Jedro

Ker je za poseg, ki ga tožnica toženki očita, obstajala (in še vedno obstaja) veljavna pravna podlaga, o protipravnosti vznemirjanja tožničine lastninske pravice s postavitvijo kanalizacijskih cevi ni mogoče govoriti.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini parc. št. 109/7 k.o. x., še posebej pa je dolžna opustiti vožnjo z vsemi vozili preko te nepremičnine, kakor tudi hojo preko prej citirane parcele v celoti ter odstraniti vse kanalizacijske vode in ostali material, katerega je vstavila v jarek na predmetni nepremičnini, ter tako vzpostaviti prvotno stanje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“ - v III. točki izreka spremeni tako, da se tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene v višini 629,16 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini parc. št. k.o. x., še posebej vožnjo z vsemi vozili preko te nepremičnine, kakor tudi hojo preko te nepremičnine ter odstraniti vse kanalizacijske vode in ostali material, katerega je vstavila v jarek na predmetni nepremičnini ter tako vzpostaviti prvotno stanje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo nadomestila za neupravičeno uporabo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na dejstvo, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožena stranka brez pravnega naslova uporablja nepremičnino, ki je last tožeče stranke, zaradi česar je tožeča stranka od tožene na podlagi drugega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala z vznemirjanjem (prekopano zemljišče, nezmožnost uporabe zemljišča). Pri ugotavljanju škode bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati objektivni kriterij, t.j., ali vznemirjanje obstaja in ali je protipravno, kot tudi subjektivni kriterij (obstoj krivde in kaj pomeni nastala škoda za tožečo stranko). Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, čeprav je razsodilo, da je bilo vznemirjanje protipravno. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Tožeča stranka je s primarnim zahtevkom uspela v celoti, le-ta pa je bil po vrednosti bistveno višji od tistega za plačilo odškodnine.

Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma razlogov, zakaj pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti ni bila sklenjena. Do podpisa služnostne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je pooblaščenec tožeče stranke M.Ž. dal soglasje pod odložnim pogojem, saj tega M. Ž. v izpovedbi ni potrdil. V tem delu so razlogi sodbe v nasprotju s podatki sodnega spisa. Če bo sodišče štelo, da je bilo soglasje dano pod odložnim pogojem, pa tožena stranka navaja, da je tožeča stranka tista, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja preprečila izpolnitev tega pogoja, zato se skladno s četrtim odstavkom 59. člena Obligacijskega zakonika (OZ) šteje, da je pogoj uresničen. Tožena stranka pa sicer stoji na stališču, da o odložnem pogoju ni mogoče govoriti, saj mora biti le-ta vnaprej izrecno opredeljen in artikuliran, kar pa iz izpovedi M. Ž. ne izhaja. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič Z.K. in J.B.. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem zakaj je štelo, da je bilo soglasje dano pod pogojem in da je tožena stranka tista, ki se dogovora glede formalne ureditve razmerja ni držala. Prav tako v sodbi ni razlogov, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da zaradi krivde na strani tožene stranke ni prišlo do formalne ureditve služnostnega razmerja med pravdnima strankama. Tožeča stranka se je s posegom strinjala, zato do varstva na podlagi 99. člena SPZ ni upravičena.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

O pritožbi tožnice Tožnica se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo njene nepremičnine oziroma škode, kot posledice domnevno protipravnega posega toženke na njeno nepremičnino. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da tožnica v tožbi ni podala zadostnih trditev v zvezi s tem delom zahtevka, teh trditev pa kljub ugovoru toženke glede njihove nesklepčnosti, tožnica tudi kasneje ni dopolnila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna presoja sodišča prve stopnje pravilna. Trditvena podlaga ni zadoščala niti za ugotovitev, na katerem temelju tožnica sploh uveljavlja zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR (odškodninski, na podlagi drugega odstavka 99. člena SPZ ali obogatitveni, na podlagi 190. člena OZ). Če naj bi bila podlaga njenemu zahtevku odškodninska obveznost toženke, kot jo prvič opredeljuje v pritožbi, pa je dodati, da tožnica v postopku na prvi stopnji ni pojasnila, kakšna škoda naj bi ji nastala zaradi domnevno protipravnega posega tožene stranke.

Navedbe tožnice v pritožbi, da ji je bila z ravnanjem toženke povzročena škoda v obliki prekopanega zemljišča in nezmožnosti uporabe zemljišča, je tožnica podala prvič šele v pritožbi in jih pritožbeno sodišče zaradi prepovedi iz 337. člena ZPP ne more upoštevati. Pa tudi sicer, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, poseg toženke, iz katerega naj bi izvirala v pritožbi zatrjevana škoda, ni bil protipraven, zato zahtevek za povračilo morebitne škode, ki je tožnici nastala zaradi tega posega, ne more biti utemeljen tudi iz tega razloga.

Tožnica se pritožuje tudi zoper III. točko izreka sodbe, s katero je sodišče odločilo o stroških postopka. Zavzema se za porazdelitev večjega bremena plačila stroškov na škodo toženke. Glede na utemeljenost toženkine pritožbe (o tem v nadaljevanju), ki je terjala zavrnitev celotnega zahtevka in odločitev pritožbenega sodišča o stroških celotnega postopka(1), upoštevajoč popolni uspeh toženke v postopku(2), je tudi ta del pritožbe tožnice neutemeljen.

Ker s strani tožnice uveljavljane in po uradni dolžnosti preizkušene kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke Za odločitev o pritožbi relevantna dejstva, ugotovljena v postopku na prvi stopnji, so: - toženka je na nepremičnini tožnice izkopala jarek, v katerega je vstavila kanalizacijske cevi in jarek zasula; - tožnica (oziroma njen sin, ki je bil pooblaščen za pogovore v zvezi z navedenim posegom) je poseg dovolila; - soglasje je bilo dano ustno, med pravdnima strankama pa je bilo dogovorjeno, da poseg na nepremičnini formalno uredijo tako, kot bo to dogovorjeno z ostalimi lastniki; - med pravdnima strankama so po opravljenem posegu potekali dogovori o sklenitvi služnostne pogodbe, ki nikoli ni bila sklenjena; - služnostna pogodba tudi z lastnikom sosednje nepremičnine ni bila sklenjena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsebino dogovora med pravdnima strankama, povzeto v 3. alineji prejšnje točke obrazložitve in pri tem razloge za takšno ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbene navedbe toženke, da takšen dogovor ne izhaja iz izpovedi tožnika, in da je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče zavrača. Ne more pa pritožbeno sodišče pritrditi materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, kaj takšen dogovor med strankama predstavlja. Drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo soglasje dano pod pogojem, vendar upoštevajoč vsebino dogovora med pravdnima strankama, pogoj od katerega izpolnitve je odvisna veljavnost soglasja ni bila kasnejša sklenitev služnostne pogodbe, pač pa zgolj dati ustnemu soglasju potrebno obliko. Dokazni postopek namreč ni pokazal, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo naknadno ustanovljena služnosti preko tožničine parcele v korist toženke, prav tako ni bilo govora o morebitni odškodnini, kar bi kazalo na to, da sta stranki imeli v mislih kasneje skleniti ravno služnostno pogodbo. Zahtevo M.Ž., katere vsebino je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tako mogoče razumeti le kot zahtevo za zapis soglasja v pisni obliki, kar pa predstavlja dogovor pravdnih strank o pisni obliki soglasja, kot pogoja za njegovo veljavnost (prvi odstavek 54. člena OZ).

Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, je nična, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ). Vendar je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka poseg že opravila in jarek, v katerega je položila kanalizacijskega cevi, že zasula. S tem pa je bil dogovor med pravdnima strankama, katerega vsebina je bilo dovoljenje toženki, da postavi kanalizacijske cevi, v celoti realiziran, zato pogoji za ničnostno sankcijo niso podani in je soglasje veljavno.

SPZ v 99. členu določa, da lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Ker je za poseg, ki ga tožnica toženki očita, obstajala (in še vedno obstaja) veljavna pravna podlaga, o protipravnosti vznemirjanja tožničine lastninske pravice s postavitvijo kanalizacijskih cevi ni mogoče govoriti.

Poleg odstranitve kanalizacijskih cevi in vzpostavitve prejšnjega stanja tožnica zahteva, da se toženki prepove vsakršno poseganje v lastninsko pravico in da se ji naloži, da je dolžna opustiti vožnjo in hojo preko njene nepremičnine. Pogoj za vložitev tožbe na podlagi 99. člena SPZ je, da je vznemirjanje trajno in ponavljajoče, ter da vznemirjanje (ob vložitvi tožbe) še traja. (3) V zvezi z zahtevkom na prepoved voženj in hoje toženke po tožničini nepremičnini, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni podala nobenih trditev v tem smislu, zato tudi ta del zahtevka ne more biti utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke v celoti ugodilo in sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, ki, glede na njen neuspeh v pravdi, v celoti bremenijo tožnico.

Tožnica je tako na podlagi 154. člena ZPP dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 596,76 EUR in vključujejo nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100 tarife Zakona o odvetniški tarifi - tarifa)) v višini 629,16 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102 tarife) v višini 147,60 EUR, nagrado za postopek s pritožbo (tar. št. 3210 tarife) v višini 196,80 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 tarife) v višini 20 EUR, vse povečano za 20% DDV (tar št. 6007 tarife). Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenih stroškov za vsak posamezni narok, saj skladno s sodno prakso(4) tarifna številka 3102 tarife vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.

(1)Drugi odstavek 165. člena ZPP.

(2) Prvi odstavek 154. člena ZPP.

(3) Prim. A. Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem;GV Založba, 2004, str. 503. (4) Prim. odločbo VS RS Sklep II Ips 56/2011.