Jedro

Izrek denarne kazni (glavne ali stranske) glede števila dnevnih zneskov ni pogojen s storilčevim gmotnim položajem kot je to posredno razumeti iz pritožbene obrazložitve, temveč s težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Pogojena je le višina posameznega dnevnega zneska (drugi odstavek 47. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 30. 11. 2017 obdolženega D. G. spoznalo za krivega storitve štirih kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen tri mesece zapora in stransko denarno kazen v višini 475,20 EUR, nakar mu je po 3. in 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen sedem mesecev zapora in denarno kazen 1.425,60 EUR. Določena enotna kazen zapora ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, medtem ko se enotna denarna kazen izvrši (pravilno: izreče) ter jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka oproščen. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 36814/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri sodba nima razlogov, da je obdolženi, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi zgolj prodajalec, deloval kot predstavnik družbe H. N. T. Sodba tudi nima razlogov, da se v pogojni obsodbi določena kazen izvrši in ne glede števila ter višine dnevnih zneskov. Končno, sodba nima razlogov o tem, da je obdolženi od priče F. J. zahteval izročitev različnih zneskov gotovine, ko pa je slednji izrecno izjavil, da obdolženi ni ničesar zahteval, temveč je rekel, če je pripravljen plačati kaj od montaže. 5. Kršitev ni podana. Glede zadnjega že zato, ker gre po vsebini za izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko se razlogi o obdolženčevem ravnanju (zahtevi nedovoljene nagrade) nahajajo v 4. točki obrazložitve sodbe ter nadaljujejo z razlogi, po katerih je jasno, zakaj izpovedbi priče F. J. glede tega odločilnega dejstva ni bilo slediti. Drugače je glede preostalih dveh navedb, ko pritožnik prezre razumljiv izrek sodbe, po katerem je bil obdolženčev položaj predstavnika v družbi H. N. T. določen s pristojnostjo za naročanje montaž pri pogodbenih izvajalcih montaž in nato še razloge v 4. točki obrazložitve sodbe, v katerih je bila ta pristojnost kot odločilno dejstvo ugotovljena. Prezrti so še razlogi v 8. točki obrazložitve sodbe, kjer je najprej povedano, zakaj je bila obdolženemu izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo zapora in nato še enotna denarna kazen. Pri tem se navedba o njeni izvršitvi v izreku sodbe izkaže za spodrsljaj (lapsus), ki na razumljivost samega izreka po zgornjih razlogih nima vpliva. Tudi zato, ker so na koncu podani še razlogi, ki so določali število dnevnih zneskov in višino posameznega dnevnega zneska. Če se pritožnik s temi razlogi ne strinja, po vsebini nasprotuje že izrecno nasprotovani odločbi o kazenski sankciji, do česar se bo pritožbeno sodišče nižje dodatno opredelilo.

6. Pritožnik uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, vendar z obrazložitvijo, ki se po vsebini nanaša na izpodbojni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi namreč, da v sodbi ni obrazloženo, čemu so bila podana štiri kazniva dejanja, pri čemer bi naj bili dejanji iz tretje in četrte alineje izreka sodbe storjeni (celo) istega dne.

7. Čeprav je izpodbojni predmet s takšno pritožbeno obrazložitvijo formalno zgrešen je razumeti, da si pritožnik prizadeva za pravno opredelitev dejanj kot (eno) nadaljevano kaznivo dejanje sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Vendar je to mogoče tedaj, ko je primarni objekt kazenskopravnega varstva posameznikovo premoženje, kar pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo ni primer in še, ko bi bilo posebej ugotovljeno, da so bila dejanja storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Nobeden od teh v opisu dejanja ni omenjen, nobenega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa tudi pritožnik ju nenazadnje ne zatrjuje. Dejansko uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP tako ni podana, kot ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke tega člena, ki bi bila v obravnavanem primeru smiselna le, ko opisano dejanje ne bi imelo vseh znakov, kar pa je glede na razumljiv izrek sodbe izključeno.

8. Jedro pritožbene obrazložitve v zvezi z odločilnimi dejstvi je v oceni izpovedbe priče F. J., ki da je zanikal, da je obdolženi od njega zahteval različne zneske gotovine. Za kaj takšnega bi obdolženi moral ravnati odločno in neposredno, kar po izpovedbi navedene priče ni. Še zlasti, ker ni bil pod obdolženčevim pritiskom, saj ta ni bil edina oseba, ki bi naročal montažo pri pogodbenih izvajalcih, pa zato tudi pričina odvisnost od obdolženega ni bila izkazana.

9. Izpovedba priče F. J. je glede na opis dejanja nedvomno osrednjega pomena, vendar jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Ne gre le za to, da je treba pri presoji zahteve izhajati iz konteksta razmerja med obdolženim in pričo F. J., ko je jasno, da je večje število naročil pomenilo več posla za pričo, ampak zlasti še iz drugih dokazov, po katerih je nedvomno, da obdolženi F. J. ni ničesar neobvezno predlagal. Nenazadnje že zato, ker je o obdolženčevem ravnanju obvestil njegove predpostavljene, in ker ga je na koncu še prijavil. Vse to bi bilo v primeru verodostojnosti izpovedbe priče F. J. nepotrebno, vsebina priloženih listin, elektronskih sporočil in SMS-ov pa nesmiselna. Drugače je, ko je povzeto povezano z izpovedbo priče M. H. in A. K. ter nato še z izpovedbami prič U. M., A. K., J. G. K., M. R. in S. J. Izpovedbi prvih dveh prič o tem, kaj jima je povedal F. J. v zvezi z obdolženčevimi ravnanji sta namreč z listinami, elektronskimi sporočili in SMS zaokroženi ter dejansko v vsem potrjeni, medtem ko so izpovedbe prič U. M., A. K. in drugih pomembne zato, ker povedo, da je imel obdolženi možnost tako ravnati. Če končno dodamo še izdelan „cenik“, ki ob drugih postavkah v računih, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v 4. točki obrazložitve sodbe nima nobenega smisla, pritožnikovi oceni izpovedbe priče F. J. in posledičnemu pogojevanju zahteve z odločnostjo in neposrednostjo ni bilo slediti.

10. Z istimi razlogi kot v zvezi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik še nasprotuje odločbi o kazenski sankciji. Čeprav gre za prekrivanje dveh različnih izpodbojnih razlogov in čeprav se je pritožbeno sodišče do zgornje kršitve že opredelilo je dodati, da izrek denarne kazni (glavne ali stranske) glede števila dnevnih zneskov ni pogojen s storilčevim gmotnim položajem kot je to posredno razumeti iz pritožbene obrazložitve, temveč s težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Pogojena je le višina posameznega dnevnega zneska (drugi odstavek 47. člena KZ-1), kar pa je bilo po razumljivih razlogih sodbe tudi upoštevano.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika D. G. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obdolženi je po posredovanih podatkih sicer lastnik premičnega premoženja, vendar je hkrati nezaposlen, je oče dveh otrok, obsojen je na denarno kazen, pa tudi stroške pred sodiščem prve stopnje mora vrniti oziroma plačati.