Jedro

Sodišče je ustreznost ukrepa pretehtalo z vidika načela sorazmernosti - torej njegove nujnosti, primernosti in interesov žrtve ter povzročitelja nasilja. Ustrezno je upoštevalo čas trajanja, intenziteto in vrsto nasilja, trajanje ukrepa v dolžini treh mesecev (oziroma omejitev trajanja ukrepa) pa je mogoče tako po tretjem odstavku (če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi) kot po četrtem odstavku 21. člena ZPND (če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi). Ukrep lahko traja le toliko časa, kot je nujno potrebno, saj gre za močan poseg v lastninsko oziroma solastninsko pravico nasprotnega udeleženca.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan v roku 48 ur od prejema sklepa za čas treh mesecev predlagateljici prepustiti stanovanje na naslovu A., posamezni del št. 1 v stavbi 61, ki stoji na parceli 350/10 k. o. ..., ki je v skupni uporabi predlagateljice in nasprotnega udeleženca, v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam in opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno uporabo (I. točka izreka). V primeru neizvršitve ukrepa prepustitve stanovanja ali kršitve prepovedi je sodišče nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 500 EUR, ki jo bo izterjalo po uradni dolžnosti in hkrati izdalo nov sklep (II. točka izreka). Predlog za prepustitev stanovanja v izključno uporabi predlagateljici v obsegu nad 3 mesece in predlog za napotitev nasprotnega udeleženca na zdravljenje alkoholizma je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka). Zaradi umika je postopek po podrednem predlogu z dne 10. 10. 2023 ustavilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsak udeleženec krije svoje stroške tega postopka (V. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožujeta oba udeleženca. Predlagateljica se pritožuje zoper III. in V. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni, podredno, da zadevo vrne v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Predlagateljica uvodoma povzema del razlogov izpodbijanega sklepa ter navaja, da je sodišče ocenilo, da je nasprotni udeleženec izkazal, da je izključni lastnik stanovanja, predlagateljica pa naj ne bi izkazala, da stanovanje predstavlja skupno premoženje udeležencev. Predlagateljica izpostavlja, da ji je bilo v postopku onemogočeno, da bi izkazala obstoj skupnega premoženja na stanovanju, saj ji je sodišče pri izpovedi nasprotnega udeleženca glede skupnega premoženja izpraševanje preprečilo. Sodišče je tako onemogočilo izkazovanje obstoja skupnega premoženja in s tem prekršilo predlagateljičino pravico do poštenega in kontradiktornega postopka ter jo zavedlo, da obstoj skupnega premoženja za postopek po ZPND ni pomemben, nato pa je to dejstvo v končni odločitvi štelo za neizkazano in v škodo predlagateljici ter namesto daljšega trajanja ukrepa po tretjem odstavku 21. člena ZPND odredilo, da mora nasprotni udeleženec kot edini lastnik stanovanja to prepustiti predlagateljici le za tri mesece.

Sodišče je zgrešeno štelo, da je bilo nasilno le ravnanje nasprotnega udeleženca v januarju 2024 in da ne gre za dolgotrajno nasilje, temveč za konflikt, ki je v januarju eskaliral. Iz spisovne dokumentacije je nasprotno izkazano, da fizično in psihično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico traja že več let. Sodišče je navedlo, da je obdobje treh mesecev primerno, ker omogoča predlagateljici, da se umiri in si zgradi občutek varnosti ter prične iskati trajnejšo rešitev za svoj spor glede bivanja na naslovu A. S tem je predlagateljico, ki je žrtev nasilja, diskreditiralo, saj je sodišču znano, da med udeležencema poteka več pravdnih postopkov, ki vsaj še eno leto ne bodo zaključeni. Sodišče je neutemeljeno ocenilo, da sporno stanovanje ni skupno premoženje in da naj se predlagateljica izseli, kljub temu, da je ugotovilo, da za to nima finančnih sredstev.

Že iz izpovedi udeležencev je mogoče s stopnjo verjetnosti oceniti, da je sporno stanovanje skupno premoženje obeh pravdnih strank. Udeleženca sta izpovedala, da se poznata najmanj 20 let in da od leta 2006 stanujeta skupaj, oba sta potrdila, da je predlagateljica v letu 2011 nakazala 37.000 EUR na račun nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec je imel pritlehni namen postati izključni zemljiškoknjižni lastnik in predlagateljici preprečiti, da bi postala skupna lastnica premoženja pridobljenega z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Navedbe obeh udeležencev nedvomno dokazujejo, kar je ugotovilo tudi sodišče, da je med njima obstajala skupnost podobna partnerski, predlagateljica pa je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala tudi obstoj skupnega premoženja.

Predlagateljica se pritožuje tudi zaradi zavrnitve predloga, da sodišče nasprotnega udeleženca napoti na zdravljenje odvisnosti od alkohola. Interes družbe je, da se nasprotnega udeleženca napoti na ustrezne programe zdravljenja odvisnosti od alkohola, saj je izkazano, da je nasilje izvajal pretežno v alkoholiziranem stanju. Kljub evidentnemu dokazu (plačilni nalog PP Kamnik), da je bil 3. 3. 2023 pijan, je nasprotni udeleženec zaslišan zatrjeval, da ni bil, temveč je policija situacijo narobe razumela.

Pritožbo vlaga tudi zoper stroškovno odločitev v V. točki izreka. Nasprotni udeleženec izkazano in nesporno podi predlagateljico iz stanovanja na A., za predmetni postopek ni mogoče okriviti predlagateljice, saj je edini povzročitelj nasilja nasprotni udeleženec. Posledično je odločitev sodišča o stroških nepravilna.

Predlagateljica še izpostavlja kritiko delovanja sodišča prve stopnje, ki je kljub dvema nadzorstvenima pritožbama več kot leto dni odločalo o predlogu predlagateljice po ZNPD, čeprav gre za prednostno zadevo.

3.Nasprotni udeleženec se zoper izpodbijani sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče predlog predlagateljice zavrne, podredno, da vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanjec.

Nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je med udeležencema obstajalo razmerje, ki je podobno partnerskemu razmerju, zaradi katerega sta varovana pred nasiljem drug drugega kot družinska člana v smislu 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ter dodalo, da intima za takšno razmerje niti ni pogoj. Po ZPND so družinski člani tiste osebe, med katerimi obstaja ali je obstajala tesnejša čustvena vez, ki jo povzročitelj nasilja izrablja za zlorabo moči nad drugo osebo. Sodišče ni ugotovilo okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljilo svojo ugotovitev, pri čemer napačno povzema izpoved nasprotnega udeleženca. Naslovno sodišče sploh ne opredeli tega podobnega razmerja, niti to ni opredeljeno v 2. členu ZPND. Predvsem sodišče ne izkaže čustvene navezanosti, niti da bi bila udeleženca v skupnem gospodinjstvu. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev materialnega prava.

Nasprotni udeleženec obširno pojasnjuje okoliščine vselitve predlagateljice, ki ji je ponudil začasno zatočišče. Predlagateljica se je po nekaj časa iz takratnega stanovanja izselila, ko se je nasprotni udeleženec preselil na sedanji naslov, pa ga je prosila, če se spet lahko začasno preseli k njemu, nasprotni udeleženec ji je ugodil. Po vselitvi na A. je pri nasprotnem udeležencu ostala več let, izseliti pa se nikakor ni želela in je živela povsem na stroške nasprotnega udeleženca. Predmetni postopek je sprožila zgolj iz maščevanja in se nasprotnega udeleženca nikakor ne boji.

Med udeležencema ne obstoji nikakršna čustvena navezanost, ampak v zadnjem času strogo in visoko konfliktno razmerje, ki je posledica spora zaradi izselitve in nikakor ne predstavlja nasilja v smislu ZPND. Vedno sta bila v ločenih prostorih in nikdar v skupni postelji, imela sta ločeno gospodinjstvo, na počitnice sta šla le pred več kot desetimi leti z namenom, da bi nasprotni udeleženec predlagateljico prepričal, da bi zapustila stanovanje. Med njima je bilo le prijateljsko razmerje. Imela sta ločeno posodo, ločene police v hladilniku s hrano, ločeno sta prala perilo, nikoli nista skupaj praznovala rojstnih dni, praznikov, niti nista šla skupaj v restavracijo ali gostilno. Tudi čistil je stanovanje zgolj nasprotni udeleženec. Ločeno bivanje je potrdila tudi priča B. B. v postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kamniku v zvezi z izselitvijo. Nikoli ni bilo med njima skupnega gospodinjstva in nikdar ni obstajalo ljubezensko razmerje. Nikdar se nista navzven prikazovala kot partnerja, kar izkazuje pričanje C. C. Pogoj po 2. členu ZPND tako ni izpolnjen.

Prvostopenjsko sodišče šele v času od januarja 2024 prepoznava ravnanja nasprotnega udeleženca, ki predlagateljico ogrožajo ter zahtevajo poseg sodišča z ukrepi za njeno zaščito. Pogoj za izrek ukrepa za zaščito žrtve družinskega nasilja ni izpolnjen, saj predlagateljica v zadnjih šestih mesecih ni bila žrtev družinskega nasilja. Sodišče se opredeljuje do posnetkov izpred več kot dveh let pred vložitvijo predmetnega predloga, čeprav je samo presodilo, da so dejanja, ki naj bi predlagateljico ogrožala, nastala po januarju 2024. Sodišče na več straneh opisuje konfliktno razmerje med udeležencema, jasno je, da sta oba v enaki meri prispevala h konfliktni situaciji, predlagateljica nasprotnega udeleženca provocira in se ga ne boji.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na en dogodek v januarju 2024, ko se je nasprotni udeleženec branil v samoobrambi, pri čemer nasprotni udeleženec pojasnjuje svojo različico dogodka ter navaja, da je predlagateljica napadla njega, on pa se je ubranil tako, da jo je prijel za roko (nadlaket), s katero je zamahnila s steklenico, in za zapestje druge roke, s čimer ji je preprečil napad nase. Sodišče ne pojasni, zakaj bolj verjame predlagateljici, sklep je zato neobrazložen in se ga ne da preizkusiti. Tudi napad na božični večer potrjuje navedbe nasprotnega udeleženca, da predlagateljica žali nasprotnega udeleženca in ga spravlja v hudo stisko. Sodišče se ne opredeli do psihičnega nasilja predlagateljice do nasprotnega udeleženca in odločitve ni sprejelo več mesecev. Tudi glede dogodka z dne 21. 1. 2024 je jasno, da se ni predlagateljica umaknila ali bala nasprotnega udeleženca, temveč se je iz lastnega stanovanja odselil nasprotni udeleženec.

Ukrep je povsem nesorazmeren, med udeležencema je visoko konfliktno razmerje, predlagateljica v stanovanju prebiva nezakonito in nad nasprotnim udeležencem vrši hud pritisk. V treh mesecih bo predlagateljica lahko stanovanje povsem uničila, naseli lahko še druge ljudi in podobno. Ukrep je nesorazmeren dejanskemu dogodku, ki je bil v bistvu samoobramba zoper napad predlagateljice. Predlagateljica se tudi ne čuti ogrožene. Enkratni dogodek ne predstavlja podlage za ukrep po ZPND. Sodišče se je oprlo na dogodek, ki se je odvil mnogo kasneje od vložitve predloga.

4.Oba udeleženca sta odgovorila na nasprotni pritožbi, ki jima nasprotujeta in predlagata njuno zavrnitev.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe nasprotnega udeleženca

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je med udeležencema obstajalo razmerje, ki je podobnemu partnerskemu razmerju, zaradi katerega sta varovana pred nasiljem drug drugega kot družinska člana v smislu 2. člena ZPND oziroma, da med njima obstoji takšne vrste skupnost, podobna življenjski skupnosti, ki upravičuje zaščito v smislu navedenega člena. Takšen zaključek je sodišče sprejelo med drugim na podlagi ugotovitve, da udeleženca že vrsto let živita skupaj v stanovanju na naslovu A.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se njune navedbe v zvezi s samim odnosom razlikujejo, saj predlagateljica trdi, da sta živela v zunajzakonski skupnosti, medtem ko nasprotni udeleženec zatrjuje, da nista bila v vezi in da tudi nimata skupnega gospodinjstva. Nasprotni udeleženec navaja, da je sodišče napačno povzelo njegovo izpoved, a tega očitka ne konkretizira. Na naroku je sicer izpovedoval, da sta s predlagateljico hodila ven, na potep, na počitnice (list. št. 108), da če bi bila normalna situacija, bi ona ostajala, gospodinjila in bi ji tudi dal denar za v trgovino in bi vodila gospodinjstvo (list. št. 110), da je predlagateljica iz denarja, ki ga je dobila od matere, tudi nekaj investirala, ko je zagorelo na A. (list. št. 111), podaril ji je avto (list. št. 113). Na vprašanje, ali nasprotni udeleženec predlagateljico preživlja, je odgovoril, da jo preživlja, da plačuje vse položnice in predlagateljica vse porabi zase (list. št. 114), na vprašanje, ali mu kdaj kaj skuha, pa, da malokrat (list. št. 114). Vse navedeno kaže vsaj na (preteklo) skupno gospodinjstvo, ki je varovano po ZPND, čeprav sodišče prve stopnje odnosa udeležencev izrecno ni tako opredelilo. Glede na vse s strani sodišča prve stopnje ugotovljene okoliščine ob navedenem tudi sodišče druge stopnje soglaša, da je v konkretnem primeru vsaj v preteklosti med udeležencema šlo za razmerje, ki je varovano pred nasiljem drug drugega kot družinskega člana v smislu 2. člena ZPND, kar zadošča, saj se za družinske člane po ZPND štejejo osebe iz prvega odstavka 2. člena tudi, če sta razmerje ali skupnost prenehala. Drugačne navedbe in trditev nasprotnega udeleženca, da s predlagateljico nikoli nista bila v nikakršni skupnosti ob že navedenem tako niso utemeljene. Pri tem nasprotni udeleženec pretirano poudarja obstoj čustvene navezanosti ter navaja, da gre med udeležencema v zadnjem času za strogo in visoko konfliktno razmerje. Slednje niti ni sporno, za odločitev ali gre za razmerje v smislu 2. člena ZPND, pa tudi ne relevantno. Pogoje sodišče v postopku po ZPND ugotavlja s stopnjo verjetnosti, nasprotni udeleženec pa se neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič iz drugega postopka. Sodišče je namreč dejstva ugotovilo s stopnjo verjetnosti, zato nadaljnje dokazovanje ni bilo potrebno in je določene dokazne predloge (12. točka obrazložitve) utemeljeno zavrnilo.

7.Okoliščina, zakaj se je predlagateljica v stanovanje na A. ter v prejšnje stanovanje nasprotnega udeleženca vselila oziroma način, kako je do tega prišlo, nista odločilna. Odločilno je, kakšen je bil odnos udeležencev v nadaljevanju. Glede tega pa so zaključki sodišča prve stopnje pravilni, pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca pa so tudi v nasprotju z njegovo lastno izpovedjo pred sodiščem prve stopnje. Navedbe v zvezi z uničevanjem lastnine in podobno se nanašajo na zadnje obdobje, medtem ko sta udeleženca skupaj živela vrsto let. O navedbah nasprotnega udeleženca, da je bil tudi on žrtev nasilnih ravnanj predlagateljice oziroma o ravnanju predlagateljice pa se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju.

8.Nasprotni udeleženec navaja, da pogoj za izrek ukrepa za zaščito žrtve družinskega nasilja ni izpolnjen, ker predlagateljica v zadnjih šestih mesecih ni bila žrtev družinskega nasilja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predlagateljica nasilje v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga zatrjevala, tako da je bil predlog pravočasno vložen. Sodišče prve stopnje sicer predlagateljici glede zatrjevanega nasilja do januarja 2024 ni sledilo oziroma je presodilo, da je bil odnos med udeležencema že dlje časa visoko konflikten, do zaostritve konflikta v januarju 2024 pa ni bilo izkazano, da bi nasprotni udeleženec izvajal nasilje v skladu z ZPND ter predlagateljico spravljal v podrejen položaj in jo ogrožal. Ugotovilo pa je, da je prišlo do dejanja, ki je predlagateljico ogrozilo po januarju 2024, zato je pri odločitvi (3. 5. 2024) to ravnanje utemeljeno upoštevalo in na njem utemeljilo svojo odločitev.

9.Sodišče prve stopnje je glede konflikta med udeležencema, ki se je v januarju 2024 še zaostril, okoliščine dogodka dne 20. 1. 2024 utemeljeno ugotovilo ter kot bolj verjeten štelo predlagateljičin opis dogodka. Predlagateljica je predložila fotografije modric na nadlahti, otekline in rdečine na zapestju ter izvid urgentne travmatološke ambulante UKC ... Opisala je potek dogodka, ki ga je s svojo izpovedjo tudi potrdila, sodišče prve stopnje pa ji je utemeljeno sledilo ter zaključilo, da predloženi dokazi ob različnih izpovedih izkazujejo predlagateljičin opis kot bolj verjeten. Ne drži torej, da sodišče ni pojasnilo, zakaj bolj verjame predlagateljici, saj je razloge o tem navedlo v 25. točki obrazložitve in je preizkus izpodbijanega sklepa mogoč. Glede na svoje ugotovitve pa je sodišče pravilno zaključilo, da je nasprotni udeleženec ogrozil predlagateljičino zdravje in je treba predlagateljico zaščititi pred nadaljnjimi ogrožujočimi ravnanji.

10.Končno je neutemeljena navedba, da je izrečen ukrep povsem nesorazmeren, ker je šlo za samoobrambo, kar nasprotni udeleženec ob že obrazloženem navaja neutemeljeno. Ukrep izselitve za tri mesece ni pretiran. Ravno zato, ker je sodišče ugotovilo, da ne gre za dolgotrajno nasilje, je določilo takšen rok in ne daljšega. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za svojo odločitev in takšno obdobje, kot je navedlo sodišče prve stopnje, ne predstavlja nesorazmernega posega v pravico nasprotnega udeleženca, zlasti tudi glede na njegovo izpoved, da se lahko umakne v drugo stanovanje. Da to obdobje tudi ni prekratko, kot trdi v pritožbi predlagateljica, pa bo pojasnjeno v v nadaljevanju. Drži sicer, da z izselitvijo nasprotnega udeleženca ne bo rešen osnovni problem, vendar to ni predmet tega postopka.

Glede pritožbe predlagateljice

11.Kot že navedeno, je predlagateljica v postopku trdila, da sta z nasprotnim udeležencem živela v zunajzakonski skupnosti. Sodišče je navedlo, da ni ugotavljalo, ali ima razmerje udeležencev tudi kvaliteto zunajzakonske skupnosti, temveč le, ali gre za takšno razmerje, v katerega zaradi tesnejše povezave sodišče poseže za varstvo žrtve nasilja z ukrepi. Hkrati je predlagateljica trdila, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje udeležencev, v zvezi s tem je predlagala dokaze, in, kot navaja v pritožbi, želela tudi zastavljati vprašanja nasprotnemu udeležencu, sodišče prve stopnje pa takšnih vprašanj ni dovolilo.

12.Predlagateljica tako utemeljeno navaja, da ji sodišče ni omogočilo izkazovanja obstoja skupnega premoženja. Utemeljeno navaja tudi, da je od tega, čigavo je sporno stanovanje, odvisno (najdaljše) trajanje ukrepa (tretji in četrti odstavek 21. člena ZPND). Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ravnanje sodišča ni vplivalo na odločitev oziroma ugotavljanje navedenih dejstev in izvajanje dokazov ne bi moglo spremeniti (pravilne) odločitve sodišča prve stopnje, da je primerno obdobje trajanja ukrepa tri mesece. Sodišče je ustreznost ukrepa pretehtalo z vidika načela sorazmernosti - torej njegove nujnosti, primernosti in interesov žrtve ter povzročitelja nasilja. Ustrezno je upoštevalo čas trajanja, intenziteto in vrsto nasilja, trajanje ukrepa v dolžini treh mesecev (oziroma omejitev trajanja ukrepa) pa je mogoče tako po tretjem odstavku (če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi) kot po četrtem odstavku 21. člena ZPND (če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi). Ukrep lahko traja le toliko časa, kot je nujno potrebno, saj gre za močan poseg v lastninsko oziroma solastninsko pravico nasprotnega udeleženca.

13.Predlagateljica namreč neutemeljeno navaja, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje o nasilnem ravnanju nasprotnega udeleženca v smislu ZPND. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku napravilo pravilne zaključke glede konflikta med udeležencema: da je bil odnos visoko konflikten; do zaostritve konflikta 21. januarja 2024 ni izkazano, da bi nasprotni udeleženec s svojim ravnanjem izvajal nasilje po ZPND in predlagateljico spravljal v podrejeni položaj ter jo ogrožal; da se je v januarju 2024 konflikt med udeležencema zaostril do te mere, da presega spor o pravici do uporabe stanovanja in načina le te; da je takrat nasprotni udeleženec v zasledovanju svojih interesov ogrozil predlagateljico, njeno življenje in zdravje; da je za nasilje na drugi strani odgovorna tudi predlagateljica. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obširno pojasnilo razloge za zaključek, da je tudi predlagateljica prispevala k vzdrževanju konfliktnega razmerja, predlagateljica pa drugačnih očitkov o večletnem nasilju nad njo v pritožbi ne konkretizira.

14.Glede trajanja ukrepa je torej sodišče prve stopnje glede na vse ugotovljene okoliščine ukrep pravilno omejilo na obdobje treh mesecev. Predlagateljica navaja, da je sodišču znano, da poteka med udeležencema več pravdnih postopkov in je sodišče neutemeljeno ocenilo, da je predlagateljica tista, ki naj se izseli, čeprav nima sredstev, vendar pa sodišče v tem postopku o njeni izselitvi ni odločalo. Navedlo pa je, da si bo morala predlagateljica iskati trajnejšo rešitev, kar je v skladu z naravo stvari, saj izrek ukrepa predstavlja le začasno ureditev razmerij in drugih problemov ne bo rešil (temu tudi ni namenjen).

15.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe predlagateljice v zvezi zavrnitvijo predloga za napotitev nasprotnega udeleženca na zdravljenje alkoholizma. Sodišče prve stopnje je tak predlog zavrnilo, potem ko je glede na sedanji odnos udeležencev ugotovilo, da predlagateljica nima interesa za takšen ukrep oziroma napotitev, namen postopkov po ZPND namreč ni celostno urejanje medsebojnih razmerij udeležencev postopka. Ugotovitev sodišča predlagateljica ne izpodbija, pač pa navaja, da je interes družbe in pomoč nasprotnemu udeležencu, da se ga napoti na ustrezne programe zdravljenja, ker je nasilje izvajal pretežno v alkoholiziranem stanju. Sklicuje se na dogodek 3. 3. 2023, ko nasilje v smislu ZPND ni bilo ugotovljeno, ne pa na ugotovljeno nasilje v januarju 2024, podane navedbe pa ne zadoščajo za poseg v pravico nasprotnega udeleženca do prostovoljnega zdravljenja.

16.Končno predlagateljica neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je, kot je bilo že obrazloženo, utemeljeno ugotovilo, da je tudi nasprotna udeleženka prispevala k vzdrževanju konfliktnega razmerja. Ker sta torej h konfliktnim odnosom prispevala oba udeleženca, je odločitev sodišča prve stopnje skladna z 8. odstavkom 22. a člena ZPND, po katerem sodišče o stroških tega postopka odloča po prostem preudarku.

17.Glede pritožbenih navedb, ki za odločitev niso odločilnega pomena, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

18.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh udeležencev zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

19.V skladu z 8. odstavkom 22. a člena ZPND je v okviru prostega preudarka sodišče druge stopnje upoštevalo, da udeleženca s pritožbama nista uspela, z odgovoroma na pritožbi pa nista prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje. Udeleženca nosita zato vsak svoje stroške pritožbenega postopka.