Jedro

Po določbi prvega odstavka 133. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ima delovni invalid pravico do nadomestila zaradi manjše plače (na drugem delu, na delu s skrajšanim delovnim časom, v času rehabilitacije), če na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo (smiselno povsem enaka je tudi določba v 48. členu ZTPDR). Če mu tožena stranka ni izdala ustreznega sklepa o razporeditvi, te pravice ni mogel uveljaviti in je bil zato prikrajšan. Ker je do prikrajšanja prišlo zaradi tega, ker ni dobil sklepa o razporeditvi, ki bi ga morala izdati tožena stranka, mu je ta dolžna izplačati priznano razliko v plači.

Izrek

Revizija tožene stranke se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika ter razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova razlike v plači izplačati 196.314,00 SIT s pripadki in mu povrniti pravdne stroške odmerjene na 64.692,00 SIT s pripadki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno ugotovilo, kdo je dolžan tožniku plačati nadomestilo plače v času poklicne rehabilitacije. Po določbah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je to zavod in ne delodajalec. Ker gre za pravico iz invalidskega zavarovanja, ki je osebna pravica, bi jo pri zavodu moral uveljaviti sam tožnik. Tožena stranka nadomestila ni bila dolžna plačati. Zaradi nerazumljivega izreka, iz katerga ni razvidno, ali je treba tožniku plačati bruto ali neto zneske, od katerega zneska tečejo obresti, zaradi nasprotovanja sodbe sami sebi (zneski izreka), nasprotjem med izrekom sodbe in razlogi (plača - odškodnina) in pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, pa je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano in prvostopenjsko sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Glede očitanih revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka je ugotovilo, da te kršitve niso podane.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Čeprav tožena stranka vprašanja bruto ali neto zneska v zahtevku (nerazumljiv izrek), razlike v višini glavnice (izrek sodbe si nasprotuje) in bruto zneskov v vlogah (razlogi o odločilnih dejstvih) skuša uveljavljati kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka, gre v bistvu za dejanska vprašanja, ki s postopkovnimi določili nimajo nobene zveze. Vprašanje bruto ali neto zneska v izreku sodbe je lahko problem kasnejšega plačila prispevkov, izrek pa zaradi tega ni nejasen. Očitana razlika 6 SIT (glavnica in specifikacija obresti) ni razlog za zaključek, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi, še posebno ob upoštevanju dejstva, da višine zahtevka tožena stranka ni prerekala, ujemanje zneskov pa je dejansko vprašanje. V izpodbijani sodbi so navedena vsa odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev. Vprašanje plačila prispevkov ni bilo pomembno za odločitev v sporni zadevi, in zato sodišče ni bilo dolžno glede tega navajati razlogov. Zato ni ugotoviti v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe. Tožena stranka v reviziji odgovornost povezuje z odškodnino, spregleda pa, da je v sodbi pojem odgovornost uporabljen v smislu obveznosti. To pa pomeni, da gre v obeh primerih (v času od 1.10.1991 do 5.10.1992 in v času od 5.10.1992 do 1.8.1994) za ugotavljanje in priznavanje razlike v plači in ne odškodnine (po ZOR). Zato ni ugotoviti očitne razlike med izrekom in razlogi sodbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Po določbi prvega odstavka 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je delavec razporejen na delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje. Razporejen je lahko samo v opravičenih primerih in iz razlogov, ki jih natančno določa delovnopravna, invalidska ali zdravstvena zakonodaja.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bil tožnik zaradi težav z zdravjem brez ustreznega sklepa tožene stranke razporejen s svojega dela (vodja strežbe) na drugo delo (receptor), na katerem je dobival manjšo plačo (od 1.10.1991). Isto delo je opravljal kot invalid III. kategorije, kasneje pa je bil na tem delu na poklicni rehabilitaciji. Zaradi zdravstvenih težav in priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja bi imel pravico do denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ali rehabilitacije, vendar od tožene stranke ni dobil sklepa o razporeditvi.

Po določbi prvega odstavka 133. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) ima delovni invalid pravico do nadomestila zaradi manjše plače (na drugem delu, na delu s skrajšanim delovnim časom, v času rehabilitacije), če na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo (smiselno povsem enaka je tudi določba v 48. členu ZTPDR). Če mu tožena stranka ni izdala ustreznega sklepa o razporeditvi, te pravice ni mogel uveljaviti in je bil zato prikrajšan. Ker je do prikrajšanja prišlo zaradi tega, ker ni dobil sklepa o razporeditvi, ki bi ga morala izdati tožena stranka, mu je ta dolžna izplačati priznano razliko v plači, kar je pravilno zaključilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).