Jedro

Če so po prejemu odgovora na ugovor zoper sklep o začasni odredbi dejstva med strankama sporna, sodišče pa o ugovoru odloči brez naroka in ne da bi odgovor vročilo dolžniku (in mu s tem dalo možnost, da se o novih dejstvih, navedenih v odgovoru, izjavi) ali pa ga zaslišalo izven naroka, je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom in 1. odst. 53. člena ZIP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katero je APPNI prepovedalo v breme upnika vnovčiti akceptni nalog, ki ga je na vnovčenje poslal dolžnik.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena v zvezi s 381. členom ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP ter predlagal njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Trdi, da je upnik v odgovoru na ugovor zoper sklep o začasni odredbi popolnoma spremenil podlago, na kateri je zahteval izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje pa dolžniku tega odgovora ni niti vročilo niti ni opravilo naroka po 1. odst. 53. člena ZIP. Nato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP in trdi, da obstoji nasprotje med razlogi sklepa o vsebini upnikovega odgovora na ugovor in pravo vsebino tega odgovora o tem, da naj bi upnik zatrjeval, da je njegova poroštvena obveznost že zastarana. Relativna bistvena procesna kršitev naj bi bila po mnenju pritožnika storjena s tem, da je sodišče upoštevalo povsem spremenjeno podlago za začasno odredbo in zavrnilo ugovor, namesto da bi zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tudi dejansko stanje je bilo po mnenju dolžnika zmotno in nepopolno ugotovljeno. Upnik je namreč svojo poroštveno obveznost pripoznal, zaradi česar je bilo njeno zastaranje, tudi če bi bilo podano, pretrgano. Poleg tega pa gre za solidarno poroštvo, zato za zastaranje ni moč upoštevati dvoletnega roka iz 2. odst. 1019. člena ZOR.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je dolžnikov ugovor zoper sklep o začasni odredbi vročilo v odgovor upniku. V odgovoru na ugovor pa je upnik res popolnoma spremenil dejansko podlago, na kateri je izkazoval verjetnost obstoja svoje terjatve na vrnitev akceptnega naloga (kar lahko stori in zaradi tega še ni treba zavrniti predloga za začasno odredbo). V predlogu za začasno odredbo je namreč trdil, da sploh ne ve, kako je dolžnik prišel do akceptnega naloga, v odgovoru na ugovor pa je priznal, da ga je dolžniku res izročil in začel trditi, da je njegova obveznost iz poroštva, zavarovana z akceptnim nalogom, prenehala. Odgovor na ugovor upniku nikoli ni bil vročen. V takem primeru, ko so dejstva med strankama tako sporna, poleg tega pa dolžnik za popolnoma novo zatrjevana dejstva, na katerih upnik temelji predlog za izdajo začasne odredbe, ne ve, bi moralo sodišče prve stopnje praviloma razpisati narok in šele potem odločiti o ugovoru (glej 1. odst. 53. člena ZIP). Čeprav lahko sodišče v postopku zavarovanja terjatve o ugovoru odloči tudi brez naroka, pa okoliščine primera v tej zadevi narekujejo, da bi narok moral biti opravljen, ker drugače pravilna odločitev o začasni odredbi ni možna. Razpisu naroka bi se bilo moč izogniti samo tako, da bi sodišče prve stopnje vsaj vročilo odgovor na ugovor dolžniku in mu dalo možnost, da se o njem izjavi ali pa bi ga zaslišalo izven naroka (primerjaj 4. odst. 26. člena ZIP); če bi bilo dejansko potem dovolj razčiščeno, bi bilo možno odločanje o ugovoru tudi brez naroka. Opustitev teh procesnih dejanj ima lahko za posledico v pritožbi zatrjevano nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in je torej lahko vplivala na pravilnost, pa tudi zakonitost izpodbijanega sklepa. To pa pomeni bistveno kršitev določb izvršilnega postopka po 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Že zaradi nje je moralo pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).