni tako, da bi bilo razvidno, katero ravnanje policije je dovoljeno in kje je meja med dovoljenim in prepovedanim. Ocenilo je, da je tudi v neskladju z načelom sorazmernosti široka pristojnost policije, ki omogoča uporabo teh ukrepov za vsa kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, pa tudi tista določba, po kateri se smejo navedeni ukrepi odrediti za tri mesece z možnostjo večkratnega podaljšanja vsakič za tri mesece. Odreditvi pa je Ustavno sodišče dalo odložilen učinek, kajti z uvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov je bilo dano policiji nujno potrebno sredstvo za učinkovitejše odkrivanje kaznivih dejanj, pri tem pa poudarilo, da je mnoga najnevarnejša kazniva dejanja zaradi spremenjenih oblik kriminalne aktivnosti s klasičnimi metodami policijskega delovanja praktično nemogoče razkriti.

Glede na tako vsebino ustavne odločbe si te ni mogoče razlagati tako, kot jo razume vložnik, in tako utemeljevati stališče, da so vsi dokazi, pridobljeni na podlagi navedenih določb ZPol nedovoljeni in da zato nanje sodišče ne sme opreti svoje odločbe.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je po 1. odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in se sme iz taksativno naštetih razlogov vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izjeme od tega pravila so predpisane v 4. odstavku 420. člena ZKP. Med temi pa ni naštet pravnomočen sklep, s katerim je sodišče v različnih fazah postopka odločilo, da se dokazi, za katere je ocenilo, da se nanje sodna odločba ne sme opirati, izločijo iz spisov, ali s katerim je zavrnilo predlog katere od strank za izločitev takih dokazov.

Zagovornik obdolženega T.S. v zahtevi navaja, da pritožbeno sodišče ni opravilo preizkusa, ali so bili dokazi, pridobljeni z izvajanjem ukrepom po ZPol, zakoniti, čeprav bi to moralo storiti, da bi lahko sploh presojalo, ali je podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za podaljšanje pripora. Vložnik tedaj ne zatrjuje, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedena dejstva, ki utemeljujejo zadostno stopnjo verjetnosti utemeljenega suma, ampak da sodišče ni pretehtalo, ali ne gre z vidika navedene ustavne odločbe za dokaze, na katere sodišče ne bi moglo opreti svoje odločbe. Na ta način vložnik, ki svojih trditev prav z ničemer ne konkretizira, po vsebini pravnomočni sklep izpodbija iz razloga, ki ga je mogoče uveljavljati le zoper meritorno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Seveda pa to ne pomeni, da Vrhovno sodišče, če ugotovi da gre za nedovoljen dokaz, nikoli ne more poseči v izpodbijano pravnomočno odločbo o priporu, saj to lahko stori takrat, ko gre za prima facie nedovoljen dokaz, kar pa mora biti razvidno iz vseh pri presoji tega vprašanja relevantnih procesnih okoliščin. Konkretni primer pa ni tak.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To odločbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik konkretno obrazložiti, zakaj so po njegovi oceni podane zatrjevane kršitve. Posplošeno sklicevanje na kršitve ne zadošča, saj teh nekonkretiziranih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Tako je tudi v konkretnem primeru; ko vložnik sploh ne opredeli, kateri ukrepi po ZPol naj bi bili izvedeni nezakonito in na katere dokaze ali dejstva dejstva se ta trditev opira in tudi ne, katera odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev o podaljšanju pripora, naj bi na tej podlagi ugotovilo, pa tudi ne katero določbo ZKP naj bi prekršilo. Zato je očitno, da z navedbami, ki so v tolikšni meri posplošene in še temeljijo na napačni podmeni, da glede na odločbo Ustavnega sodišča v nobenem primeru sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, pridobljene z izvajanjem ukrepov iz 49. člena ZPol, zahteva ne more uspeti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega T.S., zato je njegovo zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.