Jedro

Ob dejstvu, da so A. R., B. R. in S. Š. na isti dan z družbo I., d.o.o., sklenili vsak svojo pogodbo o prodaji in odstopu poslovnega deleža na eni strani, navedeni odsvojitelji pa tudi na isti dan z družbo P., d.o.o., sklenili tudi vsak svojo pogodbo o odplačnem odstopu terjatve na drugi strani, je tudi po presoji pritožbenega sodišča evidentno, da so navedeni akterji nastopali usklajeno in da je vse pravne posle (vključno s pogodbo o pripojitvah prevzetih družb prevzemni) treba obravnavati celovito kot enoten pravni posel. Na to kaže tudi sama časovna dinamika sklepanja posameznih poslov (dne 10. 06. 2002 sklenitev pogodb o prodaji in odstopu poslovnih deležev, dne 11. 06. 2002 sklenitev pogodb o pripojitvi in dne 19. 06. 2002 sklenitev pogodb o odplačnem prenosu terjatev). Na ta način je dejansko prišlo do situacije, ko je družba I., d.o.o., poplačevala lastni poslovni delež, pri čemer v prvostopenjskem postopku ni bila izpodbita trditev tožeče stranke, da za poplačilo lastnega poslovnega deleža ni imela oblikovanih rezerv, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 435. člena ZGD.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža v družbi M. A., d.o.o., sklenjena dne 10. 06. 2002 med I., d.o.o., sedaj S, d.o.o., in S. Š., pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža v družbi M., d.o.o., sklenjena 10. 06. 2002 med B. R. in I., d.o.o., sedaj S., d.o.o., in pogodba o prodaji in odstopu poslovnega deleža v družbi B., d.o.o., sklenjena dne 10. 06. 2002 med A. R. in I., d.o.o., sedaj S., d.o.o., kakor tudi pogodba o odplačnem odstopu terjatve, sklenjena med B. R. in P., d.o.o., dne 19. 06. 2002, pogodba o odplačnem odstopu terjatve, sklenjena med A. R. in P., d.o.o., dne 19. 06. 2002 in pogodba o odplačnem odstopu terjatve, sklenjena med S. Š. in P., d.o.o., dne 19. 06. 2002, nične in da so tožene stranke A. R., S. Š. in P., d.o.o., dolžne v stečajno maso družbe S., d.o.o., - v stečaju plačati znesek 2.232.013,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 177.671.775,83 SIT od dne 25. 02. 2002 do plačila, od zneska 270.000.000,00 SIT od 14. 11. 2002 do plačila, od zneska 82.000.000,00 SIT od 02. 12. 2002 do plačila in od zneska 77.100.046,23 SIT od 31. 12. 2002 do plačila (I./1. in I./2. točka izreka), kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so v I./1. točki navedene pogodbe neveljavne do tožnika in do dela njegove terjatve v višini 892.057.176,00 SIT in da so tožene stranke dolžne v stečajno maso družbe S., d.o.o., - v stečaju plačati znesek 2.232.013,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v I./2. točki (II./1. in II./2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov toženih strank (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tretjetožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Prvotožena stranka in drugotožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ugotovitveni del primarnega tožbenega zahtevka, torej na ugotovitev ničnosti pogodb o prodaji in odstopu poslovnega deleža z dne 10. 06. 2002 in pogodb o odplačnem prenosu terjatev z dne 19. 06. 2002, upoštevaje tudi v posledici ugotovitve ničnosti teh pogodb uveljavljan dajatveni zahtevek, treba obravnavati kot vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu tretjega odstavka 181. člena ZPP. Res je sicer tožnik kot upnik družbe S., d.o.o., - v stečaju uveljavljal dajatveni zahtevek v korist stečajne mase njegovega dolžnika in ne neposredno v lastno korist. Toda kljub temu mu ni mogoče odreči pravnega interesa za uveljavljanje takega zahtevka. Po ZPPSL (prvi odstavek 125. člena, drugi odstavek 130. člena) imajo pravna dejanja stečajnega dolžnika možnost izpodbijati v korist le-tega oziroma stečajne mase tudi njegovi upniki. V situaciji, ko upnik po ZPPSL lahko izpodbija pravni posel stečajnega dolžnika v korist stečajne mase, je toliko bolj upravičen uveljavljati ničnost kot absolutno neveljavnost pravnega posla v korist stečajne mase. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb.

7. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je treba verigo sklenjenih poslov (pogodbe o prodaji in odstopu poslovnega deleža (vse z dne 10. 06. 2002), pogodbe o pripojitvi (z dne 11. 06. 2002) in pogodbe o odplačnem prenosu terjatev (vse z dne 19. 06. 2002)) obravnavati kot enotno pravno dejanje vseh akterjev teh poslov, ki so delovali usklajeno, vsi pa z namenom poplačila družbenikov kasneje pripojenih družb pred plačilom in na škodo upnikov teh družb in prevzemne družbe, zaradi česar je bila podlaga za sklenitev teh pogodb nemoralna in kot taka nedopustna po 39. členu OZ. Namen vseh toženih strank pa je bil izvesti scenarij, kako „izprazniti“ družbo I., d.o.o., jo spraviti v postopek prisilne poravnave, umetno ustvariti upnike, ki bodo nato vključeni v upniški odbor in nato kot največji upniki konvertirali svoje terjatve v poslovni delež v družbi S.,d.o.o. S sklenitvijo pogodb o prodaji in odstopu poslovnega deleža in takojšnjo pripojitvijo družb k prevzemni družbi pa je bila ustvarjena situacija iz 435. člena ZGD, ko je prevzemna družba dejansko kupila lasten poslovni delež, za kar pa ni imela oblikovanih rezerv.

8. Iz neprerekanih trditev tožeče stranke, ki jih je zato treba obravnavati kot med pravdnimi strankami nesporne, izhajajo sledeča pravnorelevantna dejstva: - da je tožeča stranka dne 01. 10. 2001 sklenila z družbami B., d.o.o., I., d.o.o., in M. A., d.o.o., posojilne pogodbe, ki jih je dne 29. 05. 2002 odpoklicala, nobena od navedenih družb posojilojemalk pa ji posojila ni vrnila, - da je družbenik družbe B., d.o.o., A. R. s pogodbo o prodaji in odstopu poslovnega deleža dne 10. 06. 2002 družbi I., d.o.o., prodal 95 % poslovni delež v družbi B., d.o.o., za ceno 471.402.616,00 SIT, istemu kupcu je s pogodbo z dne 10. 06. 2002 prodal svoj 100 % poslovni delež v družbi M. A., d.o.o. S. Š. za ceno 220.858.460,00 SIT ter istemu kupcu s pogodbo z dne 10. 06. 2002 svoj 100% poslovni delež v družbi M. A., d.o.o. tudi B. R. za ceno 199.796.100,00 SIT, vsi prodajalci poslovnih deležev pa so bili edini družbeniki teh družb in tudi zakoniti zastopniki teh družb, - da je znašala kupnina za vse poslovne deleže 892.056.176,00 SIT, - da je bila 11. 06. 2002 sklenjena pogodba o pripojitvi, s katero so se družbe B., d.o.o., M. A. d.o.o. in M., d.o.o., pripojile k prevzemni družbi I., d.o.o., ki se je istočasno preimenovala v S., d.o.o., - da je bila pripojitev vpisana v sodni register dne 05. 12. 2002, - da je bil zoper prevzemno družbo predlagan začetek stečajnega postopka dne 03. 12. 2002, - da so vsi prodajalci svojih poslovnih deležev v zgoraj navedenih družbah svoje terjatve do kupca teh poslovnih deležev dne 19. 06. 2002 s pogodbami o odplačnem prenosu terjatev odstopili družbi P., d.o.o., za enako kupnino, kot je bila dogovorjena kupnina s kupcem poslovnih deležev družbo I., d.o.o., - da je družba P., d.o.o., v postopku prisilne poravnave zoper S., d.o.o., iz naslova kupnine za prodane poslovne deleže prijavila terjatev za glavnico 285.285.353,94 SIT, - da je bil postopek prisilne poravnave zoper S., d.o.o., začet dne 28. 01. 2003, stečajni postopek pa dne 13. 06. 2003, - da je B. R. v teku postopka umrl in da je njegov dedič A. R. 9. Prvostopenjsko sodišče je očitno vsako od pogodb presojalo kot samostojen pravni posel, ne da bi pojasnilo, zakaj ni sprejelo stališča tožeče stranke, da je celoten sklop pravnih dejanj treba obravnavati kot enotno pravno dejanje. V luči tako separatno obravnavanih pravnih dejanj zato pri nobenem od njih ni našlo razlogov ničnosti, ker naj bi tožeča stranka v zadostni meri ne konkretizirala navedb o nedopustni podlagi pogodb in navideznosti le-teh. Ob tako separatnem obravnavanju spornih pravnih dejanj bi bilo celo mogoče pritrditi razlogom prvostopenjskega sodišča. 10. Toda vrsta okoliščin sklenjenih poslov tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje obravnavanje pogodb o prodaji in odstopu poslovnih deležev, pogodbe o pripojitvi kupljenih družb prevzemni družbi in pogodb o odplačnem prenosu terjatev kot enotno pravno dejanje, izvedeno z namenom pridobitve koristi za družbenike družb B., d.o.o., M., d.o.o., in M. A., d.o.o., v škodo upnikov tako teh družb kot tudi upnikov prevzemne družbe. Te okoliščine je tožnik izpostavil že v prvostopenjskem postopku in sicer sorodstveno razmerje tako odsvojiteljev svojih poslovnih deležev (A. R. ter B. R.) kot tudi odsvojitelja poslovnega deleža S. Š. z zakonito zastopnico kupca poslovnih deležev I., d.o.o., Z. Š., da so delovali usklajeno, da so prodajalci poslovnih deležev le-te prodali že tedaj prezadolženi in nelikvidni družbi (TRR družbe I., d.o.o., pa tudi družbe B., d.o.o., sta bila že tedaj blokirana), da so bile kupnine določene po nominalni vrednosti osnovnega kapitala in pretirano visoke, da so bile vse prevzete družbe in prevzemna družba med seboj povezane, kar dokazuje generalna pogodba o finančni sanaciji teh družb z dne 20. 12. 2000, zato je bilo toženim strankam stanje v teh družbah dobro znano in so se zavedali učinkov transakcij pri pripojitvi (trditve stranskega intervenienta – list. št. 70), da so sklenjene pogodbe o prodaji in odsvojitvi poslovnih deležev le povečale zadolženost družbe I., d.o.o., oziroma S., d.o.o., da je šlo glede na takojšnjo pripojitev kupljenih poslovnih deležev v prevzetih družbah v ekonomskem smislu za nakup lastnega poslovnega deleža, za katerega ob poplačilu družbe P., d.o.o., v skupnem znesku 606.771.822,06 SIT prevzemna družba ni imela oblikovanih rezerv za lastne poslovne deleže, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 435. člena ZGD, da je družba P., d.o.o., kupila terjatve odsvojiteljev poslovnih deležev po enaki ceni kot je bila kupnina za poslovne deleže, kar je neobičajno glede na slabo finančno stanje dolžnika (kupca poslovnih deležev), da so vse pogodbe o odplačnem odstopu terjatev, sklenjene z družbo P., d.o.o., predvidele roke in pogoje plačila prevzetih terjatev v posebnem pisnem sporazumu o medsebojnih obveznostih (da do tega dogovora – sporazuma ni prišlo, navaja sama tožena stranka P., d.o.o.).

11. Ob dejstvu, da so A. R., B. R. in S. Š. na isti dan (10. 06. 2002) z družbo I., d.o.o., sklenili vsak svojo pogodbo o prodaji in odstopu poslovnega deleža na eni strani, navedeni odsvojitelji pa tudi na isti dan (19. 06. 2002) z družbo P., d.o.o., sklenili tudi vsak svojo pogodbo o odplačnem odstopu terjatve na drugi strani, je tudi po presoji pritožbenega sodišča evidentno, da so navedeni akterji nastopali usklajeno in da je vse pravne posle (vključno s pogodbo o pripojitvah prevzetih družb prevzemni) treba obravnavati celovito kot enoten pravni posel. Na to kaže tudi sama časovna dinamika sklepanja posameznih poslov (dne 10. 06. 2002 sklenitev pogodb o prodaji in odstopu poslovnih deležev, dne 11. 06. 2002 sklenitev pogodb o pripojitvi in dne 19. 06. 2002 sklenitev pogodb o odplačnem prenosu terjatev). Čeprav so materialnopravni učinki pripojitve družb B., d.o.o., M., d.o.o., in M. A., d.o.o., družbi I., d.o.o., nastopili šele z vpisom pripojitve v sodni register dne 05. 12. 2002 pa je v ekonomskem smislu ob poplačilu prevzemnika terjatev iz naslova kupnine za prodane poslovne deleže družbe P., d.o.o. (o dejstvu delnega poplačila več v nadaljevanju), po odkupu poslovnih deležev in po sklenitvi pogodb o pripojitvi, ki ju je, kot je bilo že večkrat obrazloženo, treba obravnavati kot enoten posel, dejansko prišlo do situacije, ko je družba I., d.o.o., poplačevala lastni poslovni delež, pri čemer v prvostopenjskem postopku ni bila izpodbita trditev tožeče stranke, da za poplačilo lastnega poslovnega deleža ni imela oblikovanih rezerv, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 435. člena ZGD.

12. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da obračun obresti (priloga A27) ne dokazuje, da bi družba P., d.o.o., karkoli prejela od družbe S., d.o.o., oziroma njenega pravnega prednika I., d.o.o., na podlagi pogodb o odplačnem odstopu terjatev oziroma pogodb o prodaji in odstopu poslovnih deležev. Iz navedenega obračuna obresti družbe P., d.o.o., namreč jasno izhaja prvotna glavnica 892.057.176,00 SIT (to je seštevek kupnin za prodane poslovne deleže družbi I.), ki jo je v nadaljevanju obračuna obresti zmanjševala (za 177.671.775,83 SIT, 270.000.000,00 SIT, 82.000.000,00 SIT in 77.100.046,23 SIT) tako, da je znašala dolgovana glavnica le še 285.285.353,94 SIT, kolikor je iz naslova dolgovane glavnice družba P., d.o.o., prijavila terjatve v stečajnem postopku zoper družbo S., d.o.o. Zmotno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da je bilo na tožeči stranki dokazno breme o (delnem) poplačilu terjatev upniku P., d.o.o. Glede na predloženo listino (obračun obresti) slednjega je bilo namreč na njem trditveno in dokazno breme, zakaj je glavnico v obračunu obresti zmanjševal. Vse do pojasnila o tem dejstvu pa je logična trditev tožnika, izhajajoča iz navedenega obračuna obresti, da je prišlo do poplačila terjatve P., d.o.o., v znesku 606.771.822,06 SIT, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča ni relevantno, ali je do poplačila terjatev prišlo s cesijami ali asignacijami.

13. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi presojalo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca J. K. in na njegovi podlagi ugotovilo, da pripojitev družb M., d.o.o., M. A., d.o.o., in B., d.o.o., k družbi I., d.o.o., ni bila poštena, da so bile navedene družbe prezadolžene in nedonosne, da cena za deleže v treh kasneje pripojenih družbah ni bila realna (prav dejstvo previsoke kupnine je dokazovala z izvedencem tožeča stranka), da je prodaja poslovnih deležev treh pripojenih družb povečala zadolženost nelikvidne družbe I., d.o.o., za znesek 892.000.000,00 SIT ter da je kapital te družbe postal zaradi tega negativen. Te ugotovitve pa le potrjujejo navedbe tožnika, da so tožene stranke s spornimi pravnimi posli ustvarile koristi zase v škodo upnikov prevzetih in prevzemne družbe. Nelogičen je zato očitek prvostopenjskega sodišča tožeči stranki, da so njene trditve za presojo ničnosti sklenjenih pravnih poslov nekonkretizirane, saj je sodišče prav na njihovi podlagi dopustilo dokaz z izvedencem ekonomsko finančne stroke.

14. Zgoraj opisani pravni posli, katerih ničnost uveljavlja tožeča stranka, so rezultirali v ustvaritvi koristi za tožene stranke (A. R. in S. Š. kot družbenikov prevzetih družb v obliki terjatve do družbe P., d.o.o., slednje pa v obliki terjatve do prevzemne družbe S., d.o.o. oziroma njenem delnem poplačilu te terjatve) na škodo upnikov prevzetih in prevzemne družbe, kar je ves čas zatrjevala tožeča stranka, navedene posledice teh pravnih poslov pa je v celoti potrdil tudi izvedenec. Glede na zgoraj obrazloženo usklajeno delovanje toženih strank so le-te namesto svoje dolžnosti poskrbeti za gospodarsko trdnost „svojih“ družb le-te gospodarsko oslabile v škodo upnikov prevzetih in prevzemne družbe. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da je z omenjenimi sicer dopustnimi pravnimi posli prišlo do izigravanja le-teh, kar je v nasprotju z moralnimi načeli, zato je pritrditi tožniku, da je bila kauza vseh teh pravnih poslov kot enovitega pravnega dejanja nemoralna in s tem nedopustna, pogodbe pa zato nične (drugi in četrti odstavek 39. člena OZ in prvi odstavek 86. člena OZ).

15. Zaradi zmotne presoje tožbenih trditev in izvedenih dokazov v zgoraj obrazloženem obsegu prvostopenjsko sodišče ni presojalo tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi, zato je tožbena trditvena podlaga ostala neizčrpana, dejansko stanje pa do te mere nepopolno ugotovljeno, da te pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Prvostopenjsko sodišče bo zato moralo v ponovljenem postopku presojati vse predpostavke civilnega delikta (poleg protipravnosti in škode tudi vzročno zvezo ter odgovornost povzročitelja škode). Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).