Jedro

Odpoved dedovanju je nepreklicna izjava dediča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v točki II razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S sklepom o dedovanju D 122/2020 z dne 31. 12. 2021 je sodišče prve stopnje sklenilo, da del zapustničinega premoženja in sicer del denarnih sredstev postane po prvem odstavku 128. člena ZD last Občine ... in se po drugem odstavku 128. člena tega zakona izroči občini .... Nato je ugotovilo, da v zapuščino spada preostanek denarnih sredstev v višini cca 301,89 EUR. Ugotovilo je, da sta po pokojni dediča I. dednega reda sin A. A. in B. B. Zato je kot zakonita dediča razglasilo sina B. B., rojenega 1970 in sina A. A., rojenega 1972, ki dedujeta denarna sredstva vsak do ½. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi ugotovilo, da je zapustnica zapustila le premično premoženje in sicer denarna sredstva na njenem TRR, ki pa so bila po navedbi obeh dedičev dne 26. 5. 2020 porabljena za plačilo pogrebnih stroškov. Zapustnica ni zapustila oporoke. Terjatev do zapuščine je priglasila Občina ...v višini 1.117,70 EUR. Sodišče je v skladu z določbo člena 128 ZD omejilo dedovanje do višine vrednosti plačane prejete pomoči, ker je pokojna uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Pomoč pokojne je bila financirana iz proračuna Občine .... Ker pa terjatev ne presega ugotovljene vrednosti zapustničinega premoženja, bosta preostanek dedovala dediča I. dednega reda in sicer sinova B. B. in A. A. Ta dva dediča sta navedla, da sta ves denar iz TRR dne 26. 5. 2020 dvignila in ga porabila za pogrebne stroške. Prav tako sta dediča na naroku dne 8. 6. 2020 izjavila, da se dedovanju odpovedujeta. Ne glede na navedeni izjavi pa je sodišče štelo, da preostanek denarnih sredstev dedujeta oba dediča, vsak do ½, pri čemer sta tudi za že razpolagana denarna sredstva, ki so bila dvignjena 26. 5. 2020 odgovorna vsak do ½. Tako izjavi dedičev o odpovedi o dedovanju, podani na zapuščinski obravnavi, pravno ne učinkujeta in ju sodišče ni upoštevalo. V sodni praksi so pogrebni stroški dolgovi iz zapuščine, to pomeni, da gre za obveznost, ki nastane po zapustnikovi smrti in za katere velja osebna odgovornost dedičev. To pa pomeni, da je Občina ..., kot izplačevalec doplačila domske oskrbe za pokojno upravičena do prejetja terjatve v višini zapustničinega premoženja, ki je obstajalo ob smrti in ne šele po poplačilu pogrebnih stroškov. Ker sta po smrti pokojne dvignila denarna sredstva iz zapustničinega računa dediča, sta s tem že ravnala kot dediča in sta dediščino s tem sprejela.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje dedič A. A. V pritožbi pa navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Sodišče neutemeljeno v 9. točki navaja, da sta oba dediča denar na računu pokojne dvignila in ga porabila za pogrebne stroške. To pa ne drži, z vsemi denarnimi sredstvi je razpolagal izključno B. B., ker je bil tudi pooblaščenec za upravljanje z denarnimi sredstvi pokojne C. C. Tako je omenjena sredstva v celoti dvignil iz računa in razpolagal z njimi B. B. in bi jih moral tudi v celoti vrniti oziroma prenakazati Občini ... Sam ni imel dostopa do računa pokojne in tudi iz računa pokojne ni prejel kakršnihkoli sredstev od B. B. 3. Pritožba je bila vročena drugemu dediču, ki na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz razpravnega zapisnika z dne 8. 6. 2020 (list. št. 22) izhaja, da sta oba navzoča dediča na tem naroku, to je B. B. in A. A. izjavila, da se k dedovanju ne priglašata. Sodišče je ugotovilo, da sta dediča, ki sta se dediščini odpovedala izjavila, da nista v osebnem stečaju. Sodišče prve stopnje je nato pred izdajo sedaj izpodbijanega sklepa dedičema poslalo dopis, v katerem je zapisalo, da, ker sta po smrti pokojne dvignila denarna sredstva iz zapustničinega računa, kot dediča, sta s tem dediščino sprejela. Na takšen dopis je dedič A. A., dal pisno izjavo, da ni ravnal kot dedič in da bi s tem dediščino sprejel, ker naj bi dvigoval sredstva iz zapustničinega računa po njeni smrti brat B. B. S tem dvigom ni imel nič in tudi dediščine zato ni sprejel. Mnenja je, da zaradi teh dejstev ni odgovoren za povrnitev denarnih sredstev Občini ... V pritožbi pritožnik ponovno izpostavlja, da ne more biti odgovoren za sredstva, katera so bila po smrti pokojne dvignjena iz računa pokojne in niso bila nakazana Občini .... ki je pomoč pokojni financirala iz njenega proračuna in je za pokojno doplačevala domsko oskrbo. Pritožnik tako v pritožbi smiselno ponovno navaja, da ni odgovoren Občini ... zato, ker se je dediščini odpovedal in ker ni dvigoval nobenih denarnih sredstev z računa pokojne. V tem del, ko pa je sodišče prve stopnje naložilo dedičema, da bosta morala plačati domsko oskrbo Občini ... ker sta z denarnimi sredstvi pokojne razpolagala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Oba dediča sta v skladu z določbo člena 208 Zakona o dedovanju, podala na naroku dne 8. 6. 2020 (list. št. 22 spisa) izjavo, da se k dedovanju ne priglašata in da podajata izjavo o odpovedi dediščini. Pri takšni izjavi je sedanji pritožnik vztrajal tudi po prejemu dopisa sodišča z dne 22. 12. 2020. Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju zmotno uporabilo določbo člena 208. ZD, ker ni upoštevalo takšno izjavo dediča, podano na zapisnik, katero je tudi sam podpisal. Po določbi prvega odstavka 208. člena ZD, če se dedič odpove dediščini, mora to izjavo o tem, podpisati on sam. V izjavi mora dedič navesti ali sprejema delež ali se odpoveduje deležu, ki mu gre po zakonu ali po oporoki, ali pa se izjava nanaša na nujni delež. Izjavo o odpovedi dediščini lahko da dedič pred zapuščinskim sodiščem. Po določbi prvega odstavka 133. člena Zakona o dedovanju se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda pred sodiščem do konca zapuščinske obravnave. Taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu. Po določbi 138. člena ZD dedič, ki je dal izjavo lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo, ali če je bila dana v zmoti. Izjava o odpovedi dediščini se ne more preklicati. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da pokojna ni napravila oporoke. Po določbi prvega odstavka 135. člena ZD pa se dediščini ne more odpovedati dedič, ki je razpolagal z vso zapuščino ali z delom zapuščine. O tej materialnopravni podlagi, sodišče prve stopnje po določbi člena 165 ZD dediča ni seznanilo in, ker je dedič A. A. podal izjavo dne 6. 1. 2021, v kateri je navedel, da ni imel nič z dvigovanjem in da tudi s tem ni sprejel dediščine in da je to tudi navedel na naroku, bi se sodišče do tega moralo opredeliti. Sodišče prve stopnje bi moralo sklepati tako, da je pravna posledica odpovedi dediščini v tem, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič (člen 133/4 ZD). Z dednim deležem zakonitega dediča, ki se je odpovedal dediščini v lastnem imenu, se ravna tako, kot da je umrl pred zapustnikom (140. člen ZD)1. Po določbi prvega odstavka 135. člena ZD pa se dediščini ne more odpovedati dedič, ki je razpolagal z vso zapuščino ali z delom zapuščine. Sodišče prve stopnje na zapuščinskem naroku, dedičev ni seznanilo s to zakonsko določbo. Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do izjave dediča, sedanjega pritožnika, da ni imel ničesar z dvigovanjem denarja in tudi z dediščino ni razpolagal in je tudi ni sprejel. O tej izjavi dediča se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni izjasnilo in zato sklep sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnik v pritožbi ponovno izpostavlja, da ni imel dostopa do računa pokojne in da tudi ni prejel kakšna sredstva od B. B., kajti za dvigovanje sredstev in za upravljanje z denarnimi sredstvi pokojne je bil pooblaščen sam B. B. Na te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne more odgovoriti, saj sodišče prve stopnje v tej smeri, na zapuščinski obravnavi ni razpravljalo. Sodišče prve stopnje je v razpravnem zapisniku zapisalo, da dediča izjavita, da sta denar dvignila in ga porabila za plačilo pogrebnih stroškov dne 26. 5. 2020. Tudi takšno izjavo dedič, ki je pritožnik, v pritožbi izpodbija in sodišče prve stopnje bi zato moralo o tem, ko sta podala dedno izjavo, oba dediča seznaniti z zakonskimi posledicami razpolaganja z dediščino, da bi se oba dediča lahko izrecno izjasnila o tem, ali sta oba razpolagal z vso zapuščino ali pa le z delom zapuščine ali pa le eden od njiju. Zato bi moralo takšno odločitev tudi ustrezno materialnopravno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih obrazložitve v točki 11. zapisalo, da izjava dedičev o odpovedi dedovanju, podani na zapuščinski obravnavi, pravno ne učinkuje in jo sodišče ni upoštevalo. Sodišče je zgolj zapisalo, da preostalih denarnih sredstev dedujeta oba dediča, vsak do ½.

6. Glede na obrazloženo se tako izkaže pritožba dediča A. A. za utemeljeno in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD in členom 42 ZNP-1 ugodilo tej pritožbi in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti ali so tudi glede tega dediča, to je pritožnika podani pogoji ali pa niso podani pogoji zato, da je podal izjavo o odpovedi dediščine in o posledicah odpovedi, kot vse izhaja iz zgornje obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje bo zato moralo ponovno razpisati narok za zapuščinsko obravnavo in obravnavati vsa sporna materialnopravna vprašanja in pravilno ugotoviti dejansko stanje, vse na podlagi navodil, ki izhajajo iz sklepa sodišča druge stopnje (člen 362 ZPP v zvezi s členom 163 ZD). Sodišče druge stopnje ne more samo prvič ugotavljati dejanskega stanja zadeve, ker bi s tem dedičema omejilo pravico do pritožbe zoper vsebinsko odločitev sodišča druge stopnje. Z novim obravnavanjem pa tudi ne bo kršena pritožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

1 Dedovanje z uvodnimi pojasnili dr. Karla Zupančiča, Ur. list RS, Ljubljana 2002, stran 105.