Jedro

Voznik avtomobila, ki je s parkirnega prostora zapeljal na prednostno cesto, ne da bi se prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, je kriv do 70 %, medtem ko je voznik motornega kolesa, ki je po prednostni cesti pripeljal prehitro glede na omejitev (60-70 km/h pri omejitvi 40 km/h), kriv do 30 %.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna v višini 70 % tožniku za škodo na njegovem motornem kolesu bmw R 100 RT, medtem ko tožnik nosi 30 % soodgovornosti. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da bo ugotovljena le enotretjinska odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) je tožnik odgovoril in predlagal zavrnitev revizije, medtem ko se Javni tožilec R Slovenije o reviziji ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena.

Revizijska presoja uporabe materialnega prava mora upoštevati dejansko podlago odločitve, ki je navedena v izpodbijani sodbi (člen 385/3 ZPP). Kot najpomembnejša dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje se izkaže ugotovitev, da je zavarovanka tožene stranke zapeljala s parkirnega prostora na cesto, ne da bi se prej prepričala, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Pri tem dejanskem izhodišču je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna ocena sodišč prve in druge stopnje, da je nevarno situacijo (ki se je končala z obravnavanim škodnim dogodkom) povzročila zavarovanka tožene stranke. Pri citirani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, sprejeti tudi na drugi stopnji, pa se izkažejo kot dejanske trditve brez upoštevne podlage in kot poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe (tega člen 385/3 ZPP v revizijskem postopku ne dovoljuje) v reviziji terjana izhodišča pravne presoje: da je zavarovanka tožene stranke pred vključitvijo na prednostno cesto pogledala na obe strani in da je do trčenja prišlo, ko je zavarovanka tožene stranke že prevozila 8 m na prednostni cesti - z vsemi dejanskimi izpeljavami. Ob že citirani izhodiščni dejanski ugotovitvi, da je zavarovanka tožene stranke zapeljala s parkirnega prostora, ne da bi se prej prepričala, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu - pa je pravilna ne le presoja, da je zavarovanka tožene stranke povzročila nevarno situacijo (in ne voznik tožnikovega motornega kolesa, kakor želi prikazati tožena stranka), ampak tudi presoja, da je tožena stranka do 70% odgovorna za tožnikovo škodo. S 30% soodgovornostjo voznika tožnikovega motornega kolesa za škodni dogodek (in enakim soodgovornostnim deležem tožnika za nastalo škodo) je namreč tudi po presoji revizijskega sodišča ustrezno, tj. materialnopravno pravilno (člen 178/2 ZOR) upoštevana ugotovljena kršitev prometnega predpisa - prehitra vožnja glede na omejitev hitrosti s strani voznika tožnikovega motornega kolesa (60-70 km/h pri omejitvi 40 km/h).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti. O stroških revizijskega postopka ni treba odločati, ker stroški revizijskega odgovora niso bili prijavljeni.