Jedro

Avtonomija strank pri sklepanju zavarovalne pogodbe je omejena, razlog za to pa varstvo zavarovalca.

Pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti je z zakonom priznana, zato ne more biti v dispoziciji zavarovalne pogodbe (ter Splošnih pogojev in Klavzule kot njenemu sestavnemu delu), da navedeno pravico zavarovalca omeji ali jo izključi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.440,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje do plačila, nerazdelno s tožencema na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1132/2009 z dne 8. 3. 2012, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 536/2012 z dne 21. 6. 2012; - v II. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 877,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 9.940,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje do plačila“ zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 34,00 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi samó odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na splošno v obligacijskem pravu velja načelo avtonomije strank (3. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in načelo dispozitivnosti (2. člen OZ), kar pomeni, da so stranke načeloma proste pri določitvi pogodbene vsebine in niso vezane na ureditev pogodbenih tipov, kot se nahajajo v posebnem delu OZ. Zavarovalna pogodba je v tem pogledu posebnost, saj OZ v 924. členu določa, da se sme zavarovalna pogodba odmakniti samo od tistih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi, v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo (prvi odstavek 924. člena OZ). Odmik od drugih zakonskih določb o zavarovalni pogodbi, če ni prepovedan z OZ ali s kakšnim drugim zakonom, je dopusten samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca (drugi odstavek 924. člena OZ). Avtonomija strank pri sklepanju zavarovalne pogodbe je torej omejena, razlog za to pa v varstvu zavarovalca. V zavarovalni pogodbi, v kateri zavarovalnica nastopa na podlagi splošnih pogojev, namreč le ta izpostavlja predvsem svoje interese, zato je zakonodajalec v luči uravnoteženja interesov obeh udeležencev, pretežni del določb zavarovalne pogodbe opredelil kot kogentne(1).

6. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je do škodnega dogodka prišlo dne 1. 12. 2008, ko sta varnostnika tožeče stranke v okviru svojih delovnih obveznosti v trgovini S prevzela vrednostno vrečko z denarjem v znesku 9.940,00 EUR, vendar ta ni bila oddana v dnevno nočni trezor, s čimer sta ravnala hudo malomarno. Ni bilo sporno tudi, da je oškodovanka S. od tožeče stranke zahtevala odškodnino in da ji jo je ta plačala v višini 9.940,00 EUR. Sporno je bilo, ali je tožeči stranki nastalo škodo dolžna povrniti tožena stranka na podlagi Police o zavarovanju poklicne odgovornosti izvajalca zasebnega varovanja št. 8000131103, katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti št. Pg-opo/07-2 (v nadaljevanju Splošni pogoji) in Klavzula za zavarovanje poklicne odgovornosti družb za zasebno varovanje KL-opo-var 06-10 (v nadaljevanju Klavzula). Po oceni sodišča prve stopnje je tožeča stranka s sklenitvijo zavarovalne pogodbe pristala na zavarovalne pogoje tožene stranke, vključno z razlogi, zaradi katerih pride do izgube zavarovalnih pravic. Slednji (med drugim) določajo, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, če zavarovanec ali pri njem zaposleno osebje strokovno napako povzroči naklepno ali z veliko malomarnostjo (4. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev), če je škoda posledica naklepa ali hude malomarnosti varnostnika (2. točka 3. člena Klavzule) ali če se odškodninski zahtevek nanaša na povračilo škode, ki je nastala zaradi izginitve gotovine med prevozom in prenosom, če se ugotovi, da se prevoz ali prenos ni izvajal v skladu s Pravilnikom o načinu prevoza in varovanja denarja in drugih vrednostnih pošiljk – v nadaljevanju Pravilnik (9. točka prvega odstavka 3. člena Klavzule). Glede na takšno vsebino Splošnih pogojev in Klavzule ter upoštevaje nesporno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje zaključilo, da zavarovalno kritje za škodni dogodek po Polici o zavarovanju poklicne odgovornosti, ni podano. Takšno stališče je po stališču višjega sodišča v konkretnem primeru materialnopravno zmotno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Prva točka 2. člena Klavzule določa, da zavarovalnica jamči za škodo (poškodovanje oseb in/ali poškodovanje stvari), ki jo zavarovančevi varnostniki, zaradi strokovne napake, opustitve ali kršitve dolžnosti pri opravljanju zasebnega varovanja, povzročijo naročniku (1. pogoj) ter zavarovanec zanjo odgovarja po zakonu (2. pogoj).

8. Kot že predhodno pojasnjeno, ni sporno, da sta delavca tožeče stranke povzročila škodo naročniku tožeče stranke s tem, ko sta grobo kršila dolžnosti do svojega delodajalca pri opravljanju zasebnega varovanja(2). Nesporna je tudi odgovornost tožeče stranke svojemu naročniku. Zakon o zasebnem varovanju v prvem odstavku 37. člena namreč določa, da je imetnik licence odgovoren za škodo, ki jo povzročijo osebe, ki za imetnika licence opravljajo zasebno varovanje, v drugem odstavku 37. člena pa, da se mora imetnik licence pred začetkom opravljanja dejavnosti zavarovati pred odgovornostjo za škodo, ki bi utegnila nastati naročniku varnostnih storitev ali tretji osebi v zvezi z opravljanjem zasebnega varovanja. Tudi OZ v prvem odstavku 147. člena določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Izpolnjena sta torej oba pogoja iz določila prve točke 2. člena Klavzule na podlagi zavarovalne police št. 8000131103, zato je pravilno stališče tožeče stranke, da je podana zavarovana nevarnost, za katero zavarovalnica jamči za povrnitev škode.

9. Res je sicer, da se je tožena stranka upirala plačilu sklicevaje na določbe Splošnih pogojev in Klavzule, ki izključujejo zavarovalno kritje. Vendar pritožnica pravilno opozarja, da določbe Splošnih pogojev in Klavzule (konkretno gre za 4. točko prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev in 2. točko prvega odstavka 3. člena Klavzule), na temelju katerih je tožena stranka ugovarjala pasivni legitimaciji, sodišče prve stopnje pa oprlo svojo odločitev, predstavljajo nedopusten odmik od kogentne določbe tretjega odstavka 953. člena OZ(3). Pravica do povrnitve škode, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti je namreč z zakonom priznana, zato ne more biti v dispoziciji zavarovalne pogodbe (ter Splošnih pogojev in Klavzule kot njenemu sestavnemu delu), da navedeno pravico zavarovalca omeji ali jo izključi(4). Ali povedano drugače: razlog za izključitev zavarovalnega kritja ne more biti malomarno ali namerno ravnanje delavca zaposlenega pri tožeči stranki kot zavarovalcu in zavarovancu (zaradi strokovne napake ali kar tako)(5), zato sta določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, in 2. točke prvega odstavka 3. člena Klavzule, brez pravnega učinka.

10. Nadalje je materialnopravno zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da kršitev Pravilnika s strani delavcev tožeče stranke predstavlja izključitev zavarovalnega kritja po 9. točki prvega odstavka 3. člena Klavzule(6). Po prepričanju pritožbenega sodišča je potrebno citirano določbo razlagati tako, da predvideva izključitev zavarovalnega kritja le za kršitve tistih dolžnosti, ki jih ima tožeča stranka kot organizator prevoza in varovanja denarja v skladu s Pravilnikom(7) (česa takega pa tožena stranka ni zatrjevala) in ne tudi tedaj, kadar delavci – varnostniki pri opravljanju nalog zasebnega varovanja ravnajo v nasprotju s Pravilnikom(8). Ravno za take primere sta namreč pogodbeni stranki dogovorili zavarovalno kritje(9), zato bi sprejem drugačnega stališča pomenil ne le negacijo prve točke 2. člena Klavzule, temveč bi postal nastop zavarovalnega primera praktično nemogoč. Takšno stališče je tudi skladno z 83. členom OZ, po katerem je potrebno nejasna določila v pogodbi, ki je bila pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, razlagati v korist druge stranke.

11. Zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka povrne škodo, ki jo je utrpela z izplačilom odškodnine svojemu naročniku, je zato po temelju utemeljen. Pri odločanju o višini tožbenega zahtevka, pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla (in za to tudi predložila dokaz – B1), da je jamstvo tožene stranke navzdol omejeno z dogovorjeno odbitno franšizo v vsakem primeru 10% od vseh sestavin dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 1.500,00 EUR. Tožena stranka navedenim trditvam in dokazom ni ugovarjala, zato jih je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štelo za priznane. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke delno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 do plačila (353. člen ZPP). Delno pa je pritožbi tožeče stranke ugodilo in toženo stranko obsodilo na plačilo 8.440,00 EUR (9.940,00 EUR zmanjšano za znesek dogovorjene odbitne franšize v višini 1.500,00 EUR) v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Sprejete odločitve pritožbenega sodišča ne more spremeniti niti dejstvo, da tožeča stranka že ima pravnomočno sodbo zoper svoja delavca na povrnitev škode. Zgolj pravnomočna sodba zoper povzročitelja škode še ni razlog za prenehanje terjatve. Šele, ko je škoda na eni ali drugi podlagi v celoti povrnjena, bo njen zahtevek ugasnil(10). Načelo, da oškodovanec ne sme prejeti višje odškodnine od resnične škode se bo tako uveljavilo šele v (eventualni) izvršbi, kjer tožeča stranka po obeh temeljih glede sicer nedeljivih obveznosti (1. odstavek 416. člena OZ), ne bo mogla izterjati več kot znaša njena škoda in kar izhaja tudi iz I. točke izreka te sodbe. Po drugi strani pa bodo s plačilom zavarovalnine prešle na toženo stranko pravice tožeče stranke do njunih delavcev, če se izkaže, da je kateri od njiju ali če sta oba škodo povzročila namenoma (4. odstavek 963. člena OZ).

13. Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. členom ZPP). O stroških je sodišče odločalo v okviru priglašenih stroškov. Tožeča stranka povrnitve stroškov postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem ni določno zahtevala, naroka v pravdi dne 11. 10. 2013 pa se brez opravičila niti ni udeležila. Zato do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičena. Tožena stranka pa je upoštevaje njen uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 15,1 % njenih stroškov prvostopenjskega postopka, to je 5,13 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo priglašeni strošek v znesku 504,00 EUR kot nagrado za postopek s pritožbo (tar. št. 3210 ZOdvT) in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), kar oboje skupaj z uveljavljanim 20% DDV znese 628,80 EUR, ter sodno takso za pritožbo v znesku 405,00 EUR, skupaj torej 1.033,80 EUR. Tožeča stranka je glede na končni uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 84,9 % pritožbenih stroškov, to je 877,70 EUR. Tožena stranka je navedene stroške dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

(1) Glej A. Polajanar Pavčnik, Komentar OZ, GV založba, Ljubljana, 2004, 4. knjiga, str. 809 in 810 (v nadaljevanju Komentar OZ).

(2) V pravnomočno zaključenem postopku je bilo ugotovljeno, da varnostnika pri opravljanju svojega dela nista ravnala v skladu z navodili tožeče stranke kot njunega delodajalca in predpisi, po katerih mora spremljevalec prešteti število prejemkov in število dejanskih prejemkov, ki jih odda v dnevno nočni trezor ali banko, voznik vozila pa mora pisati načrt prevoza o gibanju na terenu in poročilo o prejetih dokumentih ali denarju. V skladu z Delovnim navodilom za prevoz denarja in drugih vrednostnih papirjev delavca prejetih vrednostnih vrečk nista štela, čeprav bi jih morala, kot tudi nista postopala v skladu z načrtom prevoza o gibanju na terenu (točka 7. obrazložitve izpodbijane sodbe).

(3) Tretji odstavek 953. člena OZ določa, da če nastopi zavarovalni primer, je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma. Da citirana določba pride v poštev ni dvoma, saj je zavarovanje pred odgovornostjo posebna oblika premoženjskega zavarovanja. Na to kaže že umestitev v OZ (zavarovanje pred odgovornostjo je umeščeno kot 7. odsek v oddelek: premoženjsko zavarovanje), kot tudi dejstvo, da je vsebina pogodbe za odgovornostno zavarovanje povsem premoženjske narave (s takšno pogodbo sklenitelj zavarovanja zavaruje svoje premoženje, da se ne bi zmanjšalo, če bi nastopil primer in bi moral zaradi svoje odgovornosti komu povrniti škodo. Pri tem je nepomembno, ali gre za gmotno ali negmotno škodo. Šteje le to, da se zaradi plačila odškodnine zmanjša zavarovančevo premoženje, za ta riziko pa se ta zavaruje) - tako sodba VS RS II Ips 502/97 z dne 19. 11. 1998 in Komentar OZ, str. 886. (4) Tako tudi Cigoj, ko pravi, da je bil namen določbe 929. člena ZOR (sedaj 953. člen OZ) preprečiti izigravanje s strani zavarovanca, ki bi z namenom dobiti plačilo zavarovalnine, sam povzročil škodni primer. V primeru, ko škodo povzroči nekdo drug, brez sodelovanja zavarovanca, načelo, da zavarovanec ne sme dogodka povzročiti namenoma, ni prekršeno. Kljub temu, da je zavarovanec tisti, ki nosi riziko za ravnanje povzročitelja škode po splošnih pravilih obligacijskega prava, tega rizika ni mogoče raztezati tudi tako daleč, da bi to povzročilo izgubo njegovih zavarovalnih pravic, saj to ne bi bilo v skladu z namenom, ki ga je zasledoval ob sklenitvi zavarovanja. Zavarovalec namreč želi imeti kritje za svoje riziko. Za ta riziko plačuje. Omejitev zavarovalnega prava ne temelji na misli odgovornosti same, marveč na zavržnosti ravnanja, če je kdo zavarovalni primer sam povzročil. Te zavržnosti pa glede na to, da tretji ravna brez zavarovančevega sodelovanja, tukaj ni. (Cigoj, Stojan, Veliki komentar obligacijskih razmerij, IV. Knjiga, Ljubljana 1986, str. 2477).

(5) Drugače bi bilo, ko bi namerno ali hudo malomarno ravnala tožeča stranka. V takšnem primeru prvi odstavek 953. člena OZ dopušča, da zavarovalnica dolžnost povrniti škodo z zavarovalno pogodbo izključi. Vendar česa takega (torej, da bi škodo povzročil zavarovalec, zavarovalnec ali zavarovalni upravičenec) nobena od pravdnih strank ni zatrjevala.

(6) Slednja (med drugim) določa, da z zavarovanjem ni krita odgovornost za škodo, ki je nastala kot posledica izginitve gotovine med prevozom ali prenosom, če se ugotovi, da se prevoz ali prenos ni izvajal v skladu s Pravilnikom.

(7) Na primer, če tožeča stranka ne bi zagotovila varnostnih ukrepov za varovanje pošiljk; ne bi zagotovila ustreznosti vozil, s katerimi se opravlja prevoz varovanih pošiljk; svojih varnostnikov ne bi usposabljala in seznanjala z novostmi na področju prevoza gotovine in vrednostnih pošiljk in podobno.

(8) Tako tudi sodba VSL I Cpg 723/2011 z dne 3. 4. 2012. (9) Prva točka 2. člena Klavzule določa, da zavarovalnica jamči za škodo, ki jo zavarovančevi varnostniki povzročijo zaradi kršitve dolžnosti pri opravljanju zasebnega varovanja povzročijo naročniku. Dolžnosti varnostnikov pa opredeljujejo Pogodba o zaposlitvi, Delovna navodila, kot tudi številni drugi akti in predpisi, med njimi tudi Pravilnik.

(10) Glej Komentar OZ, str. 883.