Jedro

Tudi dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, ker je toženka ni podpisala, ne vpliva na obveznost tožene stranke, da plača avtorski honorar za predvajanje glasbenih del v njenem lokalu. Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka nastopa kot zakonski zastopnik avtorjev s pooblastilom, da uveljavlja celovito sodno varstvo avtorskih pravic, ki pripadajo samim avtorjem, zato lahko uveljavlja vse tiste pravice, ki bi jih lahko uveljavljali avtorji sami. Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil za uporabo avtorskih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne

14.11.2002, opr. št. Ig 2002/00583 ostane v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti

182.402,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je podlaga zahtevku uporaba tuje pravice v svojo korist. Med pravdnima strankama ni bilo nikakršnega poslovnega odnosa, saj pogodba med njima ni bila sklenjena, zato tožeča stranka ni upravičena do kakršnegakoli nadomestila, ker ni imela nikakršne podlage za izstavljanje računov toženi stranki.

Vsekakor gre v konkretnem primeru za občasne periodične terjatve, ki zastarajo v roku enega leta, zato bi moralo sodišče zahtevek tožeče stranke v celoti kot zastaran zavrniti. V primeru, da sodišče smatra, da terjatve tožeče stranke niso zastarane iz razloga, ker med strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju nadomestila, pa bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da tožena stranka od tožeče stranke ni prejemala ničesar, niti ni bila vse do vložitve tožbe nikoli pozvana na plačilo kakršnihkoli obveznosti. Tožena stranka s tožečo stranko ni nikoli sklenila pogodbe o plačevanju nadomestila, zato bi morala tožeča stranka zahtevati od tožene stranke, da ji le ta plačuje nadomestilo glede na dejanske razmere. Ob tem pa je pomembno dejstvo, da je tožeča stranka posredovala račune na naslov v Krškem, na tem naslovu pa tožena stranka nikoli ni imela prijavljene svoje kakršnekoli dejavnosti. Tožena stranka je namreč kot nosilec dejavnosti ves čas imela svoj sedež v K., kjer ga ima še danes. Z nastopom prestajanja zaporne kazni na Igu je celotno poslovalnico v KK. predala D.A., ki je prevzel seveda tudi vse obveznosti in odgovornosti za prevzeti lokal. Toženka je v letu 1998 res delno izpolnila prijavnico, vendar pa je bila izpolnjena le v rubrikah, ki se nanašajo na velikost lokala in možno število obiskovalcev. Vpis tarifne številke in višino honorarja je predstavnik tožeče stranke v prijavnico vpisal naknadno. Iz prijavnice izhaja, da gre za uporabo mehanične glasbe, tožeča stranka pa zatrjuje uporabo žive glasbe, kar iz prijavnice ni razvidno. Predstavnik tožeče stranke je toženki zatrjeval, da gre za prispevek v višini cca. 3.000,00 SIT mesečno, nikakor pa ne v takšni višini kot je sedaj naknadno vneseno v prijavnico. Vsekakor že iz tega razloga ni prišlo do sklenitve pogodbe med strankama tudi ob upoštevanju, če bi tožena stranka prejela takšno pogodbo v podpis. Nadalje pritožnica graja ravnanje tožeče stranke, ko ob dejstvu, da pogodba s toženo stranko ni bila sklenjena, več kot štiri leta od tožene stranke ni zahtevala ničesar, tudi če ji je pošiljala račune kot zatrjuje, saj bi morala poslati tudi opomine s priporočeno pošiljko in bi lahko ugotovila, da nekaj ni v redu, saj je nenazadnje iz prijave razporeda obratovalnega časa za leto 1999 lahko videla, da račune in obvestila ne pošilja na pravi naslov tožene stranke, glede na to, da je imela toženka dejavnost prijavljeno v K. Dejstvo, da mora tožena stranka sedaj trpeti posledice nepravilnega vročanja s strani tožeče stranke in zato plačevati celo zakonite zamudne obresti, predstavlja kršitev načela poštenega sodstva, saj je tožeča stranka ves čas dobro vedela, na katerem naslovu opravlja dejavnost tožena stranka. Ravno iz tega razloga je očitno tožeča stranka pošiljala obvestila in račune na napačen naslov, saj se je zavedala, da bo z naknadnim izsiljevanjem plačil in obresti zelo dobro obogatena, vse na račun svojega napačnega vročanja in s tem v zvezi nemožnosti plačila s strani tožene stranke. Tožena stranka je nastopila zaporno kazen koncem leta 1999, svojo dejavnost na naslovu v K. in za poslovalnice, med katerimi je tudi v KK., je morala predati drugemu. Tako je vso pošto in vsa pisanja, ki so se nanašala na nočni lokal, sprejemal nov najemnik, toženka pa te pošte ni mogla in tudi nikoli ni prejela.

Tožeča stranka pa se nikoli ni pozanimala, zakaj plačila niso izvršena, niti ni pošiljala kakršnihkoli opominov. Toženka torej s tožečo stranko ni imela sklenjene nikakršne pogodbe o plačevanju avtorskih honorarjev, niti ni svoje dejavnosti mogla in tudi ni opravljala, zato se ni prav v ničemer neupravičeno obogatila, še najmanj pa na račun tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke je sodišče nepravilno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče D.A., saj je oseba, ki je prevzela vse obveznosti in odgovornosti za poslovanje predmetnega lokala v KK. od toženke v času, ko toženka ni mogla poslovati. D. bi lahko natančno opisal, kaj se je v spornem obdobju dogajalo, kakšna je bila usoda poslanih računov oziroma obvestil, ali je morda on sklenil kakšen dogovor s tožečo stranko, morda tudi kaj plačeval, pa tega sodišče sedaj ne more ugotoviti.

Povedal bi lahko tudi, v kakšnem obsegu je lokal posloval po odhodu toženke in ali je le ta sploh posloval. Pritožnica nadalje graja odločitev prvostopnega sodišča, da bi morala toženka dokazati, da je dejanski obseg njenega lokala in števila obiskovalcev manjši od navedenega v prijavi. Tožeča stranka bi namreč morala predvidevati, da nekaj ni v redu, ker toženka kljub prijavi ni sklenila pogodbe s tožečo stranko in ni plačevala računov. Toženka je pojasnila, da je v zvezi s tem klicala predstavnika tožeče stranke z B., ki je izpolnil prijavnico in jo poslal tožeči stranki, zato bi moralo sodišče dokazno breme prenesti na tožečo stranko oziroma toženi stranki vsaj dopustiti dokaz z zaslišanjem D.. Po njenem mnenju pa je nepravilen tudi obračun višine avtorskega honorarja za uporabe mehanične glasbe, saj je navedeni tarifni razred za uporabo žive glasbe in ne za uporabo mehanične glasbe. Pritožnica zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne in logične razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V postopku ni storilo postopkovnih kršitev, ki jih pritožnica zatrjuje neobrazloženo, niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v nočnem lokalu I. v KK predvajala glasbena dela domačih in svetovnih avtorjev, da je gostinski lokal obratoval 26 dni v mesecu, da lahko sprejeme 50 obiskovalcev, da ima tožeča stranka dovoljenje Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe, med drugim v primerih javne priobčitve neodrskih glasbenih del, da tožena stranka ni poravnala obveznosti, ki so predmet tožbenega zahtevka, čeprav je lokal v času, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo nadomestila, obratoval kljub toženkini odsotnosti, saj ga je v toženkinem imenu vodil A.D., je odločitev prvostopnega sodišča, ki je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tudi materialnopravno pravilna.

Pravica tožeče stranke, da v imenu avtorjev glasbenih del uveljavlja kolektivne avtorske pravice, temelji na določilih 148. in 157. člena Zakona o avtorskih in drugih sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95, v nadaljevanju ZASP). Višina avtorskega honorarja, ki se uveljavlja v tem postopku, je izkazana s predloženimi računi tožeče stranke, ki jih je tožeča stranka pošiljala na naslov, katerega je toženka sama označila na prijavnici za javno priobčitev glasbenih neodrskih del (v nadaljevanju prijavnica) in je kot sedež naveden v pečatu, odtisnjenem na prijavnici. Dejstvo, da je imela toženka prijavljeno poslovno dejavnost kot samostojna podjetnica v K., kjer je obratoval še en njen gostinski lokal, ne pomeni, da računi poslani v Krško, ne bi bili pravilno posredovani. Tožeča stranka tudi ni bila dolžna posebej opominjati tožene stranke, ker računi niso bili plačani, saj opomini niso pogoj, da lahko upnik zahteva plačilo neporavnanih obveznosti od dolžnika v sodnem postopku. Zatrjevanje toženke, da naj bi bil dejanski obseg njenega lokala in število možnih obiskovalcev manjše od podatkov, navedenih v prijavnici, ni z ničemer izkazano.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prvostopnega sodišča, da bi navedene trditve morala dokazati toženka glede na to, da je s podatki na prijavnici ob prijavi konec leta 1998 soglašala. Tudi dejstvo, da je bila toženka v obdobju od leta 2000 na prestajanju štiriletne zaporne kazni, zato osebno računov ni mogla prejeti, ne vpliva na odločitev. Ob zaslišanju je toženka jasno povedala, da je v tem času lokal v Krškem ves čas deloval, saj ga je po dogovoru z njo v njenem imenu vodil A.D.. Če D. ni poskrbel, da bi bile poravnane obveznosti v zvezi s poslovanjem lokala, je to stvar njunega medsebojnega poslovnega odnosa, ki na obveznost tožene stranke kot nosilke gostinske dejavnosti do tožeče stranke ne more imeti nobenega vpliva.

Računi za nadomestilo zaradi uporabe avtorskih del so bili izstavljeni na podlagi podatkov iz prijavnice, ki jo je toženka podpisala in v skladu s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del, ki vsebuje tudi tarifni del (Ur. l. RS št. 29/98, v nadaljevanju Pravilnik). Po tarifi III.-A tč. 1, ki določa višino avtorskega honorarja za predvajanje s fonogramov in videogramov ter računalnikov in sekundarno oddajanje, je znašal avtorski honorar za diskoteke, v katerih je bila predvajana mehanična glasba, in ne živa glasba kot trdi pritožnica, za 20 in več obratovalnih dni v mesecu in do 50 obiskovalcev, 30.240,00 SIT mesečno. Zato je očitek v pritožbi, da je zahtevani znesek nadomestila previsok, neutemeljen.

Pritožbeni očitki, da bo tožeča stranka okoriščena, ker ji bo morala tožena stranka plačati tudi visoke zamudne obresti in da takšno ravnanje predstavlja kršitev načela poštenega sodstva, so neutemeljeni. Toženka je kot imetnica gostinskega lokala, v katerem so predvajali mehanično glasbo, vedela najmanj od podpisa prijavnice dalje, da mora tožeči stranki plačevati avtorski honorar. Ker zapadlih obveznosti po računih ni izpolnila, je objektivna posledica zamude plačilo zamudnih obresti kot je to določal 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega je glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika potrebno uporabiti v konkretnem primeru glede na to, da gre za razmerje, nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika. Plačilu obresti bi se lahko toženka izognila s poravnavo računov, zato ni mogoče govoriti, da bo tožeča stranka neupravičeno obogatena s tem, ker je zaradi toženkine zamude s plačili računov upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti. Tudi dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, ker je toženka ni podpisala, ne vpliva na obveznost tožene stranke, da plača avtorski honorar za predvajanje glasbenih del v njenem lokalu. Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka nastopa kot zakonski zastopnik avtorjev s pooblastilom, da uveljavlja celovito sodno varstvo avtorskih pravic, ki pripadajo samim avtorjem, zato lahko uveljavlja vse tiste pravice, ki bi jih lahko uveljavljali avtorji sami. Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil za uporabo avtorskih del. Ob priznanju toženke, da je bila v obdobju, na katerega se nanaša zahteva po plačilu nadomestila, v toženkinem nočnem lokalu v Krškem predvajana mehanična glasba raznih avtorjev, ni dvoma o tem, da je tožena stranka v tem obdobju uporabljala avtorske pravice avtorjev, ki jih zastopa tožeča stranka, v svojo korist. Po 219. členu ZOR, ki se smiselno uporablja tudi za uporabo tuje pravice, ima tožeča stranka pravico zahtevati od tožene stranke nadomestilo koristi, ki jo je imela od uporabe glasbenih del. Ta pravica obstaja kljub odsotnosti posebne pogodbe. Korist tožeče stranke pa znaša toliko, kolikor bi z uporabo avtorskih pravic v tem obdobju morala plačati na podlagi veljavnega Pravilnika. Ob povedanem pa ni dvoma o tem, da ne gre za občasne periodične terjatve, za katere bi veljal enoletni zastaralni rok iz 378. člena ZOR, pač pa za te terjave velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja terjatve.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A.D., saj je na podlagi zaslišanja toženke in listinskih dokazil lahko ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, potrebna za pravilno odločitev o zahtevku. Ob upoštevanju dejstev, ki izhajajo iz toženkine izpovedi, da je ona sama podpisala prijavnico, da je lokal v KK. obratoval ves čas njene odsotnosti pod njenim imenom in da je poslovanje v njenem imenu vodil D. po dogovoru z njo ter dejstev, da tožena stranka v spornem obdobju tožeči stranki ni sporočila spremembe glede števila obratovalnih dni ali števila sedežev, kar bi lahko vplivalo na višino honorarja, saj kaj takega tožena stranka v tem postopku niti ne zatrjuje, je bilo ugotavljanje okoliščin z zaslišanjem D. o tem, kaj se je v spornem obdobju dogajalo, kakšna je bila usoda poslanih računov in ali je morda on sklenil kakšen dogovor s tožečo stranko ter morda tudi kaj plačeval, nepotrebno. Tožena stranka dejstev, ki naj bi bila ugotovljena z zaslišanjem navedene priče v postopku, niti ni zatrjevala, izvajanje dokazov pa je namenjeno preveritvi s strani strank zatrjevanih dejstev in ne ugotavljanju dejstev, ki bi bila morda pomembna v postopku. Tudi iz tega razloga zaslišanje navedene priče ni bilo potrebno.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo

353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka.