Jedro

Zamuda dveletnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja predstavlja izgubo pravice do odkupa.

Izrek

: Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta od tožene zahtevala, da z njo sklene prodajno pogodbo za stanovanje A v velikosti 55,75 m2, točkovano z 287 točkami v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (SZ) in plačilom na obroke, podrejeno pa skleniti prodajno pogodbo na podlagi določb SZ za dvosobno stanovanje B. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 12.740,00 SIT v roku 15 pod izvršbo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, ker je tožnica zamudila dveletni rok za odkup stanovanja po 123. čl. SZ.

Prekluzivni dveletni rok je namreč potekel 19.10.1993. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki v pritožbi navaja, da je bila v letih 1991, 1992 in 1993 neprestano v Ljubljani na Ministrstvu za obrambo RS in se pogovarjala glede zamenjave stanovanja, kakor tudi o odkupu stanovanja, saj je ostala sama v celotnem bloku v stanovanju B. Smiselno se ji je zdelo najprej rešiti preselitev. Glede odkupa, o katerem se je tudi pogovarjala in izrazila željo (zahtevala odkup), pa ji je bilo rečeno, naj ne skrbi, ker bodo najemno pogodbo podaljševali vsakih šest mesecev in potem bo že. Meni, da je bila zavedena, ker je verjala na besedo, kar je pripeljalo do tega. Prosi za rešitev zadeve, saj meni, da je njena odločba, da je nosilec stanovanjske pravice stanovanja C, veljavna in legalna.

Pritožba ni utemeljena.

Ne da bi se posebej spuščalo v vprašanje pasivne legitimacije (ministrstvo namreč ni pravna oseba in ne more biti pravdna stranka), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, česar pavšalne in navržene pritožbene trditve tožeče stranke ne morejo omajati. Po 1. odst. 117. čl. SZ so lastniki olastninjenih stanovanj dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve SZ (19.10.1991), bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona (123. čl. SZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica prvo zahtevo za odkup stanovanja podala šele v letu 1997 in zatem drugo leta 1989 preko odvetnika, katero pa je tožena stranka zavrnila, na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica zamudila dveletni prekluzivni rok za odkup stanovanja po 123. čl. SZ.

Te dejanske ugotovitve pa ne morejo omajati pritožbene trditve o vloženi zahtevi za odkup stanovanja, ki so zgolj navržene, nekonkretizirane in še brez kakršnekoli dokazne podlage (pri čemer je dokazno breme seveda na strani tožeče stranke). Na podlagi takih dejanskih ugotovitev pa sodišče prve stopnje ni imelo drugačne možnosti, kot tožbeni zahtevek tožeče stranka za odkup stanovanja zavrniti. In ker pri odločanju sodišče prve stopnje ni zagrešilo kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.