Jedro

Zatrjevanje, da so odgovorne osebe s protipravnim ravnanjem opustile dolžno ravnanje in skrb, saj so pooblaščene opravljati delo v imenu, za račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, je ob upoštevanju določbe 14. člena ZP-1 in glede na preostalo vsebino opisa dejanja, ki ničesar od navedenega ne konkretizira, hkrati pa ustrezno ne razmejuje ravnanja fizičnih (odgovornih) oseb in "ravnanja" pravne osebe v smislu navedene določbe, nevzdržen pravni konstrukt, saj sta v njem pomešani podlagi za odgovornost pravne osebe iz prvega in iz drugega odstavka 14. člena ZP-1, ki sta sicer izključujoči.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo in ustavilo postopek zoper pravno osebo, ki ji je prekrškovni organ Inšpektorat za delo RS izdal plačilni nalog za prekrške po 29. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki naj bi bili storjeni s tem, da pravna oseba ni izplačala bruto nadomestila plač v zakonskem roku štirim naključno izbranim delavkam za štiri mesece v letu 2023. Postopek je ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker v opisu dejanja niso konkretno in razumljivo opisani zakonski znaki pravni osebi očitanega prekrška, saj ta ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki kažejo na obliko odgovornosti pravne osebe. Sodišče prve stopnje je po pravilu beneficium cohaesionis (dobrota pridružitve) iz drugega odstavka 62. člena ZP-1 ustavilo tudi postopek zoper odgovorne osebe pravne osebe, ki zahteve za sodno varstvo niso vložile, so pa navedene v plačilnem nalogu kot kršiteljice, čeprav jim prekrškovni organ sankcije ni izrekel. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje prekrškovni organ iz vseh pritožbenih razlogov iz 154. člena ZP-1. Navaja, da je izrek predmetne sodbe nezakonit in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem v inšpekcijskem in prekrškovnem postopku, in da je napadeno posebna odločba o prekršku v izreku dovolj konkretizirana in kratko obrazložena, kar za plačilni nalog zadostuje. Pritožba sodišču prve stopnje očita teoretiziranje in povzemanje filozofij z različnimi razlagami, pri čemer pa se ni opredelilo do konkretnega prekrška v konkretni zadevi, kot je obrazložen v inšpekcijskem zapisniku in kratko v plačilnem nalogu. Pritožba navaja, da je v konkretnem primeru prekrškovni organ pravno osebo spoznal za odgovorno za prekršek po prvem ali po drugem odstavku 14. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in opozarja, da sodišče prve stopnje po nepotrebnem komplicira, saj iz izreka odločbe jasno izhajajo odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoče nedvoumno in konkretno ugotoviti, na kakšni pravni podlagi je pravna oseba storila prekršek, pri čemer so konkretizirani tudi razlogi glede odgovornosti pravne osebe. Pritožba navaja, so poleg pravne osebe tudi vse obdolžene odgovorne osebe kot direktorji storile očitane jim prekrške in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se opredelilo do vsebine listin iz spisa, ki jih je predložil prekrškovni organ. Direktorji so dolžni poskrbeti in ukrepati tako, da do konkretnih opustitev ne bi prišlo in so odgovorni za opustitve dolžnega ravnanja, posledično pa je skladno z določbo prvega odstavka 14. člena ZP-1 izkazana tudi odgovornost pravne osebe.

3. Zagovornik pravne osebe se v odgovoru za pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in opozarja na pravno sporna stališča prekrškovnega organa.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ob upoštevanju drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pritožba iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prekrškovnih zadevah, ki pred sodiščem tečejo na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo, ni dovoljena, o čemer je bil prekrškovni organ ustrezno poučen tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je pritožbeni razlog po 3. točki 154. člena ZP-1, ki je pravni pouk ne obsega). Posledično se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v pomembnem delu nerazumljiva, in sicer ni jasno, na kaj se navezuje omenjanje in pojasnjevanje vsebine izreka odločbe o prekršku (tega v obravnavani zadevi ni, ker je teklo odločanje o plačilnem nalogu, ki nima izreka), zakaj pritožba opozarja na vsebino glede pomanjkljivih podatkov kršiteljev-tujcev in dejstva, da tujci nimajo slovenskega EMŠA ter da lahko sodišče samo pridobi manjkajoče podatke o odgovornih osebah (v izpodbijani sodbi ni ničesar v zvezi s tem), prav tako tudi ni jasen očitek, da izpodbijana sodba ne prepriča, zakaj je pomanjkljiva konkretizacija kršitev 137. člena ZDR-1 (sodišče prve stopnje tega v izpodbijani sodbi ne zatrjuje). Nerazumljivih pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti, zato se pritožbeno sodišče omejuje le na preizkus tistih pritožbenih navedb, ki se dovolj jasno nanašajo na vsebino izpodbijane sodbe in so povzete zgoraj v tč. 2. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje postopka v obravnavani zadevi ni ustavilo iz razloga, ker ni dokazov, da so bili storjeni prekrški, kot to uvodoma povzema pritožba, ampak iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 (dejanje ni prekršek), ker je ugotovilo, da v opisu dejanskega stanja v plačilnem nalogu niso vsebovane konkretne okoliščine, ki kažejo na obliko odgovornosti pravne osebe. Odgovornost je kot subjektivni znak prekrška enakovredna objektivnim znakom, ki izhajajo iz prekrškovne norme, kar pomeni, da je pravna podlaga ustavitve postopka v obravnavani zadevi pravilna.

7. Odgovornost subjekta, ki se mu očita prekršek, morata ugotoviti tako prekrškovni organ kot v primeru vložene zahteve za sodno varstvo tudi sodišče, pri čemer je sodišče za razliko od prekrškovnega organa dolžno to odgovornost v sodbi tudi utemeljiti. 9. in 14. člen ZP-1, ki urejata odgovornost za prekršek, veljata tudi v hitrem postopku o prekršku, vključno z izdajo plačilnega naloga. Četudi prekrškovnemu organu procesnopravno ob upoštevanju tretjega odstavka 57. člena ZP-1 v plačilnem nalogu ni treba izrecno zatrjevati odgovornosti kršitelja (fizične ali pravne osebe), pa morajo biti zakonski pogoji za to odgovornost izpolnjeni, saj sicer ni pogojev za izdajo plačilnega naloga. Objektivne odgovornosti naše prekrškovno pravo namreč ne pozna. Posledično mora prekrškovni organ v kratkem opisu dejanskega stanja v primeru odgovornosti pravne osebe navesti oziroma konkretizirati podlage za to odgovornost in sodišču po potrebi predložiti ali vsaj predlagati tudi izvedbo dokazov v smeri potrditve odgovornosti pravne osebe za prekršek.

8. Pritožbeno sodišče po vpogledu v opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu prekrškovnega organa PN 710-1225/2023-4 pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da iz tega opisa ni razvidno, na kakšni pravni podlagi je prekrškovni organ sprejel zaključek o odgovornosti pravne osebe. Zatrjevanje, da so odgovorne osebe s protipravnim ravnanjem opustile dolžno ravnanje in skrb, saj so pooblaščene opravljati delo v imenu, za račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, je ob upoštevanju določbe 14. člena ZP-1 in glede na preostalo vsebino opisa dejanja, ki ničesar od navedenega ne konkretizira, hkrati pa ustrezno ne razmejuje ravnanja fizičnih (odgovornih) oseb in "ravnanja" pravne osebe v smislu navedene določbe, nevzdržen pravni konstrukt, saj sta v njem pomešani podlagi za odgovornost pravne osebe iz prvega in iz drugega odstavka 14. člena ZP-1, ki sta sicer izključujoči. Po prvem odstavku 14. člena ZP-1 se vzpostavi odgovornost pravne osebe v primeru, ko je neposredni storilec prekrška znan in odgovoren, po drugem odstavku 14. člena ZP-1 pa v primeru, ko neposredni storilec prekrška ni znan ali pa je znan, vendar za prekršek ni odgovoren. Storilec prekrška ne more biti hkrati znan in neznan oziroma odgovoren in neodgovoren, zato pravnih podlag odgovornosti pravne osebe iz prvega in drugega odstavka 14. člena ZP-1 ni mogoče kombinirati.

9. Prav tako pravna oseba kot fikcija ne more storiti prekrška in kršiti zakona, ampak bodisi (i) pridruženo odgovarja za kršitve, ki jih je znan in odgovoren storilec storil pri opravljanju njene dejavnosti v njenem imenu, na njen račun, v njeno korist ali z njenimi sredstvi (prvi odstavek 14. člena ZP-1), ali pa (ii) v primeru, ko storilca ni mogoče odkriti ali ta ni odgovoren, samostojno odgovarja za kršitve, do katerih je prišlo, ker je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil (drugi odstavek 14. člena ZP-1).

10. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi opozarja tudi na pravilno razumevanje razmerja med pojmoma (neposrednega) storilca prekrška, na katerega se navezuje odgovornost pravne osebe po 14. členu ZP-1, in odgovorne osebe iz 15. člena ZP-1 ter odgovorne osebe pravne osebe iz 4. odstavka 217. člena ZDR-1. Neposredni storilec prekrška iz 29. točke prvega odstavka 217. člena ZDR-1 je fizična oseba, ki se je v konkretnem primeru odločila1, da delavcu pravna oseba kot delodajalka ne bo izplačala nadomestila plače v skladu s 137. in 138. členom ZDR-1. Ta oseba je ob upoštevanju prvega odstavka 15. člena ZP-1 hkrati tudi odgovorna oseba delodajalca.

Če prekrškovni organ lahko identificira to osebo (ali osebe), ji ob predhodno ugotovljenih pogojih iz 15.a člena ZP-1 izda plačilni nalog (ali odločbo, odvisno od konkretnega primera) za prekršek po četrtem v zvezi z 29. točko prvega odstavka 217. člena ZDR-1, s tem pa so ob hkratni ugotovitvi, da je ta oseba ta prekršek izvršila pri opravljanju dejavnosti pravne osebe in pri tem delovala v njenem imenu, ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi2 avtomatično izpolnjeni tudi pogoji iz prvega odstavka 14. člena ZP-1 za odgovornost pravne osebe - delodajalca za prekršek po 29. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1, in kaj več kot teh temeljev v opisu dejanja ni potrebno konkretizirati.

Če prekrškovni organ te osebe ne more odkriti (npr. zaradi nejasne upravljavske strukture pravne osebe, njenega nesodelovanja v postopku ipd.) ali ta ni odgovorna npr. zaradi okoliščin iz tretjega odstavka 15.a člena ZP-1, pa nima podlage za uveljavitev odgovornosti po četrtem odstavku 217. člena ZDR-1 zoper nobeno odgovorno osebo, lahko pa na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1 uveljavi samostojno odgovornost pravne osebe za prekršek iz 29. točke prvega odstavka 217. člena ZDR-1, pri čemer mora konkretizirano ugotoviti in opisati, kako so njeni praviloma vodstveni organi (npr. tuji direktorji), ki so hkrati odgovorne osebe po drugem odstavku 15. člena ZP-1, opustili dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil.3 Plačilni nalog oziroma odločba o prekršku se v tem primeru izda le pravni osebi.

11. Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da mora podlago za odgovornost pravne osebe v primeru izdaje plačilnega naloga v kratkem opisu dejanskega stanja določiti prekrškovni organ. Iz pritožbene navedbe, da je prekrškovni organ pravno osebo spoznal za odgovorno za prekršek po prvem ali po drugem odstavku 14. člena ZP-1, smiselno izhaja, da prekrškovni organ pričakuje, da bo to podlago primarno iskalo in razčiščevalo sodišče, kar pa presega položaj sodišča, ki kot neodvisen in nepristranski organ v primeru odločanja o zahtevi za sodno varstvo ne more prevzeti funkcije pregona.

12. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 do vključno 13 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno in pravno korektno pojasnilo zakonsko podlago, teorijo in veljavno sodno prakso, na podlagi katere je sprejelo svojo odločitev. Prekrškovni organ odgovornosti pravne osebe v obravnavani zadevi ni zatrjeval skladno z zgoraj predstavljeno zakonsko ureditvijo, njegove navedbe v plačilnem nalogu pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča v tolikšni meri konfuzne in nejasne, da odločitev v obravnavani zadevi ne more biti drugačna. Izpodbijana sodba ima po oceni pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih terja sprejeta odločitev, pri čemer so ti razlogi pojasnjeni razumljivo in notranje skladno, zato jo pritožbeno sodišče potrjuje kot pravilno in zakonito.

13. Pritožbeno sodišče absolutno soglaša s prekrškovnim organom, da je pravica do plače temeljna pravica delavca, kršitev te pravice pa ima delovnopravne in kaznovalne posledice. Vendar pa slednje niso normirane le v 27. in 29. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1, kot to navaja pritožba, ampak tudi v ZP-1. Kot izrecno izhaja iz drugega in tretjega odstavka 1. člena ZP-1 se lahko predpisi, s katerimi se v Republiki Sloveniji določajo prekrški (to je tudi ZDR-1), uporabljajo le v skladu s tem zakonom, pri čemer materialnopravne določbe tega zakona veljajo za vse prekrške po predpisih iz prejšnjega odstavka (torej tudi za prekrške po ZDR-1). Kot je razvidno iz pojasnil zgoraj, plačilni nalog prekrškovnega organa izkazuje nepoznavanje oziroma nerazumevanje osnov materialnega prekrškovnega prava in v tem okviru predvsem določb ZP-1 o odgovornosti pravnih in odgovornih oseb za prekršek. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tako ni teoretiziralo, filozofiralo in po nepotrebnem kompliciralo ter iskalo procesnih ovir za ustavitev postopka, kot to navaja pritožba, ampak je skušalo (primarno prekrškovnemu organu) pojasniti te osnove. Republika Slovenija je po določbi 2. člena Ustave RS pravna država, zato je odgovornost za prekršek tudi ko gre za temeljne pravice delavcev mogoče uveljaviti le pod zakonsko določenimi pogoji in po zakonsko predpisanem postopku, v okviru česar je treba upoštevati tudi ZP-1 kot sistemski predpis na področju prekrškov. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja še, da mora sodnik skladno s 3. členom Zakona o sodiščih (ZS) odločati neodvisno in nepristransko, pri čemer je po izrecni določbi 125. člena Ustave RS vezan le na ustavo in zakon, ne pa na javno korist, ki naj bi jo po prepričanju pritožbe morali zasledovati pri sodnem odločanju o prekrških s področja delovnega prava.

14. Ker so se pritožbene navedbe izkazale kot neutemeljene in ker tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje z vidika 159. člena ZP-1 pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

1 V tem okviru lahko gre v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera za poslovodjo, računovodjo, finančnika, vodjo podružnice, tudi direktorja ipd. (v obravnavani zadevi v spisu ni podatkov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, kdo je neposredni storilec prekrškov, ki se očitajo pravni osebi), se pravi za osebo, ki je odgovorna za pripravo podatkov za izplačilo plač v posameznem mesecu oziroma ki te podatke skladno s svojimi pristojnostmi potrdi ali drugače kot končni odločevalec zavezujoče odredi izplačilo plače, ki ni skladno z zakonom. Možno je tudi, da je neposrednih storilcev več, kadar o izplačilu plač glede na ustroj in interna pravila pravne osebe soglasno odloča več oseb. 2 Zadostuje že ena podlaga - bodisi ravnanje v imenu, bodisi na račun, bodisi v korist ali pa s sredstvi pravne osebe; če je teh podlag v konkretnem primeru več, pa se navedejo vse, ki so podane. 3 O pojmu dolžnega nadzorstva smiselno gl. odločbo Ustavnega sodišča RS UP-548/15-17 z dne 17. 10. 2019.