Jedro

Tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal, zato je ta postal dokončen in pravnomočen. Ker ni bilo predhodnega postopka pri delodajalcu, ni podana procesna predpostavka za izpodbijanje sklepa pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, v kateri je tožnik predlagal ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.7.2001 (prenehanje delovnega razmerja 6.10.2001) in posledično, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6.10.2001, ampak je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja od 7.10.2001 do 5.1.2003 in od 1.2.2003 do 1.6.2003 in da je tožena stranka dolžna tožniku za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, sklenilo pa je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov. Navajal je, da sodišče nima razlogov o vsebini pritožbe in jo zamolči, da so protislovni razlogi ali pa so ti nejasni, da je zamolčana zadeva Pd 240/2003, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je sojeno v škodo delavcu. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revident je samo formalno uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izpodbijal je sodbo, ki je sodišče sploh ni izdalo, revizijskega razloga ni vsebinsko obrazložil, zato revizijsko sodišče izpodbijanega sklepa glede tega revizijskega razloga sploh ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijanem sklepu ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti).

Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik izpodbija sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.7.2001 in predlaga odločitev, da mu po tem sklepu delovno razmerje ni prenehalo v obdobjih, ki jih navaja.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožnik v letu 2001 zoper sklep, ki ga sedaj izpodbija, ni ugovarjal in je zato ta sklep postal dokončen in pravnomočen.

Ker tožnik uveljavlja pravice iz delovnega razmerja po delovno pravnih predpisih (zaradi varstva pravic), bi moral upoštevati določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj). Te so v 83. členu določale, da bi moral tožnik ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja pričeti ustrezen postopek pri delodajalcu, če s prenehanjem ne bi soglašal. Dalje so določale, da delavec, ki ni zahteval varstva pravic pri delodajalcu, ne more zahtevati sodnega varstva. Ker ob prenehanju delovnega razmerja, sklepu, s katerim mu je delovno razmerje prenehalo, tožnik ni ugovarjal, je odločitev (sklep) o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen in pravnomočen, kar pomeni, da zaradi tega, ker ni bilo predhodnega postopka, za izpodbijanje sklepa pred sodiščem ni procesne predpostavke. Zato je sodišče pravilno in v skladu s predpisi tožbo v tem delu zavrglo.

Glede odločitve sodišča je lahko odprto samo vprašanje, ali je sodišče imelo pravno podlago tudi za zavrženje tožbe v delu, kjer tožnik uveljavlja premoženjsko pravni zahtevek, vendar revizija glede tega nima nobenega revizijskega ugovora.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.