Jedro

S harmonizirano uporabo evropskih direktiv in sodne prakse s področja obveznega zavarovanja civilnopravne odgovornosti pri uporabi motornih vozil se pojem uporabe vozila širi in pokriva rizike tudi izven prometa, vse s ciljem varstva oškodovancev pred škodami, ki jih povzročijo motorna vozila.

V sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca. Ker bi zavarovanec toženke prisotnost šoferja tovornjaka, na katerega se je blago nakladalo, na območju nalaganja nedvomno lahko pričakoval, pogoji za popolno oprostitev objektivne odgovornosti niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka tako spremeni, da se dosojena odškodnina zniža na znesek 4.233,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2018 do plačila, za znesek 500 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku dolžna plačati 4.733,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2018 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da tožnik krije 85 % toženkinih pravdnih stroškov, toženka pa 15 % tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ji višje sodišče ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z razlogi, da je tožnik zmogel dokazno breme glede obstoja škodnega dogodka, saj tega izvedeni dokazi ne potrjujejo. Izvedenec strojne stroke na posnetkih ni zaznal direktnega udarca v glavo, temveč je zaključil, da je poškodba še najbolj podobna nerodnemu padcu na tla in zadetju ob keson tovornega vozila. Takšnega mehanizma poškodbe ni izključil niti izvedenec medicinske stroke. Priča A. A. padca ni videla, temveč je izpovedala le o tem, da se je tožnik s tal pobiral in ji povedal, da so ga udarile klešče. Med izjavo te priče in tožnika obstojijo neskladja glede položaja oseb ob nezgodi, zato tožnik zatrjevanega nastanka poškodbe ni izkazal. Sodišče je napačno uporabilo institut objektivne odškodninske odgovornosti, ki je namenjen le izjemnim situacijam. Tožnik in A. A. sta bila opozorjena, da se umakneta z nevarnega območja, pa tega tožnik ni upošteval, zato je do nezgode prišlo izključno zaradi njegove grobe kršitve predpisov o varnem delu. Opravilo nakladanja lesa ni bilo nevarno, če bi se upoštevali ukrepi varnega dela. Tožnik je kršil tudi pravilo o uporabi zaščitnih sredstev, saj ni nosil prepisane čelade. Če bi jo nosil, poškodbe ne bi utrpel. Pravno zmotno je, da se kljub grobim kršitvam oškodovanca toženki nalaga odgovornost za nezgodo.

Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 6.000 EUR je previsoka. Oškodovanec je utrpel le površinsko poškodbo glave brez presekanine, kar je zelo lahka telesna poškodba. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi imel pretres možganov. Po nezgodi je tovornjak odpeljal v Italijo in se naslednje jutro vrnil v Slovenijo ter odšel k zdravniku. Razen pregleda, RTG in CT so bili ostali pregledi potrebni zaradi bolezenskega stanja in ne zaradi poškodbe. Tudi za strah je sodišče dosodilo previsoko odškodnino, saj tožnik ni utrpel primarnega strahu. Sekundarni strah je trajal le krajši čas, trajne posledice poškodbe niso nastale.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

_O obstoju škodnega dogodka in podlagi odškodninske odgovornosti:_

5. Tožnik od toženke zahteva odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala pri pretovarjanju lesa zaradi udarca hidravličnih klešč kot sestavnega dela tovornjaka, zavarovanega pri toženki, v zadnji del glave. Ker je bilo med strankama sporno, kako je prišlo do poškodbe, je sodišče prve stopnje poleg ostalih dokazov izvedlo tudi dokaza z izvedencema strojne in medicinske stroke, ki sta dopustila možnost nastanka škode na v tožbi zatrjevani način. Dodatno je bilo z izpovedjo priče A. A.1 ugotovljeno, da je oškodovanec neposredno po nezgodi2 kot vzrok zanjo navedel udarec hidravličnih klešč, zato pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je glede načina poškodovanja sledilo tožniku. Dejstvo, da izvedenec strojne stroke po pregledu videoposnetka takšnega udarca ni zaznal, upoštevajoč položaj tožnika pred padcem, na dokazni zaključek ne vpliva. Enako velja za v pritožbi izpostavljene hipotetične možnosti drugačnega poškodovanja, o katerih ni neposrednih dokazov. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodbe, da bi toženka, pri kateri je bilo vozilo z nakladalno roko obvezno zavarovano, za škodo odgovarjala tudi, če bi bila ta posledica tožnikovega trčenja z glavo ob keson tovornjaka zaradi umika pred nevarnostjo nihajnega udarca hidravličnih klešč (19. točka sodbe).

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji odgovornosti toženke pravilno izhajalo iz določb Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki v 1.a členu določa, da je nesreča dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. To je v uporabi, kadar služi svojemu namenu, pri čemer je sodna praksa, upoštevajoč načelo enotne uporabe prava EU, že zavzela stališče, da motorno vozilo služi svojemu namenu tudi, če stoji ali je v gibanju brez priključenega motorja, ko pride do škode pri razkladanju tovora iz zavarovanega vozila ali pri izstopanju ali zapiranju vrat zavarovanega vozila3. Pojem uporabe vozila torej ni omejen na njegovo uporabo v prometu, temveč povezan z izvajanjem njegove običajne funkcije. V primeru tovornjaka s hidravličnimi kleščami torej tudi na njegovo funkcijo pri pretovarjanju blaga.

7. V sodni praksi ni dvoma, da motorna vozila predstavljajo nevarno stvar, njihova uporaba pa nevarno dejavnost, kar je toženki kot profesionalni organizaciji dobro znano. Ker se je z uporabo vozila, čeprav pri pretovarjanju, uresničila nevarnost, zaradi katere je zavarovanje zakonsko obvezno (15. člen ZOZP), se toženka objektivni odgovornosti za nastalo škodo ne more izogniti s trditvijo o oženju uporabe te vrste odgovornosti le na izjemne primere. Prav nasprotno, s harmonizirano uporabo evropskih direktiv in sodne prakse s področja obveznega zavarovanja civilnopravne odgovornosti pri uporabi motornih vozil se pojem uporabe vozila širi in pokriva rizike tudi izven prometa, vse s ciljem varstva oškodovancev pred škodami, ki jih povzročijo motorna vozila. Zavzemanje toženke za uporabo pravil o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti je glede na navedeno neutemeljeno, kot ji je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da je odgovornost za škodo izključno na strani tožnika. Po določilu drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po sodni praksi je treba ekskulpacijske razloge kot izjemo od odgovornosti lastnika nevarne stvari presojati po merilu skrajne skrbnosti, saj bi bila sicer zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja4 in v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec takšno odgovornost predpisal. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca. Ker bi zavarovanec toženke prisotnost šoferja tovornjaka, na katerega se je blago nakladalo, na območju nalaganja nedvomno lahko pričakoval, pogoji za popolno oprostitev objektivne odgovornosti niso izpolnjeni.

9. Sodišče prve stopnje je po skrbni analizi vseh okoliščin škodnega dogodka (27. do 35. točka sodbe) tožnikov soprispevek k nastali škodi ocenilo na 50 %. Toženka ugotovljenega deleža konkretizirano ne graja, temveč predvsem vztraja pri zmotnem stališču o popolni oprostitvi odgovornosti za škodni dogodek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče pri presoji soprispevka tožnika ustrezno upoštevalo vsa ravnanja udeležencev in težo tveganja, ki izvira iz stvari same. Ob ugotovitvi, da je do nezgode prišlo zaradi nihanja hidravličnih klešč, da se upravljalec vozila kot profesionalec pred pričetkom del ni prepričal, če so vsi zapustili nevarno območje, po drugi strani pa se tožnik ni umaknil in ni nosil predpisane čelade, ki bi ga obvarovala pred škodo, je odločitev, da je sam 50 % soprispeval k nastanku škode, pravilna.

_O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:_

10. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je tožnik ob nezgodi utrpel le lahke poškodbe glave in nateg vratnih mišic, medtem ko pretres možganov ni bil klinično potrjen. Izvedenec medicinske stroke je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja5 izrecno navedel, da odsotnost nevroloških znakov okvare centralnega živčevja in negativne morfološke preiskave, ob prisotnosti samo manjše udarnine kože in podkožja v zgornjem zatilnem delu glave za levim ušesom, govorijo proti jasnemu pretresu možganov, udarnina pa dopušča možnost lahkega pretresa, ki ne pušča kliničnih posledic. Tožnik je torej v nezgodi utrpel lahke telesne poškodbe, zaradi katerih je intenzivne bolečine lahko trpel v trajanju nekaj ur, srednje hude dva do tri dni, nato pa do enega meseca še lažje bolečine v vratu in z glavoboli, kar je blažil z analgetiki in obkladki. Razen pregleda v ambulanti, kjer so mu opravili RTG in CT glave, posebnih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni prestajal. Pritožbeno sodišče glede na povzeto pritrjuje pritožnici, da je odškodnina v višini 6.000 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem dosojena previsoko in odstopa od sodne prakse v primerljivih in težjih zadevah6, zato jo je ustrezno znižalo. Primerno zadoščenje za to vrsto škode predstavlja znesek 5.000 EUR, ki pravilneje odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni odmeri odškodnine za prestani strah v višini 1.000 EUR. Sodišče prve stopnje je v 40. točki sodbe pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine glede intenzivnosti in trajanja primarnega in sekundarnega strahu, ki jim pritožbeno sodišče sledi. Kateri strah je pravno priznan, ugotavlja sodišče in ne izvedenec, zato toženka ne more uspeti s trditvijo, da izvedenec medicinske stroke obstoja primarnega strahu ni potrdil. Ker dosojena odškodnina ne dosega niti ene povprečne plače v času sojenja, pritožbenim navedbam o previsoki odmeri ni mogoče pritrditi.

_Sklepno:_

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 1.000 EUR, tako da skupaj znaša 6.000 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka k nastali škodi mu je toženka iz tega naslova dolžna plačati 3.000 EUR, skupaj s premoženjsko škodo7 pa 4.233,82 EUR.

13. Ker se s spremembo prvostopne sodbe ni bistveno spremenil uspeh pravdnih strank v postopku (zgolj za 1 %), pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev iz III. točke izreka sodbe.

14. Obe stranki sta v pritožbenem postopku delno uspeli (toženka v manjšem delu s pritožbo, tožnik z obrambo v odgovoru na pritožbo), zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sodišče je izpoved te priče celovito ocenilo in prepričljivo navedlo razloge za njeno verodostojnost v 25. točki sodbe. 2 Že ko se je pobiral s tal. 3 Odločba VS RS II Ips 359/2011. 4 Sodba VS RS II Ips 33/2021. 5 Redna številka 93 spisa. 6 Primerjaj odločbe II Ips 417/2010 (VS 002347), II Dor 74/2012 (VS002297), II Dor 300/2019 (VS00030139), II Dor 133/2016 (VS002648). 7 To je sodišče odmerilo na 2.467,64 EUR, ob soprispevku tožnika mu je toženka iz tega naslova dolžna plačati 1.233,82 EUR.