Jedro

Sporna pogodba o prodaji stanovanja ne more biti nična iz razloga navideznosti pogodbe (glej 66. člen ZOR), saj ni izkazano, da je prodajna pogodba rezultat zavestnega razhajanja med voljo in izjavo pogodbenih strank.

Presoja oderuštva je mogoča le v primeru, ko pravdna stranka zatrjuje (in dokazuje) vse njegove elemente. Eden izmed teh je subjektivni element, ko ena pogodbena stranka zavestno izkoristi stisko, lahkomiselnost, neizkušenost, odvisnost ali težko premoženjsko stanje druge pogodbene stranke za dosego premoženjske koristi, pri čemer mora obstajati zveza med takim osebnim stanjem in nesorazmerjem dajatev.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi za izročitev nepremičnine, zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo uporabnine pa je ugodilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno, pritožbi toženke pa v celoti, ugodilo in odločitev prvostopenjskega sodišča o nasprotni tožbi razveljavilo in nasprotno tožbo zavrglo. V ostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana pogodba fiktivna in posledično nična, ker je v resnici šlo za posojilno pogodbo, zavarovano s prodajno pogodbo. Toženka se je ukvarjala z najemanjem in dajanjem kreditov, zato bi tako lahko bilo tudi v tem primeru. Dejstvo, da je tožničin pokojni mož hišo ocenjeno na 324.998,00 DEM prodal toženki za 100.000,00 DEM in ne raje M. C. za 150.000,00 DEM, je pomembno, ne pa nepomembno, kot je zaključilo pritožbeno sodišče. V povezavi z drugimi dejstvi je odločilno, saj kaže na oderuško naravo pogodbe. Ugotovljena so bila vsa dejstva, iz katerih izhaja, da je pogodba oderuška, vendar pritožbeno sodišče o tem ni odločalo, ker je navedlo, da ni imelo podlage v tožničinih trditvah. Takšna odločitev manjka tudi v prvostopenjski sodbi. Pritožbeno sodišče je navedlo, da o oderuštvu ni bilo odločeno in da zato odločitev ne more biti materialnopravno napačna. O zahtevku tožnice tako ni bilo v celoti odločeno. Tožnica je navajala, da je bila pogodba nična. Sodišče je ugotovilo dejstva v zvezi z oderuštvom, zato bi moralo o tem odločati, saj bi moralo na ničnost paziti po uradni dolžnosti.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki [

375. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)] , ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Zato revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo, ni upoštevalo.

7. Nižji sodišči sta ugotovili relevantno dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnica je bila ob podpisu sporne prodajne pogodbe z dne 28.8.2000 za stanovanje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in vknjiženo le na njenega pokojnega zakonca, prisotna in je bila seznanjena z njeno vsebino ter nanjo ni imela pripomb; skupna volja tožnice in njenega pokojnega moža je bila, da se nepremičnina proda; namen sporne pogodbe je bila prodaja sporne nepremičnine; posle v zakonski zvezi je po dogovoru s tožnico urejal tožničin pokojni mož; dogovorjena kupnina (100.000,00 DEM) je bila nižja od vrednosti nepremičnine po cenitvi (324.998,00 DEM), vendar je bil naročnik cenitve tožničin pokojni mož, ki je tako vedel za pravo vrednost nepremičnine; toženka je kupnino poravnala.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sporna pogodba o prodaji stanovanja ne more biti nična iz razloga navideznosti pogodbe (glej 66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR), saj ni izkazano, da je prodajna pogodba rezultat zavestnega razhajanja med voljo in izjavo pogodbenih strank.

9. Presoja oderuštva je mogoča le v primeru, ko pravdna stranka zatrjuje (in dokazuje) vse njegove elemente (glej 141. člen ZOR), saj morajo biti le-ti za njegov obstoj podani kumulativno. Eden izmed teh elementov oziroma bistvena značilnost oderuštva (glej 141. člen ZOR) je subjektivni element, ko ena pogodbena stranka zavestno izkoristi stisko, lahkomiselnost, neizkušenost, odvisnost ali težko premoženjsko stanje druge pogodbene stranke za dosego premoženjske koristi, pri čemer mora obstajati zveza med takim osebnim stanjem in nesorazmerjem dajatev. Samo nesorazmerje dajatev, na katerega se sklicuje v reviziji, za presojo oderuštva ne zadostuje. Manjkajoč subjektivni element oderuštva ni razviden iz obrazložitve sodb oziroma ugotovitev nižjih sodišč ne iz tožničinih tožbenih in ostalih trditev. Odločitev nižjih sodišč je zato pravilna, saj je bilo o tožničinem zahtevku odločeno v celoti in na podlagi tožničine trditvene in dokazne podlage, ki je pomanjkljiva v tolikšni meri, da ne omogoča presoje ničnosti pogodbe iz razloga oderuštva.

10. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.