Jedro

To, da je disciplinski postopek vodil in o disciplinski odgovornosti odločal nekdo, ki je pred tem tožniku kot nadrejeni odrekel podaljšanje dela in bivanja v tujini, še ne pomeni okoliščine, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranost glede disciplinskega postopka, ki se ne nanaša na sporni pogovor, pač pa na dogajanje po tem. Na pristranost tudi ne kaže okoliščina, da je navedeni tožniku izrekel disciplinski ukrep s preizkusno dobo enega leta, medtem ko je drugostopenjski organ preizkusno dobo znižal na tri mesece. Tudi različna presoja okoliščin za izrek disciplinske sankcije ne dokazuje izločitvenega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 7. 2015 ter odločba in sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2015 kot nezakoniti razveljavita, disciplinski postopek zoper tožnika pa se ustavi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je v roku 8 dni tožniku dolžna povrniti stroške disciplinskega postopka v znesku 347,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2015 do plačila (točka II izreka). V presežku je zahtevek za plačilo stroškov disciplinskega postopka zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniki plačati stroške postopka v višini 988,37 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Iz sodbe izhaja, da tožena stranka ni pojasnila vseh zakonskih znakov očitane kršitve po 5. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, češ da bi morala v izpodbijanih odločbah ugotavljati večje škodljive posledice. To ne drži, ker je uporaba 5. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr posledica pravne domneve iz drugega odstavka 37. člena ZSSloV - da so zaradi kršitve nastale večje škodljive posledice. Po tej določbi se neupravičen odstop od službene poti kaznuje kot težja kršitev vojaške discipline zaradi opuščanja predpisanih postopkov, ki povzroči večje škodljive posledice. Že sama kršitev 5. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr torej pomeni večje škodljive posledice, ki jih zato ni treba posebej dokazovati. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral biti A.A., ki je opravil uradni razgovor s tožnikom glede podaljšanja službovanja v tujini, izločen v disciplinskem postopku, oziroma da ne bi smel nastopati v funkciji disciplinskega organa. Opravljanje nalog nadrejenega namreč ni razlog, ki bi avtomatično vplival na pristranskost. Tožniku je bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe, disciplinski ukrep pa je bil izrečen glede na težo dejanj. Pritožba še navaja, da se je sodišče pomanjkljivo opredelilo do druge očitane kršitve. Ta je dokazana z listinskimi dokazi, torej z elektronskim sporočilom in v njem vsebovano priponko "Prošnja za uradni razgovor". Že ta kršitev bi zadostovala za disciplinsko odgovornost. To, da je A.A. v funkciji nadrejenega tožnika obvestil, da je odločitev glede njegovega (ne)podaljšanja bivanja v tujini dokončna, bi lahko pomenilo, da je tožnik prejel napačen pravni pouk, kar pa ga ne opravičuje, da je, ob dobrem poznavanju načina komuniciranja v vojski, preskočil vmesno instanco in se obrnil neposredno na ministra. Službena pot je jasna in bistvena do te mere, da je predmet zakonskega urejanja in spada med osnovna znanja pripadnikov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter, kljub napačnemu stališču, da bi moral biti A.A. kot disciplinski organ izločen, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki se pogojno odloži za čas treh mesecev zaradi težje kršitve vojaške discipline po 5. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.)1, ker je v postopku uradnega razgovora 28. 1. 2015 in 9. 2. 2015 neupravičeno odstopil od predpisane službene poti, ter zaradi težje kršitve vojaške discipline po 7. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr2, ker je 28. 1. 2015 v prošnji za razgovor pri ministru napačno navedel pravne podlage, katere naj bi ga upravičevale do uradnega razgovora pri ministru.

7. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se moral generalmajor A.A. izločiti kot prvostopenjski disciplinski organ (oziroma kot oseba, ki je po pooblastilu načelnika Generalštaba Slovenske vojske generalmajorja dr. B.B. vodila disciplinski postopek na prvi stopnji). Ni določilno, da se glede na sedmi odstavek 57. člena ZObr in 119. točke Pravil Službe v Slovenski vojski (PSSV) disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi določb ZPP. Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato določbe 6. točke 70. člena ZPP glede izločitve sodnika ni mogoče uporabiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. To, da je disciplinski postopek vodil in o disciplinski odgovornosti odločal A.A., čeprav je pred tem tožniku kot nadrejeni odrekel podaljšanje dela in bivanja v tujini, še ne pomeni okoliščine, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranost glede disciplinskega postopka, ki se ne nanaša na pogovor z A.A., pač pa na dogajanje po tem. Na pristranost tudi ne kaže okoliščina, da je navedeni tožniku izrekel disciplinski ukrep s preizkusno dobo enega leta, medtem ko je drugostopenjski organ preizkusno dobo znižal na tri mesece (ker naj bi A.A. dal prevelik pomen okoliščini, da je tožnik dobro poznal ureditev predpisane službene poti). Tudi različna presoja okoliščin za izrek disciplinske sankcije ne dokazuje izločitvenega razloga.

8. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje po vsebini pravilna. Pritožba v zvezi s prvo kršitvijo neutemeljeno vztraja, da je škodljiva posledica iz 5. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr podana že ex lege - ob uporabi drugega odstavka 37. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.), ki določa, da se neupravičen odstop od službene poti kaznuje kot težja kršitev vojaške discipline zaradi opuščanja predpisanih postopkov, ki povzroči večje škodljive posledice.

9. ZSSloV v 36. členu glede službene poti kot rednega načina komuniciranja v Slovenski vojski določa, da so vsa poveljstva, enote, zavodi in vojaške osebe v službenih zadevah dolžne upoštevati službeno pot, ki poteka v skladu z ureditvijo poveljevanja in v njej ni mogoče preskočiti nobene vmesne stopnje. To določbo je treba razlagati v kontekstu zakonodajalčevega namena - da bi se onemogočilo, da bi se lahko vsakdo v Slovenski vojski neposredno obrnil na načelnika generalštaba oziroma na ministra za obrambo (Predlog prve obravnave Zakona o službi v Slovenski vojski, Poročevalec Državnega zbora št. 6/2007 z dne 15. 5. 2007).

10. Po 42. členu ZSSloV lahko poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote, častnik s činom polkovnik ali višjim činom ali vojaški uslužbenec XIV. ali višjega razreda, ki ni zadovoljen z odločitvijo nadrejenega o pritožbi, pisno zaprosi za uradni razgovor pri ministru. Minister najpozneje v sedmih dneh odloči, ali bo vojaško osebo sprejel na uradni razgovor. Uradni razgovor pri ministru poteka ob navzočnosti načelnika generalštaba najpozneje v 14 dneh od dneva vložitve pisne prošnje.

11. Po tem, ko je generalmajor A.A. tožnika seznanil, da je odločitev o tem, da ne bo ostal na delu v tujini, dokončna in da ni več možnosti za pritožbo, se tožnik ni obrnil na načelnika generalštaba Slovenske vojske, ampak na ministra za obrambo in ga prosil za uradni razgovor. Tožnik je bil v tujini poveljnik bataljona, A.A. pa je bil v času odločanja o tožnikovem nepodaljšanju dela v tujini poveljnik sestave Slovenske vojske v tujini. Zato glede na navedene okoliščine primera tožnikovo postopanje v smislu 42. člena ZSSloV namesto po 36. členu ZSSloV ni bilo povsem neustrezno, predvsem pa ne daje podlage za ugotovitev disciplinske odgovornosti. V zvezi s tem je namreč odločilno predvsem dejstvo, da do uradnega razgovora po 42. členu ZSSloV niti ni prišlo. Kot izhaja iz izjave takratnega ministra C.C., je šlo v spornem primeru zgolj za vljudnostni pogovor, saj je ocenil, da je pač človeško, da tožnika sprejme na pogovor, ne da bi se pri tem spraševal, ali je pogovor formalen ali neformalen. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da očitek prve težje kršitve po 5. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr ni utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do druge očitane kršitve. Tožnik je v svoji prošnji ministru navedel, da je bil v tujino poslan kot načelnik bataljona, ne pa, da ima takšen položaj tudi v času vložitve prošnje. V zvezi s tem se je resda skliceval na 42. člen ZSSloV, vendar pa zaradi takšne navedbe pravne podlage ni utemeljen očitek o navajanju neresničnih podatkov in s tem storitve težje kršitve po 7. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, ki naj bi po napačnem stališču pritožbe že sama po sebi utemeljevala izrek disciplinskega ukrepa pogojnega prenehanja delovnega razmerja.

13. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi v primeru, če bi bili obe očitani kršitvi podani, tako stroga disciplinska sankcija glede na njuno težo ne bi bila primerna.

14. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155., 165. člen ZPP).

1 Malomarno izvrševanje dolžnosti ali opuščanje oziroma nepooblaščeno spreminjanje predpisanih postopkov za določeno ravnanje, ki povzroči večje škodljive posledice. 2 Napačno poročanje ali prikrivanje podatkov v zvezi z vojaško službo ali opravljanjem določenih dolžnosti v zvezi z njo.