Jedro

Praksa podpisovanja vsakega lista pogodbe posebej ni običajna.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz predpostavke, da je posojilna pogodba z dne 18. 5. 2014 nična, ker je bil toženec v času njene sklenitve v osebnem stečaju. Zato je kot podlago za vračilo našlo v določbi 87. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo k plačilu zneska v višini 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija I. točko izreka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik oporeka oceni sodišča o (ne)prepričljivosti njegove izpovedbe in poudarja, da tožnik ni predložil dokazil o tem, da je pred domnevno izročitvijo z zneskom v višini 15.000 EUR dejansko razpolagal. Tožnik ni zmogel dokaznega bremena, ki se od njega zahteva v pravdnih postopkih. Na posojilni pogodbi je njegov podpis le na zadnji strani, ni pa paraf na vsaki strani pogodbe. Dokazno breme o izročitvi posojila v višini 15.000 EUR je na tožniku, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogel. Ni moč mimo dejstva, da je tožnik zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem prve stopnje, zato se še toliko bolj poraja dvom, ali je tožnik navedeni znesek imel in mu ga izročil. V zvezi z menico je zatrjeval, da je bila dana za zavarovanje drugega posojila, ki pa ga je v celoti vrnil. Do tega se sodišče ni opredelilo, zato je sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti - podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve sodišča so si nasprotujoče: najprej zapiše, da je dal tožniku menico za prejšnja posojila, nato pa, da je bila menica podpisana na dan sklenitve posojilne pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do njegove navedbe, da je moral tožniku vsakokrat, ko je podpisal prazen list papirja, plačati 200 EUR za potrebe notarja. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je glede na zapis v posojilni pogodbi trditveno in dokazno breme prevalilo nanj. S tem ne soglaša, saj je podpisal zgolj zadnjo stran pogodbe, na kateri pa ni naveden noben znesek. Zato obstaja dvom v samo pogodbo in njeno vsebino. Da zneska v višini 15.000 EUR ni prejel, je dokazoval z lastnim zaslišanjem. Tudi dokazna ocena njegove navedbe, da se je vedno dogovoril za manjše zneske posojil in da nikoli ni prebral nobene pogodbe, ker je tožniku zaupal, ni ustrezna.

Odločitev je nepravilna tudi glede teka zamudnih obresti, saj bi bil tožnik upravičen do njih le od vložitve predloga za izvršbo dalje. Menice je podpisal v predhodnih posojilnih razmerjih, za zavarovanje drugega, predhodnega posojila, ki ga je v celoti vrnil. Sodišče pa tega dejstva ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo, zato je sodba v tem delu neobrazložena in je ni moč preizkusiti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da si je toženec od tožnika izposodil 15.000 EUR. Raznovrstne ugovore toženca - da pogodbe ni podpisal in podpis na pogodbi ni njegov oz., da je tožnik uporabil prazen list papirja, na katerem je bil njegov podpis, ter nad podpis natisnil besedilo posojilne pogodbe, kot tudi, da zneska v višini 15.000 EUR ni nikoli prejel oz., da je posojilo po posojilni pogodbi z dne 18. 5. 2014 že vrnil – je prepričljivo zavrnilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne, življenjsko prepričljive in logične argumente, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodba ni obremenjena s kršitvami, ki jih izpostavlja pritožba, in jo je moč preizkusiti. Pritožbi tako ne uspe vzbuditi nikakršnega dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pristnost toženčevega podpisa na posojilni pogodbi z dne 18. 5. 2014. Pristnost toženčevih podpisov je bila ugotovljena tudi na menici in menični izjavi. Na podlagi izsledkov Nacionalno forenzičnega laboratorija je bilo ugotovljeno, da je tožnik podpisal že natisnjeno pogodbo, pa tudi menico in menično izjavo. V posojilni pogodbi je bilo namreč izrecno dogovorjeno zavarovanje posojila z meničnim poroštvom, prav tako pa je bilo že v posojilni pogodbi izrecno opredeljeno, da je posojilo zavarovano s tremi bianco menicami in da je bilo posojilodajalcu - torej tožniku - dano menično pooblastilo za njihovo izpolnitev.

7. Pritožbeni očitek o nujnosti tožnikovega izkaza, da je pred domnevno izročitvijo z zneskom v višini 15.000 EUR dejansko razpolagal, je neutemeljen. Odgovor nanj daje (že) 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. S tem, ko je bilo dokazano, da je toženec podpisal posojilno pogodbo z dne 8. 5. 2014, v kateri je med drugim tudi potrdil prejem denarja (2. točka pogodbe), se je trditveno in dokazno breme v zvezi z (ne)izročitvijo denarja prevalilo nazaj na toženca. On bi moral zatrjevati/dokazati razloge za razhajanja med zapisom v pogodbi in dejansko (ne)izročitvijo denarja. Toženec pa trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil. V svoji izpovedbi je le poudaril, da si je od tožnika izposojal manjše zneske in da nikoli ni prebral nobene pogodbe, ker je tožniku zaupal. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja primernega, prepričljivega in zadostnega dokaza.

8. O pristnosti podpisov na pogodbi, menični izjavi in menici, pa tudi o dinamiki podpisovanja se je sodišče prve stopnje obsežno opredelilo v točkah 8 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sklicevanje na odsotnost parafe na vsaki strani pogodbe dvoma v pravilnost odločitve ne vzbuja. Poleg tega te pritožbene trditve predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče - skladno z določbo 337. člena ZPP - ne sme upoštevati. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da praksa podpisovanja vsakega lista pogodbe posebej ni običajna. Toženec tudi ni zatrjeval, da so bile predhodne pogodbe podpisane prav na takšen način. Bistvena je ugotovitev, da sta bila oba podpisa - tako tožnikov kot toženčev - napisana na predhodno natisnjeno posojilno pogodbo in ne na prazen list papirja. Sicer pa že spreminjanje toženčevih trditev tekom postopka vzbuja dvom v kredibilnost njegovih zatrjevanj.

9. Pritožbena zatrjevanja v zvezi z menico so za odločitev pravno neupoštevna. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz predpostavke, da je posojilna pogodba z dne 18. 5. 2014 (sicer) nična, ker je bil toženec v času njene sklenitve v osebnem stečaju. Zato je kot podlago za vračilo našlo v določbi 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede na predstavljeno podlago pa so pravno irelevantne pritožbene navedbe v zvezi z menico, menično izjavo in overitvijo pri notarju.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi bil tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti le od vložitve predloga za izvršbo dalje. Ta pritožbena zatrjevanja so ostala nepojasnjena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da bi zakonske zamudne obresti od danega zneska lahko tekle že od samega dneva izročitve denarja dalje, ker je toženec vedel, da je v osebnem stečaju, pa s to okoliščino tožnika ni seznanil. Ker pa je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti šele od 28. 2. 2015 dalje, so mu bile od takrat tudi priznane.

11. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev v I. točki izreka (353. člen ZPP).

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Tožnikov odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k odločitvi na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).