Jedro

ZFPPIPP zahteva, da dolžnik omogoči nadzor upravitelju, pri čemer praviloma informacije daje in vpogled v listine omogoči zakoniti zastopnik, nobene ovire pa ni, da ne bi tega storila druga oseba, ki jo zakoniti zastopnik dolžnika pooblasti za to.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se 2. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da ima upravitelj po pravnomočnosti tega sklepa pravico do plačila nagrade za nadzor upravitelja v višini 9.940,00 EUR in 22 % DDV od tega zneska v višini 2.186,80 EUR, skupaj torej znaša nagrada 12.126,80 EUR, 3. točka izreka izpodbijanega sklepa pa se razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo upravitelju nagrado za nadzor na podlagi 14. odstavka 237.a člena ZFPPIPP v višini 1.420,50 EUR in 22% DDV v višini 312,51 EUR, skupaj 1.733,01 EUR (2. točka izreka), v preostalem pa je zahtevek upravitelja zavrnilo (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je upravitelj pravočasno pritožil. Navaja, da je bil v stiku s pooblaščencem zakonitega zastopnika dolžnika, ki mu je dal na razpolago tudi vse listine in potrebne podatke, zato je nadzor lahko opravljal tako, kot je potrebno. Ugotovitev sodišča je tako neresnična. Noben od razlogov za preklic odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni obstajal, zato ni podal predloga preklica odložitve.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje samo navaja, da na podlagi upraviteljevih navedb v prvem poročilu, ki ga je vložil v času prekinitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zgolj sklepa, da upravitelj ni mogel opraviti vpogleda v dolžnikovo dokumentacijo, zaradi česar bi moral predlagati preklic odložitve, upravitelj pa to zanika in navaja, da je imel na razpolago vso dokumentacijo. Da upravitelj ni vzpostavil stika neposredno z zakonitim zastopnikom dolžnika, še ne pomeni, da zaradi tega ne bi mogel pridobiti potrebnih informacij in vpogledati dokumentacije, kar je sicer razlog, iz katerega mora upravitelj vložiti predlog za preklic odložitve v smislu 5. odstavka 237.a člena ZFPPIPP. Višje sodišče sicer ugotavlja, da sta obe upraviteljevi poročili, ki ju je vložil v času opravljanja nadzora, skopi, vendar pa se je sodišče prve stopnje z njima zadovoljilo in dopolnitve ni zahtevalo. Upravitelj pa v njiju ne navaja, da nadzora sploh ne bi mogel opravljati. Pri tem ZFPPIPP zahteva, da dolžnik omogoči nadzor upravitelju (4. odstavek 237.a člena ZFPPIPP), pri čemer praviloma informacije daje in vpogled v listine omogoči zakoniti zastopnik, nobene ovire pa ni, da ne bi tega storila druga oseba, ki jo zakoniti zastopnik dolžnika pooblasti za to. Domneva, da dolžnik upravitelju ne bi omogočil nadzora poslovanja, tako ni utemeljena. Zato upravitelju ni mogoče očitati, da ne bi ravnal v skladu s 6. odstavkom 237.a člena ZFPPIPP. Pri tem je treba še poudariti, da je upravitelj tudi ugotovil, da dolžnik sploh ne posluje in da ima blokirana oba računa, kar pomeni, da je nadzor opravil, zato pa mu tudi pripada zahtevano nadomestilo (14. odstavek 237.a člena ZFPPIPP).

5. Ker tako ni podlage za zavrnitev upraviteljevega predloga za odmero nadomestila za nadzor po 237.a členu ZFPPIPP, je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo upraviteljevemu predlogu za odmero nadomestila, ki je v skladu z 12. členom Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je razveljavilo tudi 3. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.