Jedro

Po 1. odstavku 14. člena ZTLR imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drug drugega. Medtem ko to načelo prihaja v celoti do izraza pri plodovih in stroških, pa je souporaba same stvari odvisna tudi od narave in namena te stvari. Še posebej to velja za stanovanja in stanovanjske hiše, kjer je souporaba solastnikov lahko odvisna tudi od števila stanovanjskih enot. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja ZOR o neupravičeni pridobitvi. Za takšen zahtevek je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja (npr. stanovanje oddaja v podnajem), ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku proti L. Š. in A. Š. se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku proti P. R. pa se zavrne kot neutemeljena. 3. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo najemne vrednosti svojega solastninskega deleža, ki ga uporablja tožena stranka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je med strankama nesporno, da je nepremično premoženje, od katerega uveljavlja najemno vrednost, v skupni solasti, da pa ga uporablja izključno tožena stranka. Zato je svoj zahtevek pravilno oprla na 219. člen ZOR. Tožeča stranka je zaradi zavlačevanja tožene stranke v razdružitvenem postopku vsekakor oškodovana in zato upravičena zahtevati od tožene stranke korist, ki jo od uporabe solastninskega deleža ima. Če ostane stališče pritožbenega sodišča v veljavi, bo tožena stranka še naprej obogatena. Zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ali pa sodbo sodišča druge stopnje v celoti, sodbo sodišča prve stopnje pa v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, do jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Ad 1. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku proti drugi in tretji toženi stranki ni dovoljena.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000 SIT. Vendar je v 3. odstavku 10. člena te novele določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe, dne 14.2.1992, je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta, navedenega v tožbi, presegala tedanjih 8.000,00 SIT. Če gre za denarno terjatev, vrednosti ni mogoče določati glede na pravni interes, ker je vrednost določena z zahtevkom samim. Za dovoljenost revizije zato ni mogoče upoštevati vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi.

Vrednost glavnice izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede druge in tretje tožene stranke znaša skupaj 1.336,57 SIT. Ta vrednost pa tudi v času vložitve tožbe za dovoljenost revizije ni zadoščala. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (392. člen ZPP).

Ad 2. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku proti prvi toženi stranki pa ni utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Tožnika in toženka so solastniki stanovanjske hiše. Razmerja, ki med njimi nastajajo zaradi uporabe solastne stvari, so urejena v zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Po 1. odstavku 14. člena tega zakona imajo solastniki pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, ne da bi s tem kršili pravice drug drugega. Medtem ko to načelo prihaja v celoti do izraza pri plodovih in stroških, pa je souporaba same stvari odvisna tudi od narave in namena te stvari. Še posebej to velja za stanovanja in stanovanjske hiše, kjer je souporaba solastnikov lahko odvisna tudi od števila stanovanjskih enot. Solastniki se v takšnih primerih praviloma dogovorijo, kdo bo v stanovanju prebival in kakšne pravice bodo imeli drugi (morebitna odmena za neuporabo, oprostitev plačila stroškov za vzdrževanje solastne stvari, dolžnost tistega, ki stanovanje uporablja, da izvede ustrezno adaptacijo ipd.).

Da med pravdnima strankama ni bilo sporazuma o souporabi solastne hiše, med postopkom ni bilo sporno. Da tožeča stranka živi v drugem kraju, prav tako ne. Tožeča stranka souporabe solastne hiše ni zahtevala, trdila pa tudi ni, da ji je tožena stranka kakorkoli preprečevala njeno souporabo.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo "najemne vrednosti" svojega solastninskega deleža na podlagi 219. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zahtevek je utemeljevala s trditvijo, da je tožena stranka z uporabo njenega solastninskega deleža obogatena. Svojega prikrajšanja ni zatrjevala in tudi ne dokazovala. Šele v reviziji je postavila pavšalno trditev, da je oškodovana zaradi zavlačevanja tožene stranke v postopku za razdružitev solastnega premoženja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ob takšnem dejanskem in pravnem stanju stvari tožbeni zahtevek nesklepčen. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja ZOR o neupravičeni pridobitvi. Za takšen zahtevek je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja (npr. stanovanje oddaja v podnajem), ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Kot je že bilo navedeno, tožeča stranka tega med postopkom ni storila. Zato je njen zahtevek neutemeljen.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ad 3. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe.