3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d. d., Ž., ki jo zastopa dr. B. B. iz Z., na seji senata dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 359/2000 z dne 25. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z Izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad). Z odpravljeno odločbo je Urad pritožnici (v upravnem postopku prijaviteljici znamke) po ugovoru drugega imetnika znamke (v upravnem sporu tožeča stranka) priznala blagovno znamko št. 9770261 za znak "Lahek ledeni čaj" v sliki za proizvode iz 30. in 32. razreda Mednarodne klasifikacije blaga in storitev.

Pritožnica navaja, da je Vrhovno sodišče poseglo v pravni položaj pritožnice, saj je z odpravo odločbe Urada prenehala veljati registracija blagovne znamke št. 9770261 in je postopek vrnjen v fazo prijave znamke. Navaja, da je zato izgubila pravice, ki jih imetniku znamke zagotavlja Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01 in nasl. – v nadaljevanju ZIL-1). Opozarja, da je Vrhovno sodišče odločilo v nasprotju s prehodno določbo prvega odstavka 136. člena ZIL-1, ki naj bi nedvomno določala, da mora upravni organ v ponovljenem postopku uporabiti ZIL-1, in Uradu naložilo, da uporabi določbe Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92 in nasl. – v nadaljevanju ZIL), ki je že prenehal veljati. Meni, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse, in sicer od sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 156/99 z dne 16. 4. 2003. Vrhovno sodišče naj bi spregledalo, da po ZIL-1 ugovor lahko temelji le na relativnih razlogih za zavrnitev znamke. Z izpodbijano odločitvijo naj bi Vrhovno sodišče upravnemu organu naložilo, da mora ravnati v nasprotju z obstoječim pravnim redom. Navaja, da so pravna stališča za upravni organ obvezna, zato je s takšno odločitvijo Vrhovno sodišče stopilo v vlogo zakonodajalca, kar je v nasprotju z načelom delitve oblasti. Navaja, da je Vrhovno sodišče s svojim stališčem poseglo tudi v zakonsko določeno porazdelitev dokaznega bremena. S spornimi stališči naj bi Vrhovno sodišče poseglo v njeno pravico do sodnega varstva. Z odpravo odločbe Urada naj bi Vrhovno sodišče vložnico ugovora spravilo v favoriziran položaj, ker lahko ugovor dopolni z novimi dokaznimi predlogi. Vrhovnemu sodišču očita, da je spregledalo in negiralo obstoj pritožničine znamke "Razred zase". Meni, da Vrhovno sodišče ne bi moglo priti do napačnih zaključkov v konkretnem primeru, če bi upoštevalo prakso Sodišča evropskih skupnosti. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

Večina navedb pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomeni le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Če je navedbe pritožnice razumeti kot uveljavljanje kršitve 2. člena Ustave (poseg v pravni položaj) in 3. člena Ustave (kršitev načela delitve oblasti), se nanje za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati, ker ne urejata kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, temveč temeljna ustavna načela. Očitek, da je Vrhovno sodišče poseglo v zakonsko določeno porazdelitev dokaznega bremena, je zgolj ugovor zmotne uporabe materialnega prava, ki ga glede na zgoraj navedeno ni mogoče upoštevati.

Pritožnica s trditvami, da je Vrhovno sodišče odločilo v nasprotju s prehodno določbo prvega odstavka 136. člena ZIL-1, ki naj bi nedvomno določala, da mora upravni organ v ponovljenem postopku uporabiti ZIL-1, zatrjuje zgolj nepravilno uporabo prava, s tem pa ustavne pritožbe ni mogoče utemeljevati. Iz ustavne pritožbe izhaja, da pritožnica zmotno razume pomen navedene prehodne določbe, ki določa zgolj to, da se postopek priznanja ali podelitve pravice industrijske lastnine v zvezi s prijavo, vloženo pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona (torej ZIL-1). Ta prehodna določba (v zvezi z prijavo, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZIL-1) določa, da se postopki v zvezi z priznanjem ali podelitvijo pravice industrijske lastnino nadaljujejo po procesnih določbah ZIL-1. ZIL-1 pa vsebuje tako procesne kot materialne določbe.

Pritožnica bi morala izkazati, da izpodbijana sodba temelji na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika zatrjevanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Stališče, da mora upravni organ ob ponovnem odločanju o priznanju znamke preizkusiti, ali prijavljeni znak izpolnjuje pogoje za priznanje znamke po drugi in sedmi alineji 19. člena ZIL (torej, ali izpolnjuje pogoje za priznanje znamke, ki so veljali ob prijavi), ni takšno stališče. Pritožnica ne more utemeljiti ustavne pritožbe z zatrjevanjem, da lahko imetnik druge znamke po ZIL-1 v ugovoru uveljavlja zgolj relativne razloge za zavrnitev znamke, saj je imetnik druge znamke v navedenem postopku ugovor vložil še v času veljavnosti ZIL.

Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben tudi očitek, da izpodbijana odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse, vendar pritožnica tega očitka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 383/99 z dne 16. 4. 2003 ne izkaže. Zgolj ena drugačna odločitev Vrhovnega sodišča namreč odstopa od ustaljene sodne prakse še ne utemeljuje.

Z vidika kršitve pravice do enakega varstva pravic (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bil lahko pomemben očitek, da je vložnica ugovora zaradi odprave odločbe v privilegiranem položaju, ker ima možnost ugovor dopolniti z novimi dokaznimi predlogi, vendar le v primeru, če bi bila pravica do predlaganja novih dokazov zagotovljena le vložnici ugovora, ne pa tudi pritožnici kot prijaviteljici znamke. Ker pa je zadeva vrnjena v novo odločanje upravnemu organu, pritožnica pravna sredstva glede tega očitka še ni izčrpala.

Prvi odstavek 23. člena Ustave posamezniku zagotavlja pravico do sodnega varstva in do meritorne odločitve v sodnem postopku. Ne zagotavlja pa ta določba pravice do vsebinsko pravilne odločitve. Zato pritožnica kršitev te pravice ne more utemeljiti z zatrjevanjem, da bo zaradi zmotnih stališč Vrhovnega sodišča, na katere je upravni organ v ponovljenem postopku vezan, odločitev upravnega organa nepravilna.

Očitka, da izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča odstopa od odločitev Sodišča Evropskih skupnosti pritožnica s sklicevanjem na zadevo št. C-383/99 P (primer Baby-dry), ni izkazala. Navedeni primer se nanaša na registracijo blagovne znamke skupnosti, za kar pa v pritožničinem primeru ne gre.

Očitek, da je Vrhovno sodišče spregledalo njihovo že obstoječo znamko "razred zase", je neutemeljen. Vrhovno sodišče je namreč izrecno poudarilo, da v upravnih spisih ni podatkov, da bi bili ti besedi v praksi edinstveni razpoznavni za blago prijavitelja. Upravni organ pa lahko v ponovljenem postopku izvede dokazni postopek o obstoju zatrjevane znamke.

Pritožnica zatrjuje kršitev pravice iz 25. člena Ustave, vendar jo z navedbami v ustavni pritožbi ne utemelji.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan