Jedro

Lastninska pravica na zemljišču (oziroma zahtevek na njeno ugotovitev) napram stavbni pravici (in v tej smeri podanem zahtevku) ni nekaj več (kot to navaja pritožba), ampak nekaj drugega.

Ker tožnica svojih trditev o stvarni (lastninski) pravici na zemljiščih ni uspela (ustrezno) izkazati, njenemu navajanju, da naj bi ji skušala toženka z odsvajanjem tega premoženja uveljavljanje teh pravic na zemljiščih preprečiti, ni moč slediti. Obstoj stavbne pravice lastniku zemljišča ne preprečuje (onemogoča) odsvojitve (obremenitve) le-tega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 18.3.2016: - toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 3.12.2015 ugodilo in razveljavilo začasno odredbo, v skladu s katero se slednji (do celote) prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin 3/13-0, 2/3-0, 22/1-0, 22/6-0, 2/4-0 (z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi na omenjenih nepremičninah), prepoveduje vložitev predloga za vknjižbo oziroma predznambo pridobitve lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu pri istih nepremičninah in razpolaganje z zaznamovanim vrstnim redom na podlagi overjenega ZK predloga za zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice z dne 16.9.2015 (ID postopka ...); v primeru, da bi toženka kršila omenjene prepovedi, pa bi bila dolžna v skladu z začasno odredbo za vsako posamezno kršitev posebej plačati denarno kazen v višini 50.000,00 EUR (I. točka izreka), - odločilo, da bo o stroških odločeno z odločitvijo o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da ugovor toženke v celoti zavrne ter obdrži v veljavi izdano začasno odredbo (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma izpostavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitve o tem, kdo je bil imetnik pravice uporabe na spornih nepremičninah. Sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo, v posledici česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa v celoti napačno uporabljeno tudi materialno pravo. V nadaljevanju navaja, kaj izhaja iz Pogodbe o zgraditvi provizorija za mešanje betona z dne 15.6.1967 oziroma dne 1.10.1968, iz Kupoprodajne pogodbe z dne 2.4.2012 (sklenjene med S. d.d. - v stečaju kot prodajalcem in družbo I. d.o.o. kot kupcem) ter Kupoprodajne pogodbo z dne 3.4.2013 (sklenjene med družbo I. d.o.o. in družbo Š. d.o.o.). Kljub predloženim pogodbam je sodišče v 10. točki sklepa zavzelo stališče, da ni verjetno, da objekti 2204, 2205, 2206 in 2194 sestavljajo betonarno in so v lasti ter uporabi tožnice. Ugotovitev sodišča naj bi bila protispisna. Ker je toženka pravna prednica pogodbenih strank, je neutemeljena tudi ugotovitev, da slednja ni pogodbenica kupoprodajnih pogodb. V konkretnem primeru naj bi šlo za pravni položaj, ki ga opredeljuje pravno pravilo 418. paragrafa ODZ. Gradnja je bila izvršena na zemljišču, ki je bilo formalnopravno še vedno tuja lastnina. Lastnik zemljišča, to je toženka, pa gradnji ni nasprotovala oziroma je celo dovolila, kar je ob sklenjenih pogodbah in izročitvi zemljišča v posest omogočalo dobrovernost dobavitelja (sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 135/2002 in II Ips 26/2013). Vse od sklenitve Pogodb o zgraditvi provizorija dalje se na spornih nepremičninah nahajajo objekti, ki niso začasne ali provizorične narave. Poleg tega je toženka v okviru najemne pogodbe tožnici izrecno priznala lastninsko pravico na betonarni oziroma na objektih, ki so predmet spora. Zato v konkretnem primeru ne gre za časovno omejeni in odplačni služnosti oziroma najemni pogodbi, temveč za dogovor o trajnem prenosu zemljišč za potrebe gradnje objektov (418. člen ODZ). Ugotovitve sodišča v točki 15, češ da pogodbi v konkretnem primeru izključujeta dobro vero graditelja, da gradi na svojih zemljiščih, saj je bilo graditelju zemljišče dano zgolj v začasno, odplačno naravo, so protispisne. V kolikor bi šlo v konkretnem primeru zgolj in samo za dogovor o začasni gradnji, ki bi izključevala dobro vero, bi se toženka uporabi teh nepremičnin s strani tožnice prav gotovo uprla. V nobenem primeru pa tožnici z najemno pogodbo ne bi pripoznala njihovega lastništva. Poudarja, da niti pravna pravila ODZ, niti kasnejša pravila ZTLR oziroma SPZ ne omogočajo pridobitve lastninske pravice na objektu brez ustreznega zemljišča. Načelo superficies solo cedit uveljavljeno ves čas tudi v primerih gradnje na tujem svetu (paragraf 418 in 419 ODZ, členi 24 do 26 ZTLR in 54. člen SPZ) terjajo v pravdnem postopku nujno istočasno uveljavljanje lastninske pravice tako na objektu kot tudi na zemljišču, na katerem objekt stoji. Poudarja, da koncepcija družbene lastnine ni temeljila na načelih klasičnega sistema civilnega prava. Razmerja, ki so nastala v enem sistemu, je bilo treba zaščititi in prilagoditi novi ureditvi. Zakonodajalec je vzpostavil sistem pretvorbe dotedanje družbene lastnine in pravic na objektih družbene lastnine v pravice, ki so skladne z novo stvarnopravno ureditvijo. Predhodno omenjeno naj bi bilo potrebno upoštevati v kontekstu tistega časa in takratnih družbeno lastninskih razmerji, ko za prenos pravic uporabe zemljiškoknjižna izvedba ni bila konstitutivni pogoj za njegovo veljavnost. Pomembno je, ali je formalni imetnik pravice uporabe to pravico tudi dejansko izvrševal. V konkretnem primeru je pravico uporabe na stavbah s št. 2204, 2205, 2206 ter 2194 in na zemljišču potrebnem za njihovo redno rabo dejansko izvrševala toženka oziroma njeni pravni predniki. Navedenega dejstva toženka v okviru ugovornih navedb ni substancirano prerekala, niti ni zatrjevala nasprotnega. Toženka v ugovoru ni substancirano prerekala, da bi bila tožnica oziroma njeni pravni predniki imetniki pravice uporabe na spornih nepremičninah. V sklepu se sodišče niti z besedo ni opredelilo do zatrjevanega imetništva pravice uporabe na spornih nepremičninah. Tožnica izpodbijanemu sklepu v 11. točki obrazložitve očita arbitrarnost. Sodišče namreč zgolj naniza, katere pravne trditve tožnice naj ne bi bile pravilne, pri čemer pa pravilne materialnopravne podlage za odločitev ne ponudi. Slednje torej ni odločalo na podlagi zakona temveč na podlagi drugih kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi sodišče zaključilo v 13. točki. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je tožničin zahtevek očitno utemeljen v delu, ki se nanaša na pridobitev stavbne pravice. Okoliščina, da tožnica v okviru tožbenega zahtevka zahteva nekaj več, pa po njeni oceni ne more predstavljati razloga, ki bi preprečeval izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče bi moralo postopati v skladu z določilom 285. člena ZPP. V nadaljevanju pojasnjuje pomen pravic do izjave, kot izhaja iz 22. člena Ustave RS. Ta pravica sodišču preprečuje, da bi svojo odločitev oprlo na dejstvo, o katerem se stranka v postopku ni imela možnosti izjaviti. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, jo je dolžno na to opozoriti (sklicuje se tudi na določbo 285. člena ZPP). Ta dolžnost sodišča velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika ali ne (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up – 312/03). V nadaljevanju pojasnjuje pomen zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice. Omenja, kakšna je vsebina prvega odstavka 68. člena ZZK-1 in četrtega odstavka 69. člena ZZK-1. Ključna za razlago spornega razmerja je ureditev po 73. in 74. členu ZZK-1. Splošno znano dejstvo naj bi bilo, da takšna ureditev omogoča tudi zlorabe, kot je to konkretni primer. Slednje naj bi bilo pomembno zlasti v današnjem času, ko se srečujemo z ustanovitvijo številnih fiktivnih zaznamb vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah z namenom, da si ustanovitelj zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice po potrebi zagotovi možnost prenosa lastninske pravice na nepremičnini z učinkom za nazaj ter se s tem izogne zakonskim obveznostim. Toženka si je namreč mimo postopkov oziroma pravil predvidenih v Zakonu o kmetijskih zemljiščih zagotovila možnost prenosa lastninske pravice na nepremičnini z učinkom za nazaj. O tem naj bi se izrekla sodna praksa v zadevi I Cp 138/2015. Vpis lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe vrstnega reda v konkretnem primeru nedvomno predstavlja obid kogentnih zakonskih določil v zvezi s prometom z gozdnimi zemljišči. Toženkina vložitev predloga zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice še pred končanim postopkom prodaje skladno z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih jasno kaže na zlorabo instituta ter toženkin namen protipravno poseči v tožničine pravice oziroma da skuša z odsvajanjem premoženja tožnici nezakonito preprečiti, da bi lahko uveljavila svoje stvarne pravice na zemljiščih, ki so predmet postopka po Zakonu o kmetijskih zemljiščih. Tožnica je namreč lastnica nepremičnin v delih, ki predstavljajo površino pod stavbami v njeni lasti ter lastnica pripadajočih površin za redno rabo teh stavb oziroma imetnica stavbne pravice na teh nepremičninah. Toženka zaradi splošno uveljavljenega načela superficies solo cedit z nepremičninami, ki so predmet prodaje, dejansko prodaja tudi stavbe v tožničini lasti. Njihovo izvzetje iz postopka prodaje torej z ničemer ne varuje tožničinih stvarnih pravic, kot to poskuša toženka prikazati v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi. Navedeno hkrati pomeni, da bo kasnejša uveljavitev terjatve tožnice napram morebitnemu novemu lastniku nepremičnine onemogočena. Hkrati toženka tožnici, ki je dejanski mejaš parcel, ki so predmet prodaje skladno z določili Zakona o kmetijskih zemljiščih oziroma Zakona o gozdovih, onemogoča uveljavljanje predkupne pravice. Ugotovitve sodišča, češ da bi tožnica predkupno pravico kot mejaš lahko uveljavljala v okviru postopka odobritve pravnega posla ne vzdržijo resne pravne presoje, saj ji formalno (zemljiškoknjižno) lastninska pravica na spornih nepremičninah še ni priznana. Šele z ugoditvijo temu tožbenemu zahtevku bo tožnica tudi zemljiškoknjižno postala mejaš. Tudi sicer morebitna neutemeljenost tožničinega zahtevka na izbris zaznambe vrstnega reda ne more biti ovira za neizdajo predlagane začasne odredbe. O tem zahtevku bo namreč sodišče odločalo s sodbo, v okviru začasne odreditve pa je tožnica predlagala zgolj prepoved razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom oziroma prepoved vknjižbe v zaznamovanem vrstnem redu. V celoti v nasprotju s predhodnim sklepom, s katerim je izdalo začasno odredbo, je sodišče v 22. točki zgolj zavzelo stališče, da naj v konkretnem primeru ne bi bila izkazana nevarnost. Odločitev je v tem delu povsem neobrazložena. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje pomen pravice iz 22. člena Ustave, prav tako se sklicuje na 6. člen EKČP, kot tudi na odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1273/09 in Up-147/09. Šlo naj bi za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka je podala odgovor, ki pa je bil prepozen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu prepričljivo pojasnilo, zakaj je bilo potrebno slediti toženkinemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 3.12.2015 oziroma zakaj zakonske predpostavke za njeno izdajo (272. člen ZIZ)(1) niso izpolnjene. Pri tem je ustrezno obrazložilo vse svoje zaključke, v katere pritožba ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka.

6. Pritožbeni očitek, češ da izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitve o tem, kdo je bil na spornih nepremičninah imetnik pravice uporabe, ne drži. Sodišče prve stopnje je (v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), sklicujoč se na zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek (priloga A15), kot verjetno ugotovilo, da so bile te nepremičnine vse od leta 1949 družbena lastnina in pod pravico uporabe toženkinih pravnih prednikov.(2) V zvezi z identiteto objektov, na katerih tožnica zatrjuje svoja upravičenja (in ki naj bi se po njenih navedbah nahajali na štirih različnih parcelah), sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve upravičeno izpostavlja, da naj bi bila po Pogodbah o zgraditvi provizorija (z dne 15.6.1967 v prilogi A16 in z dne 1.10.1968 v prilogi A17) gradnja dopustna le na (eni od njej, in sicer) parceli št. 22/1 k. o. X, nadalje, kaj naj bi se na njuni podlagi (zgolj) zgradilo, kot tudi da toženka ni bila pogodbena stranka kupoprodajnih pogodb (z dne 2.4.2012 v prilogi A19 in z dne 3.4.2013 v prilogi A20), ki je zato ne morejo zavezovati,(3) kot tudi da v najemni pogodbi (priloga A18) objekti, ki sestavljajo betonarno, niso opredeljeni. Pritožnica zgolj s sklicevanjem na zapis v omenjenih kupoprodajnih pogodbah oziroma v pogodbah o graditvi provizorija (ter brez kakršnihkoli dodatnih (konkretnih) argumentov) s strani sodišča prve stopnje izpostavljenega dvoma nikakor ne uspe odpraviti (oziroma ne prepriča v nasprotno). Iz omenjenih razlogov neutemeljen, tudi sicer pa nejasen, je očitek o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje. Protispisnost (v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP)(4) pomeni, da je sodišče (ob ugotavljanju relevantnih dejstev) napačno povzelo vsebino listine, izpovedbe prič oziroma drugih dokazov, in ne takrat, ko to vsebino bodisi napačno tolmači bodisi na njeni podlagi napravi nepravilne zaključke (kot to v konkretnem primeru očitno meni pritožnica).(5)

7. Z oziroma na to da, kot je to (predvsem v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, z gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini na njem lastninske pravice ni bilo moč pridobiti, je brezpredmetno (pritožbeno) navajanje, da toženka gradnji ni nasprotovala (se ji uprla), in na (posledično) dobrovernost graditelja.(6) Zakaj dobra vera graditelja tudi sicer ni bila podana, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tem okviru je sklicujoč se na vsebino pogodb o zgraditvi provizorija prepričljivo obrazložilo, da so bili njun predmet dejansko provizorični (kot to - nenavsezadnje - izhaja že iz njunega imena) objekti. Oporekanje tem zaključkom s sklicevanjem na okoliščino, da naj bi toženka tožnici z najemno pogodbo, ki je bila sklenjena več kot 45 let kasneje (in ki se vprašanja vrste/konkretne narave objektov ne dotika),(7) priznala lastninsko pravico na betonarni (iz česar naj bi po mnenju pritožnice izhajalo, da je šlo(8) za dogovor o trajnem prenosu zemljišč za potrebe gradnje objektov), v izpodbijani zaključek ustreznega dvoma ne vzbudi. Iz vseh omenjenih razlogov je pritožbeno navajanje, da je načelo superficies solo cedit uveljavljeno ves čas tudi v primerih gradnje na tujem svetu, (za konkretni primer) brezpredmetno. Enako pa velja tudi za obširno pritožbeno pojasnjevanje, kakšna je bila narava (pomen) pravice uporabe ter kako so se družbeno-lastninska razmerja oziroma v sistemu družbene lastnine obstoječa upravičenja pretvorila v pravice skladne z novo stvarnopravno ureditvijo.

8. V 6. točki obrazložitve tega sklepa je bilo pojasnjeno, zakaj pritožbeni očitek, češ da izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitve o tem, kdo je bil na spornih nepremičninah imetnik pravice uporabe, ne drži. Enako velja za trditev, da toženka trditve, da so bili tožnica oziroma njeni pravni predniki imetniki pravice uporabe na spornih nepremičninah, ni substancirano prerekala. Toženka namreč je v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi podala trditev, da so imeli pravico uporabe njeni pravni predniki, v vlogi z dne 10.2.2016 (glej l. št. 109) pa obrazloženo prerekala, da bi bila tožnica oziroma njeni pravni predniki imetniki pravice uporabe. Še bistveno bolj pomemben pa je bil drug toženkin ugovor, ki ga v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenja tudi sodišče prve stopnje (in na katerega tožnica ustrezno konkretno niti ne odgovori). Predmet obeh kupoprodajnih pogodb (z dne 2.4.2012 v prilogi A19 in z dne 3.4.2013 v prilogi A20) so zgolj nepremičninske pravice na objektih, ne pa tudi pravice na zemljiščih. Četudi bi torej njeni singularni pravni predniki imeli(9) lastninsko pravico na zemljiščih (oziroma bili pred tem (dejanski) imetniki pravice uporabe na zemljiščih),(10) le-te na tožnico s kupoprodajnimi pogodbami, na katere se sama sklicuje, niso bile prenesene. Ker sodišče prve stopnje (v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), kot to zatrjuje pritožnica, ni zgolj „nanizalo“, katere njene pravne trditve naj ne bi bile pravilne, ampak je v nadaljevanju(11) konkretno (in hkrati prepričljivo) pojasnilo, zakaj je temu tako (oziroma zakaj so toženkine ugovorne trditve utemeljene), je (tudi sicer ne povsem jasen)(12) pritožbeni očitek o ravnanju v nasprotju z 22. členom Ustave RS (očitno) neutemeljen.

9. Lastninska pravica na zemljišču (oziroma zahtevek na njeno ugotovitev) napram stavbni pravici(13) (in v tej smeri podanem zahtevku) ni nekaj več (kot to navaja pritožba) ampak nekaj drugega. Ker sodišče prve stopnje svojih zaključkov podanih v 13. točki obrazložitve (oziroma pred tem) o (verjetni) neutemeljenosti tožničinega zahtevka, ne utemeljuje z „nesklepčnostjo“ oziroma okoliščino, da slednja ni navedla vseh pravno-odločilnih dejstev, je pritožbeno sklicevanje na dolžnosti sodišča v zvezi s 285. členom ZPP oziroma obširno pojasnjevanje pravice do izjave (22. člen Ustave RS), ki je povsem splošne (abstraktne) narave, brezpredmetno.

10. Kaj naj bi bila podlaga za trditev, da ureditev zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice (pritožba omenja določbe 68., 69. 73. in 74. člena ZZK-1)(14) omogoča tudi zlorabe (kot naj bi bil konkretni primer), ni razvidno. Za to pritožba ne poda nobenih konkretnih in prepričljivih razlogov (bodisi dejanske bodisi pravne narave). Že sodišče prve stopnje v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo (in temu se pritožbeno sodišče pridružuje), da je omenjenemu institutu imanentno, da omogoča vpis lastninske pravice po stanju zemljiške knjige, kot je v trenutku vložitve predloga za vpis zaznambe (torej „za nazaj“), in da so vsi vpisi, ki so opravljeni po vpisu pogojne narave, hkrati pa tudi (kar je enako pomembno), da so pogoji za vpis same lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu (popolnoma) enaki kot pri njenem „rednem“ vpisu(15) (kar pomeni tudi z vidika upošteva določb ZG(16) oziroma ZKZ(17)). Kljub temu tožnica vztraja pri naziranju (ki ga, kot rečeno, ne uspe konkretno/prepričljivo pojasniti(18)), da naj bi se z njim omogočala izognitev zakonsko predvidenim obveznostim (postopkom) oziroma (konkretno) da si je (z njim) toženka možnost prenosa lastninske pravice za nazaj zagotovila mimo pravil predvidenih v ZKZ.(19)

11. Ker tožnica svojih trditev o stvarni (lastninski) pravici na zemljiščih ni uspela (ustrezno) izkazati, njenemu navajanju, da naj bi ji skušala toženka z odsvajanjem tega premoženja uveljavljanje teh pravic na zemljiščih preprečiti, ni moč slediti. Obstoj stavbne pravice lastniku zemljišča ne preprečuje (onemogoča) odsvojitve (obremenitve) le-tega. Na drugi strani pa ta odsvojitev (oziroma razpolaganje) nima vpliva na (nadaljnji) obstoj stavbne pravice (oziroma lastništvo zgradbe/objekta, ki je njeno bistvo).(20) Zato pritožničino navajanje, da bo kasnejša uveljavitev terjatve napram novemu lastniku zemljišča onemogočena, ni prepričljivo. Nejasno (protislovno) je nadalje zatrjevanje v zvezi z obstojem tožničine predkupne pravice. Na eni strani namreč slednja zatrjuje, da je dejanski mejaš parcel, ki so predmet prodaje,(21) na drugi strani pa, da bo šele z ugoditvijo predmetnemu tožbenemu zahtevku tudi formalno postala mejaš. Če se torej „mejaštvo“ nanaša na lastninska upravičenja na zemljiščih, ki so predmet v tem postopku postavljenih tožbenih zahtevkov, potem je moč ugotoviti, da takšnih upravičenj ni (niti verjetno) izkazala. Iz podobnega razloga je neprepričljivo tudi naziranje, da morebitna neutemeljenost zahtevka na izbris zaznambe vrstnega reda (o katerem bo sodišče odločalo s sodbo) ni ovira za izdajo začasne odredbe (v okviru katere je tožnica predlagala prepoved razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom oziroma prepoved vknjižbe v zaznamovanem vrstnem redu). Namen izdaje začasne odredbe je namreč zavarovanje realizacije samega zahtevka. Če pa tak zahtevek (očitno) ni podan (ne obstoji), ni pogojev za (kakršno koli) zavarovanje. Sodišče prve stopnje je nadalje v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da (toženkin) predlog za vpis zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, s katerim je tožnica utemeljevala nevarnost (da svoje terjatve ne bo mogla uveljaviti oziroma da bo to oteženo), ni nezakonit. Zakaj ni nezakonit, pa je konkretno (in hkrati prepričljivo) pojasnilo v točkah pred tem (predvsem pa v 17. in 18. točki obrazložitve). Zato je očitek o neobrazloženosti (očitno) neutemeljen, obširno (in hkrati povsem splošno/abstraktno) pojasnjevanje pomena pravice iz 22. člena Ustave RS oziroma potrebne argumentacije (obrazloženosti sodne odločbe) pa (za konkretni primer) brezpredmetno.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

13. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka v končni odločbi odločilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Dovolj jasno pa se je z ugotovitvijo v zvezi s pogodbama o zgraditvi provizorija, in sicer da naj bi v danem primeru takratni imetnik pravice uporabe na predmetnem zemljišču in graditelj (to pa je bilo Splošno gradbeno podjetje Z. kot (singularni) pravni prednik tožnice oziroma točneje njenega (singularnega) pravnega prednika - družbe I. d.o.o.) sklenila dogovor (ki ima dejansko pravno naravo najemne in/oz. služnostne pogodbe), do tega vprašanja opredelilo tudi v 15. točki obrazložitve.

Op. št. (3): Tožnica tej ugotovitvi nasprotuje z (neprepričljivim) argumentom, češ da je bila toženka pravna prednica pogodbenih strank. V skladu s katero pravno (zakonsko) podlago naj bi pogodbe, ki jih kasneje sklenejo njihovi (univerzalni ali singularni) pravni nasledniki, zavezovali tudi njihove (univerzalne ali singularne) pravne prednike (ki sami niso stranke teh pogodb), ni jasno (niti pritožnica tega ne pojasni).

Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (5): Saj ne pojasni, v čem naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino (to je zapis, ki ga vsebujejo) listin, na katere se sklicuje.

Op. št. (6): Ker nista obravnavala primera gradnje na zemljišču v družbeni lastnini, je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 135/2002 in II Ips 26/2013. Op. št. (7): Ter s katero toženka tožnici ni priznala nobenih upravičenj na samih zemljiščih.

Op. št. (8): Kar iz samih pogodb o zgraditvi provizorija (ki sta za to vprašanje ključni) nikakor ne izhaja. Glede v tem oziru podanega (in prav tako ne(po)jasn(j)ega) očitka protispisnosti se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge podane v 6. točki obrazložitve predmetnega sklepa. Kot je bilo na omenjenem mestu poudarjeno, zgolj nestrinjanje z zaključki sodišča (napravljenimi na podlagi listine), samo za sebe ne more biti podlaga za takšen očitek.

Op. št. (9): Pa to ni razvidno (izkazano).

Op. št. (10): Kako bi lahko bila imetnica (izvrševalka) pravice uporabe na zemljiščih tožnica, ki naj bi svoje pravice na njih stoječih objektih pridobila (kot trdi sama) v posledici obeh kupoprodajnih pogodb, ki sta bili sklenjeni (šele) 2.4.2012 oziroma 3.4.2013, ni (po)jasn(jen)o. Op. št. (11): In sicer nadaljnjih točkah (12 - 16) obrazložitve.

Op. št. (12): In sicer omenjanje odločanja na podlagi „drugih kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev“.

Op. št. (13): Pri čemer (kot je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje) lastništvo objekta/zgradbe (kot vsebina) stavbne pravice ne pomeni oziroma nima nič z lastništvom zemljišča (kar tudi s podrejenim zahtevkom (točke 1-3) uveljavlja tožnica).

Op. št. (14): Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami Op. št. (15): Gre torej zgolj za zavarovanje vrstnega reda (trenutka) pridobitve lastninske pravice, medtem ko morajo biti za to, da do vknjižbe pravice pride, izpolnjeni vsi pogoji (enako kot če vrstni red pridobitve ne bi bil zaznamovan). Z zaznambo vrstnega reda pridobitve je to torej doseženo „zgolj“ to, da bo pridobitev (vknjižba) lastninske pravice, v kolikor bo do nje prišlo, veljala (ne glede na kasnejše vpise) za nazaj od trenutka učinkovanja zaznambe (glej četrti odstavek 74. člena ZZK-1).

Op. št. (16): Zakon o gozdovih, Uradni list RS, št. 30/1993, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (17): Zakon o kmetijskih zemljiščih, Uradni list RS, št. 59/1996, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (18): Zgolj navajanje, da naj bi bilo temu tako, pa seveda ne zadostuje.

Op. št. (19): Ker temu ni tako, je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo I Cp 138/2015 oziroma namen z omenjenim zakonom predpisanega postopka prodaje kmetijskega zemljišča. Op. št. (20): In ki v obstoječem sistemu edina omogoča „ločenost“ lastništva na zemljišču in zgradbi (objektu).

Op. št. (21): Če je temu tako, potem bo lahko te svoje pravice (kot v 19. točki obrazložitve navaja sodišče prve stopnje) uveljavljala v upravnem postopku.