Jedro

Tožnik je premikal voziček kljub zavedanju, da se dvižna ploščad ne nahaja na nivoju tovorne površine in je torej vedel, da lahko na koncu tovornega vozila pričakuje prazen prostor. Če bi ravnal skrbno in odgovorno, ne bi tako postopal, saj je vsakemu razumnemu človeku jasno, da bo v primeru hoje po površini, ki se nenadoma konča oziroma spusti cca en meter nižje, padel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 31.167,68 EUR z obrestmi in tožniku naložilo, da povrne tožencu 2.478,21 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Vztraja tako pri objektivni odškodninski odgovornosti toženca, saj je tožnik opravljal nevarno delo, kot tudi pri krivdni odškodninski odgovornosti, saj na vozilu v času škodnega dogodka ni delovala dvižna ploščad. Pri škodnem dogodku ni bila prisotna nobena priča, zato sodišče ne bi smelo opreti odločitve na njihovo izpoved. Tožnik je pred padcem raztovoril le en prazen poštni voziček in ne dva, kot je napačno ugotovilo sodišče. Pred raztovarjanjem v A. je poštne vozičke raztovarjal na drugačen način, s pomočjo viličarja. Tožnik ni sam kriv za nesrečo, sodišče pa ni obrazložilo, zakaj je ravnal malomarno. Delal je tako, kot mu je pokazal B. B. Ko je parkiral vozilo, je šel do komand, a se dvižna ploščad ni premaknila, zato se je vrnil v kabino in preveril, če ima vozilo kontakt. Po nekaj poskusih se je dvižna ploščad spustila in raztovoril je en poštni voziček. Dvižna ploščad je bila spuščena dol in se ni več premaknila gor. Tedaj je videl, da spiralni kabel na kesonu, ki je povezan z dvižno ploščadjo, „nima elektrike“, zato je stopil na keson in kabel vtaknil v vtičnico. Prijel je poštni voziček, da bi ga potisnil. Ker se je zataknil ob drug poštni voziček, ga je močno potegnil. Bil je pretežak, da bi ga lahko zadržal. Tožnik se je znašel na koncu kesona, stopil v prazen prostor in padel z vozila. Ker v zvezi z brezhibnostjo vozila v času škodnega dogodka sodišče ni postavilo izvedenca avtomobilske stroke, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. To kršitev je storilo tudi zato, ker ni postavilo izvedenca za varstvo pri delu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik, ki je bil zaposlen kot voznik tovornega vozila, se je poškodoval pri raztovarjanju poštnih vozičkov na naslovu C. d.o.o. v A. Pritožba neutemeljeno vztraja pri objektivni odškodninski odgovornosti toženca, ker naj bi do poškodbe prišlo pri opravljanju nevarnega dela (150. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Praviloma mora biti stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi, kar pa za obravnavani primer ni mogoče trditi. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, so bili poštni vozički resda naloženi na kamionu na višini 1,5 metra in je njihova masa dosegala tudi do 500 kg, vendar je bilo z njimi zaradi nameščenih kolesc in zavore dokaj enostavno upravljati, razkladanje pa je potekalo s pomočjo dvižne ploščadi. Glede na tako ugotovljene okoliščine pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da objektivna odgovornost ni podana. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, da so bili poštni vozički nameščeni drug ob drugega tako, da ni bilo prostora za uspešno manevriranje, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil vzrok za nastanek poškodbe izključno na strani tožnika (kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

7. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženca. Njegovo krivdno odškodninsko odgovornost (131. člen OZ) pritožba neuspešno utemeljuje s sklicevanjem na izpoved tožnika o tem, da v času škodnega dogodka ni delovala dvižna ploščad. Sodišče prve stopnje tej izpovedi utemeljeno ni verjelo. Na podlagi izpovedi D. D., E. E. in še zlasti F. F., ki je prišel na kraj škodnega dogodka in prevzel tožnikovo vozilo, je zaključilo, da je dvižna ploščad delovala pravilno, saj v nasprotnem primeru F. F. ne bi mogel s tem vozilom dokončati tožnikovega dela in raztovoriti blaga ter nato nadaljevati z vožnjo in delom po vnaprej dogovorjenem planu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zlasti to, da je F. F. po škodnem dogodku dokončal tožnikovo delo ob normalnem delovanju dvižne ploščadi, poraja utemeljen dvom v tožnikovo izpoved, ki jo izpostavlja pritožba. Prvostopenjsko presojo o delovanju dvižne ploščadi dodatno potrjuje ugotovitev sodišča, da je tožnik obravnavanega dne pred škodnim dogodkom uspešno opravil raztovarjanje na drugih lokacijah, in pa pojasnilo E. E., da to vozilo po obravnavanem škodnem dogodku ni bilo predmet odprave kakršnihkoli okvar. Pravilno je tudi poudarilo, da nobena priča ni potrdila, da bi tožnik kogarkoli obvestil o nedelovanju dvižne ploščadi, čeprav ga je takšna obvestilna dolžnost zavezovala skladno z Osnovnimi informacijami pred pričetkom dela, o tem, da mora nadrejenemu javiti vsako okvaro, pa je bil glede na izpoved G. G. seznanjen tudi v okviru usposabljanja. Pritožba neutemeljeno očita, da v času škodnega dogodka ni bila prisotna nobena priča, zaradi česar sodišče ne bi smelo opreti odločitve na njihove izpovedi o tem, ali je dvižna ploščad delovala ali ne. O tem, katero dejstvo se šteje za dokazano, je namreč sodišče dolžno odločiti na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), torej tudi upoštevajoč izpovedi zaslišanih prič.

8. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje izpovedi tožnika o tem, da mu je B. B. rekel, da je E. E. povedal, da morajo malo potrpeti, dokler ne bo popravljen Atego Mercedes (tj. vozilo, ki ga je tožnik sicer običajno vozil). Pritožba namreč spregleda, da je tožnik to izpoved navezal na to, da naj bi nadomestno vozilo, ki ga je vozil na dan škodnega dogodka, imelo „luft“ na krmilnem mehanizmu, škodnega dogodka pa ni navezal na to okoliščino, temveč na zatrjevano nedelovanje dvižne ploščadi. Tudi sicer je E. E. omenjeni razgovor zanikal. 9. Glede načina raztovarjanja iz izpodbijane sodbe izhaja, da je na zunanjem delu vozila komanda, s pomočjo katere se vozilo odpre in dvižna ploščad spusti. Delavec stopi nanjo in jo s pomočjo komande dvigne na nivo višine tovornega prostora. Poštni voziček pripelje na dvižno ploščad, ki jo s pomočjo komande (daljinec) spusti dol. Tudi v primeru, če bi se štelo za resnično tožnikovo zatrjevanje, da dvižna ploščad v trenutku škodnega dogodka ni delovala, krivdna odgovornost toženca ne bi bila podana, saj je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnik sam odgovoren za škodni dogodek, ustrezno pa je tudi obrazložilo, v čem je bilo njegovo nepravilno, neskrbno ravnanje. Iz tožnikove izpovedi, katero kot relevantno izpostavlja pritožba, izhaja, da potem, ko je raztovoril prvi poštni voziček, spuščena dvižna ploščad ni več šla ne gor ne dol. Spiralni kabel ni imel elektrike oziroma ni delal, zato se je tožnik povzpel na keson in kabel vtaknil v vtičnico. Nato je vzel poštni voziček, ki se je zataknil, zato ga je močno potegnil, a ga ni mogel zadržati. Znašel se je na koncu kesona, stopil v prazen prostor in padel. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je bil tožnik neskrben, nepreviden, nepremišljen. Kot je obrazložilo, je vedel, da se dvižna ploščad ne nahaja v istem nivoju kot tovorni prostor, pa je kljub temu hotel iz tovornega prostora izvleči poštni voziček, česar ne bi smel. Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša, saj bi tožnik, ki se je po svojem zatrjevanju povzpel na keson zato, da bi usposobil delovanje dvižne ploščadi, lahko pričel z raztovarjanjem poštnega vozička le, če bi poprej dvižno ploščad dejansko usposobil in jo dvignil na nivo tovornega vozila, česar pa očitno ni storil. Njegovo ravnanje tako ni bilo v skladu z drugim odstavkom 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji), ki med drugim določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Tožnik je premikal voziček kljub zavedanju, da se dvižna ploščad ne nahaja na nivoju tovorne površine in je torej vedel, da lahko na koncu tovornega vozila pričakuje prazen prostor. Če bi ravnal skrbno in odgovorno, ne bi tako postopal, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je vsakemu razumnemu človeku jasno, da bo v primeru hoje po površini, ki se nenadoma konča oziroma spusti cca en meter nižje, padel. 10. Pritožba zmotno navaja, da je tožnik delal tako, kot mu je ob nastopu dela pokazal B. B. Spregleda namreč tožnikovo izpoved, da mu B. B. ni rekel, da sme poštni voziček vleči iz kesona, če je dvižna ploščad pod nivojem tovornega prostora, ter nadaljnjo tožnikovo izpoved, da pred škodnim dogodkom dejansko ni nikoli raztovarjal na tak način.

11. V zvezi s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je izpostavljanje ob škodnem dogodku predstavljala tudi tožnikova vzvratna hoja pri premikanju poštnega vozička (obrnjen z obrazom stran od izhoda iz tovornega prostora in dvižne ploščadi), pritožba navaja, da tega, da je prepovedano vleči voziček proti sebi, toženec ni dokazal in izpostavlja izpoved B. B., da poštnega vozička ni mogoče spraviti s kesona drugače, kot da se ga potegne proti sebi in kasneje obrne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena navedba niti ni odločilnega pomena, saj je za presojo odškodninske odgovornosti ključno, da je tožnik pričel raztovarjati poštni voziček kljub temu, da je vedel, da se dvižna ploščad ne nahaja na nivoju tovorne površine.

12. Drži pritožbena navedba, da je glede na izpoved tožnika ta pred škodnim dogodkom preko dvižne ploščadi raztovoril že en poštni voziček in ne dva, kot izhaja iz izpodbijane sodbe (čeprav je tudi tožnik v izpovedi spremenil svojo trditev, da je pred tem raztovoril že dva poštna vozička), vendar število poštnih vozičkov, ki jih je pred tem že raztovoril, niti ni odločilno za ta spor. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je pred raztovarjanjem v A. poštne vozičke raztovarjal na drugačen način, s pomočjo viličarja. Da je raztovarjanje na terenu potekalo z viličarjem, tožnik ni niti trdil, niti to ne izhaja iz dokaznega postopka. Iz njegovih trditev in izpovedi izhaja le, da so mu v skladišču C. d.o.o. naložili poštne vozičke z viličarjem (torej pred odhodom na teren), vendar organizacija delovnega procesa v tem skladišču za obravnavani škodni dogodek ni pomembna.

13. Pritožba očita, da bi v zvezi z brezhibnostjo vozila v času škodnega dogodka sodišče moralo postaviti izvedenca avtomobilske stroke, ki bi podal mnenje, ali je možen potek dogodka, kot ga je opisal tožnik; ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj mu je onemogočilo dokazovanje dejstev, ki so mu v korist. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v okviru substanciranja tega dokaznega predloga navedel, naj se izvedenec opredeli do tega, ali s strani tožnika opisan način nedelovanja dvižne ploščadi pomeni okvaro in kako je vplivala na delo. Sodišče prve stopnje tega dokaza utemeljeno ni izvedlo in zato ni storilo očitane bistvene kršitve postopka. Za potrditev tega, da nedelovanje dvižne ploščadi pomeni okvaro, postavitev izvedenca niti ni potrebna. Tudi sicer izvedba tega dokaza ni bila potrebna za ugotovitev odločilnih dejstev glede na obrazloženo dejstvo, da ne glede na (ne)delovanje dvižne ploščadi odškodninska odgovornost toženca ni podana, ker je bil tožnik sam odgovoren za škodni dogodek.

14. Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče ni postavilo izvedenca za varstvo pri delu. Tožnik je v okviru substanciranja tega dokaznega predloga navedel, naj poda mnenje, ali je toženec zagotavljal ustrezno varstvo pri delu in katere opustitve mu je mogoče očitati. Očital je, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker toženec ni zagotovil varnega načina opravljanja dela (delujoče dvižne ploščadi, zadostnega prostora med poštnima vozičkoma, nadzora), vendar je bilo že obrazloženo, da je do nezgode prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. Nadalje je očital, da mu niso bila zagotovljena potrebna delovna sredstva (raztovarjanje z viličarjem), a je bilo že obrazloženo, da se je delo z viličarjem izvajalo le pri natovarjanju v skladišču C. d.o.o. Tudi o tem, ali je bil tožnik za delo ustrezno usposobljen, je sodišče prve stopnje lahko napravilo pravilno dokazno oceno na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Tako npr. iz skladnih izpovedi prič izhaja, da je opravil teoretični in praktični del usposabljanja (vključno s tem, kako mora opravljati delo voznika, rokovati z bremeni ...), pri čemer je tudi tožnik potrdil, da je bil o tem, kako opravljati delo, poučen, da ga je v delo uvedel B. B. in da je tožnik delal samostojno. Da je tožnik delo opravljal tako dobro, da ga je lahko opravljal sam, je izrecno potrdil tudi B. B. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski oceni, da izvedba dokaza z izvedencem za varstvo pri delu za ugotovitev odločilnih dejstev ni bila potrebna.

15. Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da toženec za škodni dogodek ni niti objektivno niti krivdno odškodninsko odgovoren, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, vključno s stroškovno odločitvijo (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženec pa, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).