Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi toženec sam takoj po prihodu cenilca odšel po novo ključavnico, da bi s tem zavaroval stvari obeh tožencev, ki jo je nato kmalu po obisku cenilca zamenjal, povsem utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da se je z ravnanjem prve toženke strinjal. Svoje strinjanje je izkazal s konkretnim, konkludentnim ravnanjem. Oba motilna ravnanja kažeta na to, da sta toženca delovala usklajeno in z enakim namenom. Drugi toženec tudi sicer v postopku ni trdil, da se od ravnanja prve toženke ograjuje, distancira oziroma da ga ne odobrava. Izpodbijani sklep torej vsebuje razloge, iz katerih je razvidno, zakaj je sodišče štelo, da se je z ravnanjem prve toženke kasneje strinjal. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklepanje, da se drugi toženec ni mogel strinjati z ravnanjem prve toženke, če ni bil prisoten oziroma če v času trajanja tega ravnanja ni bil seznanjen z njim oziroma zanj ni vedel; ko pa je bilo ravnanje izvršeno (dokončano), pa da je bilo nepomembno, ali se je z njim strinjal ali ne, oziroma ali je glede tega sploh zavzel kakšno stališče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (tč. I., II., III. in V.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, št. 0110 0637 0421 586, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v pravdi zaradi motenja posesti (I.) ugotovilo, da sta toženi stranki posegli v mirno posest tožeče stranke na nepremičnini, to je spodnji etaži večstanovanjske hiše oziroma stavbe št. ... na naslovu..., ki stoji na nepremičnini ID znak parcela ... *791 (ID ...) in delno na nepremičnini ID znak parcela ... .../9 (ID ...), s tem da sta ji 9. 4. 2021 preprečili vstop skozi vhodna vrata v prostor oziroma stanovanje spodnje etaže hiše in nato 12. 4. 2021 zamenjali ključavnico vhodnih vrat prostora oziroma stanovanja spodnje etaže hiše, zaradi česar tožeča stranka ni mogla vstopiti in uporabljati tega stanovanja; (II.) odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v roku 8 dni izročiti izvod ključev zamenjane ključavnice vhodnih vrat prostora oziroma stanovanja spodnje etaže navedenega večstanovanjskega objekta in tožeči stranki omogočiti neoviran vstop in rabo prostora oziroma stanovanja spodnje etaže večstanovanjske stavbe ter se v bodoče vzdržati zamenjav ključavnic vhodnih vrat prostora oziroma stanovanja v spodnji etaži tega objekta ali kjerkoli drugje v tem objektu; (III.) toženima strankama v bodoče prepovedalo posegati v posest ali odvzemati posest tožeče stranke na nepremičnini - spodnji etaži navedene večstanovanjske hiše; (IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek v delu glede plačila denarne kazni v višini 1.000,00 EUR v primeru poseganj v posest ali odvzema posesti tožeče stranke in (V.) odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno tožeči stranki povrniti 1.436,82 EUR pravdnih stroškov, v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2. Toženca sta se zoper uvodoma navedeni pritožila v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Trdita, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker je izpodbijani sklep v delu, kjer sodišče ugotavlja obstoj pasivne legitimacije posameznega toženca (točki 23 in 24 obrazložitve) nelogičen, manjkajo pa tudi razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi, kolikor jih je, nejasni ali med seboj v nasprotju. Navajata, da je sodišče v zvezi z domnevnim motilnim dejanjem z dne 9. 4. 2021, ko naj bi prva toženka odrinila tožnico in pričo A. A. iz spodnje etaže stavbe in vrata zaklenila, pri tem pa ju naganjala z besedami ″nimata kaj tukaj iskati. Ven, ven, ven″, najprej zapisalo, da drugi toženec sam takrat osebno ni bil prisoten (kar je potrdila priča A. A.), nato pa zavzelo stališče, da je podana tudi njegova pasivna legitimacija, saj da se je s takšnim motilnim dejanjem strinjal. Takšno stališče sodišča je nelogično, saj če drugi toženec ni bil prisoten, se z opisanim dejanjem tudi strinjati ni mogel. Kako bi se lahko strinjal z ravnanjem, s katerim v času trajanja tega ravnanja ni bil seznanjen oziroma zanj ni vedel; če namreč ni bil prisoten, zanj ni vedel. Ko pa je bilo ravnanje izvršeno (dokončano), pa je bilo povsem vseeno in nepomembno, ali se je z njim strinjal ali ne, oziroma ali je glede tega sploh zavzel kakšno stališče. Opisano stališče sodišča glede domnevnega strinjanja drugega toženca z ravnanjem prve toženke, o katerem drugi toženec, dokler to ni bilo izvršeno, ni vedel ničesar, je nelogično in neživljenjsko, povsem pa so umanjkali tudi razlogi, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj je sodišče štelo, da se je z ravnanjem prve toženke strinjal. Je pa to bistveno za ugotovitev obstoja pasivne legitimacije drugega toženca in s tem posledično za ugotovitev obstoja utemeljenosti tožbenega zahtevka naperjenega proti njemu glede ravnanja prve toženke 9. 4. 2021. V tem delu je posledično tožbeni zahtevek, v katerem tožnica terja ugotovitev, da sta ji 9. 4. 2021 obe toženi stranki preprečili vstop skozi vhodna vrata, nelogičen in neutemeljen. Dne 9. 4. 2021 zaradi svoje odsotnosti drugi toženec nikomur ni mogel preprečiti vstopa in na ravnanje prve toženke tudi ni mogel imeti nikakršnega vpliva. Ko pa je prva toženka storila, kar pač je storila, pa tega njenega ravnanja tudi ni mogel več niti omiliti niti preprečiti, saj je bila zadeva končana. V tem delu (24. točka obrazložitve) pa sodišče prihaja tudi samo s sabo v nasprotje oziroma zavzame drugače kriterije kot v točki 23, ko navede jasne kriterije, kdaj je pasivno legitimiran tisti, ki motilnega ravnanja ni neposredno izvršil. Vseh teh kriterijev v točki 24 glede pasivne legitimacije drugega toženca sodišče ni presojalo, pač pa se je zadovoljilo z nelogičnim stališčem, da se je z ravnanjem prve toženke strinjal. Nadalje toženca navajata, da kar se ugotovitve dejanskega stanja tiče, načeloma pripomb nimata. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov, zaslišanja strank in prič, ugotovilo, da je tožnica imela ključe vhodnih vrat spodnje etaže, da je v spodnji etaži popisovala odštevalni števec, občasno skuhala kavo ali odšla na WC. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v vprašanju, ali popisovanje števca, kuhanje kave in odhod na WC nujno pomeni že obstoj posesti tožnice na spodnji etaži stanovanjske stavbe. Toženca menita, da ne, saj so stranke in priče izpovedovale, da je tožnica na WC odhajala zgolj z dovoljenjem prve toženke, da je kavo tam kuhala na prošnjo druge toženke, števec pa je popisovala le, kadar ji prva toženka ni sama posredovala podatka o odčitku števca. Tudi dejstvo, da so priče izpovedovale, da so v spodnji etaži hodile na WC, še ne utemeljuje obstoja tožničine posesti na spodnji etaži. Priče so namreč ali sorodniki ali pa prijatelji pravdnih strank in je logično, da je prva toženka obiskovalcu dovolila uporabo WC in ga ni napotila na WC v srednjo etažo. Iz izvedenih dokazov je tudi razvidno, da so pravdne stranke razpolagale s ključi prostorov druga druge za namen kontrole, ali je vse v redu v primeru odsotnosti enega ali drugega, priče so izpovedovale, da so hodili križem, pa to še vedno ne pomeni, da je tožnica imela posest, oblast na spodnji etaži, pač pa je šlo očitno le za prekarno razmerje. Ni mogoče trditi, da je tožnica zaradi popisovanja odštevalnega števca in zaradi morebitne uporabe WC že imela neposredno oblast nad stvarjo. Nenazadnje si tudi toženca ne jemljeta posesti srednje (tožničine) etaže stanovanjske stavbe, čeprav bi to, glede na izpoved tožnice in stališče sodišča v izpodbijanem sklepu lahko terjala. Nenazadnje pa je tudi sama tožnica izpovedala, da je števec odčitavala tako, da je čimmanj posegala v zasebnost prve toženke, ko je ta v spodnji etaži živela z C. C. Že ta izpoved tožnice jasno kaže, da ji je bilo povsem jasno, da posesti spodnje etaže stanovanjske hiše nima (ker gre za stanovanje prve toženke in njene družine) in da ob vstopu v spodnjo etažo posega v zasebnost in posest drugega; je pa res, da je to sedaj ob skrhanih odnosih in za potrebe te pravde pozabila. Dejstvo je, da toženca s povsem legitimno menjavo ključavnice v ničemer nista omejila tožnice. Tožnica ima v srednji etaži v celoti urejeno stanovanje, s kuhinjo, kjer lahko skuha kavo, WC ter kopalnico, kar vse povsem nemoteno uporablja. Le to, kar ji je bilo z umikom dovoljenja po tožencih preprečeno, pa na njeno možnost skuhati si kavo ali oditi na WC nima nikakršnega vpliva. Da bi karkoli drugega tožnica počela v spodnji etaži stanovanjske stavbe, pa le-ta tudi ni izpovedala ali tožbeno zatrjevala. Toženca nadalje navajata, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z njunim ugovorom, da je tožnica posest stanovanjske stavbe in s tem tudi spodnje etaže opustila, s tem ko se je 30. 3. 2021 iz stanovanjske stavbe izselila in preselila k Č. Č. , kar je ta tudi potrdil. S tem v zvezi je sodišče ugotovilo, da je tožnica izpovedala, da se je preselila k Č. Č., da pa se je domov vračala zaradi pošte ali da je uredila tisto, kar je bilo nujno, zalila rože, vzela kakšne stvari s sabo. Glede na ugovor tožencev in izpoved tožnice bi sodišče moralo nujno zavzeti stališče in navesti razloge, zakaj šteje, da tožnica posesti ni opustila in s tem zavzeti stališče, ali zalivanje rož in pobiranje pošte nujno predstavljata posest tožnice na spodnji etaži hiše ali pa morda le posest na srednji etaži hiše, torej posest na njenem stanovanju in nič drugega. Sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče, da začasno prebivanje tožnice na drugem naslovu na odločitev ne vpliva, saj je še vedno izvajala soposest na predmetnih nepremičninah in na spodnji etaži stanovanjske hiše, pa za takšno stališče ni navedlo nikakršnih razlogov oziroma ni navedlo dejanskih ugotovitev, iz katerih bi bilo moč zaključiti, da je tožnica po odselitvi imela dejansko oblast oblast nad spodnjo etažo stanovanjske hiše ter da je imela spodnja etaža stanovanjske stavbe zanjo tudi ekonomski oziroma praktični pomen. Prav podobno kršitev je sodišče storilo tudi v delu obrazložitve, kjer zapiše, da je preizkusilo, ali obstoji ekonomski interes tožnice za sodno varstvo posesti in se obsežno razpisalo o tosmerni teoriji, na koncu pa o obstoju ali neobstoju ekonomskega interesa ni reklo ničesar oziroma ni zapisalo enega samega razloga, ki bi omogočal pritožbeni preizkus ugotovljenega obstoja ekonomskega interesa. Iz dejstva, da je sodišče zapisalo, da sta toženca zamenjala ključavnico in tožnici preprečila dostop do spodnje etaže hiše, pa obstoja ekonomskega interesa (v čem in na kakšen način se je izražal ter njegovo vsebino) ni mogoče izluščiti. Toženca trdita, da je v tem delu sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Toženca pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži dolžnost tožencema povrniti stroške tega postopka, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje; v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži dolžnost tožencema povrniti stroške tega pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sklepa dalje in pod izvršbo.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da tožena stranka z ničemer ni uspela izpodbiti jasnih, prepričljivih in skladnih razlogov izpodbijanega sklepa, in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožencema pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.Tožena stranka je v pritožbi navedla, da sklep izpodbija v celoti, a iz vsebine pritožbe izhaja, da ne izpodbija odločitve v IV. točki izreka sklepa, ki je njej v korist, zato pritožbeno sodišče šteje, da s pritožbo izpodbija zgolj odločitev sodišča v preostalih točkah izreka sklepa.

6.Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo namen posestnega varstva in predstavilo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki predstavljalo pravno podlago vtoževanega zahtevka. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika, kakor tudi, da 35. člen SPZ glede varstva posesti med več posestniki določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno dejanje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Sodišče prve stopnje se je pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti pravilno, v skladu s 426. členom ZPP, omejilo samo na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih).

7.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica zahteva sodno varstvo posesti nad spodnjo etažo večstanovanjske hiše na naslovu ..., katere solastniki so tožnica in njena dva otroka: prva toženka in sin B. B. Nesporno je, da predmetna večstanovanjska hiša sestoji iz treh etaž, pri čemer tožnica za bivanje uporablja srednjo etažo, toženca pa od septembra 2019 dalje bivata v mansardi predmetne stanovanjske stavbe, kamor sta se preselila po poplavah na podlagi dovoljenja B. B., pred tem pa sta bivala v spodnji etaži. Prav tako ni sporno, da je šivalnica, ki je v prizidku, nesporno v izključni posesti tožnice.

8.Sodišče prve stopnje je v zvezi z načinom uporabe in posesti spodnje etaže večstanovanjske hiše in s tem aktivne legitimacije tožnice na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, kar pritožba ne izpodbija, da je tožnica imela v posesti ključ vhodnih vrat spodnje etaže, da je v spodnji etaži popisovala odštevalni števec, občasno kuhala kavo in vse do motilnega ravnanja hodila zlasti na stranišče. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je tožnica izvajala posest nad predmetno spodnjo etažo večstanovanjske hiše. Toženca tega zaključka s pritožbenimi navedbami ne uspeta ovreči. Nekonkretizirana je pritožbena navedba, da so stranke in priče izpovedovale, da je tožnica na WC v spodnji etaži odhajala zgolj z dovoljenjem prve toženke, da je kavo tam kuhala na prošnjo druge toženke (verjetno prav: prve toženke), števec pa popisovala le, kadar ji prva toženka ni sama posredovala podatka o odčitku števca, saj v pritožbi ni navedeno, katera stranka oziroma priča je to izpovedala, da bi bilo moč te pritožbene navedbe presoditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedb tožnice in prič utemeljeno zaključilo, da ni moč slediti trditvam tožencev in izpovedi prve toženke, da je tožnica uporabljala WC le na podlagi dovoljenja tožencev. Nobena priča ni izpovedala, da je prvo toženko prosila za dovoljenje, da uporabi WC v spodnji etaži, zato ni utemeljeno niti sklepanje v pritožbi, da tudi dejstvo, da so priče izpovedovale, da so v spodnji etaži hodile na WC, še ne utemeljuje obstoja tožničine posesti na spodnji etaži, saj da so priče ali sorodniki ali prijatelji pravdnih strank in je logično, da je prva toženka obiskovalcu dovolila uporabo WC in takšnega obiskovalca ni napotila na WC v srednjo etažo. V predmetni pravdi je bistveno vprašanje, ali je tožnica pred motilnim ravnanjem dejansko izvajala posest nad spodnjo etažo. Zato ni relevantna pritožbena navedba, ki predstavlja tudi lasten zaključek, da je iz izvedenih dokazov tudi razvidno, da so pravdne stranke razpolagale s ključi prostorov druga druge za namen kontrole, ali je vse v redu v primeru odsotnosti enega ali drugega. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožnikoma, da to, da so priče izpovedovale, da so hodili križem, še vedno ne pomeni, da je tožnica imela posest, oblast na spodnji etaži, pač pa da je šlo očitno le za prekarno razmerje. Sodišče prve stopnje utemeljeno, upoštevajoč skladne izpovedbe tožnice in prič, ki sta jih navsezadnje potrdila tudi oba toženca, ni moglo slediti trditvam tožencev in izpovedi prvo toženke, da je tožnica uporabljala WC le na podlagi njenega dovoljenja, saj tega dokazni postopek ni potrdil. Ker je pravilno ugotovilo, da je tožnica uporabljala WC, popisovala števec in vstopala v spodnje prostore prosto, s svojim ključem, in to tudi v času, ko je prva toženka prebivala s svojo družino v tem stanovanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti verjelo tožnici in zaslišanim pričam, da je to prosto, brez poprejšnjega spraševanja in dovoljenja počela tudi kasneje. Zmotno je zato stališče pritožbe, da ni mogoče trditi, da je tožnica zaradi popisovanja odštevalnega števca in zaradi morebitne uporabe WC že imela neposredno oblast nad stvarjo. Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da že izpoved tožnice, da je števec odčitavala tako, da je čimmanj posegala v zasebnost prve toženke, ko je ta v spodnji etaži živela z C. C., jasno kaže, da ji je bilo povsem jasno, da posesti spodnje etaže stanovanjske hiše nima (ker gre za stanovanje prve toženke in njene družine) in da ob vstopu v spodnjo etažo posega v zasebnost in posest drugega. Sicer pa se ta pritožbeni zaključek tudi ne nanaša na neposredno obdobje pred motilnim ravnanjem, pač pa na čas, ko je prva toženka živela še z C. C. Ne drži, da toženca s povsem legitimno menjavo ključavnice v ničemer nista omejila tožnice in da to, kar ji je bilo z umikom dovoljenja po tožencih preprečeno, na njeno možnost skuhati si kavo ali oditi na WC nima nikakršnega vpliva, saj sta toženca z menjavo ključavnice tožnici onemogočila ne le navedeno, pač pa tudi popis odštevalnega števca, kar je do tedaj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nemoteno opravljala, zato tudi ne drži, da tožnica ni niti tožbeno zatrjevala niti izpovedovala, da bi karkoli drugega od kuhanja kave in uporabe WC počela v spodnji etaži stanovanjske stavbe.

9.Ne drži, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugovorom tožencev, da je tožnica posest stanovanjske stavbe in s tem tudi spodnje etaže opustila, s tem ko se je 30. 3. 2021 iz stanovanjske stavbe izselila in preselila k Č. Č., kar je ta tudi potrdil. Drži, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica izpovedala, da se je preselila k Č. Č., ne pa tudi, da je sodišče ugotovilo, da je izpovedala, da pa se je domov vračala zaradi pošte ali da je uredila tisto, kar je bilo nujno, zalila rože, vzela kakšne stvari s sabo. Slednje je namreč izpovedal Č. Č. (kot jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnica izpovedala, da se je preselila zaradi predhodnega psihičnega nasilja drugega toženca in je zapadla v slabo zdravstveno stanje ter ni zmogla normalno in zdravo funkcionirati, vendar pa je prihajala domov po svoje stvari, prezračit, delat na vrtu in zalit rože, nakar se je novembra istega leta preselila nazaj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so njeno izpoved glede ponovnega vračanja domov potrdili priči Č. Č. in D. D. Prvi je izpovedal, kot že zgoraj povzeto in še, da je dostikrat tudi on šel zraven, ker si sama ni upala iti, D. D. pa je izpovedala, da je tožnica večkrat odšla domov ″porihtati″ vrt in zaliti rože, nakar se je oglasila pri njej. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vse do 12. 4. 2021, do zamenjave ključavnice, imela v posesti ključ vhodnih vrat spodnje etaže, kamor je hodila zlasti na stranišče vse do motilnega ravnanja (tako ugotovljeno v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), popisovala odštevalni števec in izvajala posest tudi tako, da je občasno kuhala kavo v spodnji etaži. Ob navedenem je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti verjelo tožnici in zaslišanim pričam, da je to prosto, brez poprejšnjega spraševanja in dovoljenja počela tudi kasneje. Zmotno je zato stališče pritožbe, da ni mogoče trditi, da je tožnica zaradi popisovanja odštevalnega števca in zaradi morebitne uporabe WC že imela neposredno oblast nad stvarjo. Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da že izpoved tožnice, da je števec odčitavala tako, da je čimmanj posegala v zasebnost prve toženke, ko je ta v spodnji etaži živela z C. C., jasno kaže, da ji je bilo povsem jasno, da posesti spodnje etaže stanovanjske hiše nima (ker gre za stanovanje prve toženke in njene družine) in da ob vstopu v spodnjo etažo posega v zasebnost in posest drugega. Sicer pa se ta pritožbeni zaključek tudi ne nanaša na neposredno obdobje pred motilnim ravnanjem, pač pa na čas, ko je prva toženka živela še z C. C. Ne drži, da toženca s povsem legitimno menjavo ključavnice v ničemer nista omejila tožnice in da to, kar ji je bilo z umikom dovoljenja po tožencih preprečeno, na njeno možnost skuhati si kavo ali oditi na WC nima nikakršnega vpliva, saj sta toženca z menjavo ključavnice tožnici onemogočila ne le navedeno, pač pa tudi popis odštevalnega števca, kar je do tedaj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nemoteno opravljala, zato tudi ne drži, da tožnica ni niti tožbeno zatrjevala niti izpovedovala, da bi karkoli drugega od kuhanja kave in uporabe WC počela v spodnji etaži stanovanjske stavbe.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija obeh tožencev. V zvezi z motilnim dejanjem dne 9. 4. 2021, ko je prva toženka fizično preprečila tožnici in cenilcu A. A. u, da bi si ogledala spodnjo etažo, ni sporno, da drugi toženec takrat ni bil prisoten. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je kljub temu podana tudi pasivna legitimacija drugega toženca, saj se je s takšnim motilnim dejanjem strinjal. Ne drži, da je stališče sodišča prve stopnje glede domnevnega strinjanja drugega toženca z ravnanjem prve toženke nelogično in neživljenjsko in da so povsem umanjkali tudi razlogi, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj je sodišče štelo, da se je z ravnanjem prve toženke strinjal. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši (ali ga naroči), pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali če je dejanje opravljeno v njegovo korist. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi toženec sam takoj po prihodu cenilca odšel v Merkur po novo ključavnico, da bi s tem zavaroval stvari obeh tožencev, ki jo je nato kmalu po obisku cenilca zamenjal, povsem utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da se je z ravnanjem prve toženke strinjal. Svoje strinjanje je izkazal s konkretnim, konkludentnim ravnanjem. Oba motilna ravnanja kažeta na to, da sta toženca delovala usklajeno in z enakim namenom. Drugi toženec tudi sicer v postopku ni trdil, da se od ravnanja prve toženke ograjuje, distancira oziroma da ga ne odobrava. Izpodbijani sklep torej vsebuje razloge, iz katerih je razvidno, zakaj je sodišče štelo, da se je z ravnanjem prve toženke kasneje strinjal. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklepanje, da se drugi toženec ni mogel strinjati z ravnanjem prve toženke, če ni bil prisoten oziroma če v času trajanja tega ravnanja ni bil seznanjen z njim oziroma zanj ni vedel; ko pa je bilo ravnanje izvršeno (dokončano), pa da je bilo nepomembno, ali se je z njim strinjal ali ne, oziroma ali je glede tega sploh zavzel kakšno stališče. Po obrazloženem ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je t. i. protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, česar pa pritožnika v pritožbi ne trdita, zato ta kršitev že iz tega razloga ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tudi zoper drugega toženca glede ravnanja prve toženke dne 9. 4. 2021.

11.Pritožba ne pojasni, zakaj meni, da sodišče v 24. točki obrazložitve prihaja samo s sabo v nasprotje, zato te navedbe oziroma očitka ni moč presoditi. Sicer pa tudi ne drži. Če pa pritožba meni, da je nasprotje v tem, ker je sodišče v 23. točki navedlo, kdaj je pasivno legitimiran tisti, ki motilnega ravnanja ni neposredno izvršil, v 24. točki pa tega ni navedlo, je to stališče zmotno, saj iz same vsebine 24. točke izhaja, da se sklicuje na obrazložitev v 23. točki, poleg tega pa je v 24. točki jasno navedeno, da je sodišče zaključilo, da je podana pasivna legitimacija drugega toženca, ker se je z motilnim ravnanjem, ki ga je izvedla prva toženka dne 9. 4. 2021, strinjal. V 23. točki pa je sodišče pravilno ugotovilo in zaključilo, da je zato, ker je toženka vedela za zamenjavo ključavnice, imela od tega korist in se s tem strinjala, podana tudi njena pasivna legitimacija glede motilnega ravnanja dne 12. 4. 2021. Tudi glede prve toženke pa je potrebno dodati, da v postopku ni trdila, da se od ravnanja drugega toženca ograjuje, distancira oziroma da ga ne odobrava. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno presodilo vlogo obeh tožencev pri obeh motilnih ravnanjih.

12.Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve res najprej predstavilo teorijo o ekonomskem interesu za sodno varstvo posesti, ne drži pa pritožbe na navedba, da na koncu o obstoju ali neobstoju ekonomskega interesa ni reklo ničesar oziroma da ni zapisalo enega samega razloga, ki bi omogočal pritožbeni preizkus ugotovljenega obstoja ekonomskega interesa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo in obrazložilo, da v konkretnem primeru ni šlo le za neznatno spremembo obstoječega stanja, saj sta toženca zamenjala ključavnico in tožnici povsem preprečila dostop do spodnje etaže hiše, s tem pa nedopustno posegla v dotedanji način tožničine posesti tega dela hiše. Zmotno je stališče pritožnikov, da iz tega dejstva obstoja ekonomskega interesa ni mogoče izluščiti, saj je potrebno upoštevati tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnica do motilnega ravnanja 12. 4. 2021 v spodnji etaži tudi popisovala odštevalni števec in torej tudi na ta način izvajala posest nad predmetno spodnjo etažo. Preverjanje in ugotavljanje stanja porabe elektrike na odštevalnem števcu, kar je tožnica po svoji izpovedbi počela zaradi suma na nepravilno delovanje, vsekakor pomeni izkazovanje ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti. Pri tem je potrebno še izpostaviti, da pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica, glede na to da je toženka dopustila možnost, da so v spodnji etaži še kakšne druge tožničine stvari (razen šivalnega stroja in jakne, glede katerih je sodišče ugotovilo, da se ne nahajata v pritličju), z zamenjavo ključavnice motena tudi pri dostopu do teh svojih stvari. Tudi zaradi nemožnosti dostopa tožnice do lastnih stvari, saj je tako preprečena raba in razpolaganje z njimi, je izkazan ekonomski interes tožnice za sodno varstvo posesti. Neutemeljena je zato graja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Pritožnika tudi na tem mestu ne navajata okoliščin, zaradi katerih bi bila utemeljena očitana kršitev po 15. točki - protispisnost (da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi), zato ta kršitev že iz tega razloga ni podana.

13.Odločitev o pravdnih stroških v izpodbijanem sklepu ni konkretizirano izpodbijana, uradni preizkus pa tudi ni pokazal nepravilnosti pri sprejemu odločitve in odmeri pravdnih stroškov.

14.Razlogi, navedeni v pritožbi, niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (2. točka 365. člena ZPP).

15.Ker toženca s pritožbo nista uspela, sta na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa povrniti nerazdelno 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in sicer 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 in 19/2 Odvetniške tarife - OT), 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Ker je bila tožeči stranki z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1998/2023 z dne 10. 11. 2023 odobrena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 5. 9. 2023, sta priznane stroške pritožbenega postopka toženca dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za Bpp, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 35 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 426

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.