Jedro

V Splošnih pogojih določena domneva, kdaj se vozilo ne šteje kot tehnično brezhibno (tj. ko nima tehničnega pregleda), zavarovalnici le olajšuje dokazovanje v takšnih primerih. Tako oblikovana določba pa zavarovalnici vseeno ne preprečuje dokazovanja, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno v času škodnega dogodka kljub opravljenemu tehničnemu pregledu.

Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da bi celoten postopek dokazovanja izvedlo sodišče druge stopnje, kar pa presega v zakonu dana pooblastila pritožbenega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 17114/2014 z dne 14. 2. 2014 razveljavilo v celoti in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 715,16 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka (zavarovalnica) vtožuje 7.549,13 EUR z obrestmi, kar predstavlja znesek škode na vozilih, ki jo je plačala dvema lastnikoma v prometni nesreči udeleženih vozil. Škodo je slednjima povzročil škodni dogodek - prometna nesreča na cesti N. - Š., ki je bila posledica s toženčevega kombija odpadlih koles zadnje osi; kombi pa je bil zavarovan pri tožeči stranki.

6. Pravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/11-7 (v nadaljevanju Splošni pogoji), kot sestavni del take pogodbe (120. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

7. Tretji odstavek 7. člena ZOZP določa primere, v katerih ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (regresni zahtevek). To pravico ima med drugim takrat, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno (6. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP). Smiselno isto pravilo vsebuje določba 6. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki ureja izgubo zavarovalnih pravic. V skladu s to določbo zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je vozil voznik, ni bilo tehnično brezhibno. Citirana določba splošnih pogojev vsebuje tudi domnevo, v skladu s katero se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, če ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. V Splošnih pogojih določena domneva, kdaj se vozilo ne šteje kot tehnično brezhibno (tj. ko nima tehničnega pregleda), zavarovalnici le olajšuje dokazovanje v takšnih primerih. Tako oblikovana določba pa zavarovalnici vseeno ne preprečuje dokazovanja, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno v času škodnega dogodka kljub opravljenemu tehničnemu pregledu. V posledici obrazloženega je zmotno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kršila določil Pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ker je imelo vozilo opravljen tehnični pregled. Izpodbijana sodba je zato obremenjena s kršitvijo 341. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka, na kateri je dokazno breme glede kršitve ZOZP in Splošnih pogojev, ki predstavljajo podlago regresnega zahtevka, je namreč podala trditveno podlago glede izrabljenosti matic in vijakov ter predlagala dokaze glede teh dejstev (npr. v III. in V. točka pripravljalne vloge, navedbe na naroku z dne 11. 11. 2014, ipd.). Dokazovala je, da vozilo v času škodnega dogodka ni bilo tehnično brezhibno.

8. V kolikor tožeča stranka uspe dokazati, da vozilo ni bilo brezhibno v času škodnega dogodka, je na toženi stranki dokazno breme glede razbremenitve odgovornosti. Svoje odgovornosti se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnala v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali da ni odgovorna za nastanek prometne nesreče po splošnih pravilih odškodninskega prava. Splošni pogoji toženi stranki omogočajo dokazovanje, da ni bila kriva, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno (prim. alinejo a) točke 1) drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev). Čeprav je premikajoče se motorno vozilo nevarna stvar in veljajo pravila odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. člen in nasl. OZ) in krivda ni predpostavka te odgovornosti, omenjeno določilo Splošnih pogojev, ki toženi stranki omogoča ekskulpacijo, ni v nasprotju z ZOZP in OZ. Stranki lahko namreč z zavarovalno pogodbo in splošnimi pogoji omejita pogoje, pod katerimi lahko zavarovalnica zahteva povračilo izplačanega zneska oziroma kako drugače izboljšata položaj osebe, ki je dolžna znesek povrniti.(1) To sta storili v konkretnem primeru z vnosom pogoja nekrivde kot razbremenilnega razloga. Poleg tega pa je po pravilih OZ toženi stranki omogočeno tudi dokazovanje, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 153. člena OZ) oziroma, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Tožena stranka je v zvezi z razbremenitvijo svoje odgovornosti podala trditve in predlagala dokaze, da za izrabljenost vijakov in matic za pritrditev koles ni vedela, ker o tem ni bila obveščena, oziroma da je vzrok nastale škode v slabi pričvrstitvi koles v vulkanizerski delavnici, ki jo je pred škodnim dogodkom obiskala (npr. 3. točka in nasl. pripravljalne vloge z dne 2. 6. 2014).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče samo ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (355. člen ZPP in 23. člen Ustave RS). V konkretnem primeru bi to pomenilo, da bi celoten postopek dokazovanja izvedlo sodišče druge stopnje, kar pa presega v zakonu dana pooblastila pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ugotavlja dejansko stanje ob upoštevanju materialno pravnih izhodišč tega sklepa.

10. Tožeča stranka v pritožbi tudi uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega predloga za obvestitev drugega o pravdi. Prvi odstavek 204. člena ZPP določa, da če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do strankinega predloga ni opredelilo, s čimer je stranki odvzelo pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do strankinega predloga in utemelji, ali v konkretni zadevi sploh gre za situacijo, ko bi si tožeča stranka s podanim predlogom varovala kakšen svoj civilnopravni učinek v smislu prvega odstavka 204. člena ZPP.

11. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS II Ips 165/2013, 12. točka obrazložitve.